Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi Aydin Sefa Akay proti Turčiji ugotovilo kršitev pravice do svobode in varnosti ter pravice do spoštovanja zasebnega življenja, saj turške oblasti v kazenskem postopku niso upoštevale pritožnikove imunitete, ki jo je užival kot sodnik Organizacije združenih narodov (ZN).
Leta 2011 je bil pritožnik izvoljen za sodnika mednarodnega rezidualnega mehanizma ZN za kazenska sodišča (mehanizma), kjer je delal do leta 2018. Pred tem je delal kot pravni strokovnjak na ministrstvu za zunanje zadeve in kot sodnik na mednarodnem kazenskem sodišču za Ruando.
Julija 2016 je teroristična skupina, ki so jo oblasti poimenovale Fetullahçi Terör Örgütü/Paralel Devlet Yapilanmasi (FETÖ/PDY), poskušala izvesti vojaški udar in zrušiti demokratično izvoljen parlament. Država je razglasila izredno stanje po 15. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).
Tožilstvo je sprožilo več kazenskih postopkov proti vsem, ki so bili posredno ali neposredno povezani s skupino FETÖ/PDY. Med drugim je izdalo odredbo, na podlagi katere je policija septembra 2016 aretirala pritožnika in izvedla hišno preiskavo ter zasegla predmete. Zasegli so mobilni telefon z naloženo aplikacijo Bylock in dve knjigi, ki sta ju napisali vodja in vidnejši član skupine FETÖ/PDY. Na zaslišanju je pritožnik zanikal kazniva dejanja in zatrjeval, da je Bylock uporabljal za družabne namene. Aplikacijo mu je predlagal nekdanji minister za zunanje zadeve Burkina Fasa in navezal stik z njim v zvezi s prostozidarskimi temami, saj je pritožnik tudi sam bil del Velike lože Turčije (Grand Lodge of Free and Accepted Masons of Türkiye). Povedal je tudi, da ima veliko knjižnico, ki jo potrebuje za razne raziskave, zato ni nenavadno, da je med drugim v lasti imel ravno ti knjigi. Sodnik je na podlagi zbranih dokazov odredil pripor.
Zoper odrejeni pripor je pritožnik vložil ugovor z navedbami, da uporaba aplikacije ni zadosten dokaz, saj jo lahko prenese vsakdo. Sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo in podaljšalo pripor. Ponovno je zahteval izpust tudi na podlagi diplomatske imunitete kot sodnik mehanizma, kar je podprlo tudi pravno stališče Urada ZN za pravne zadeve. Sodnik je odločil, da imuniteto uživa zgolj glede dejanj, ki jih izvrši pri opravljanju svoje sodniške funkcije, zato je bila pritožba zavrnjena.
Tudi predsednik mehanizma ZN je večkrat zahteval pritožnikovo izpustitev, poudarjajoč njegovo diplomatsko imuniteto in neodvisnost sodnikov od državnih vplivov, kar je nujno za izvrševanje njegovih funkcij. Turška vlada se na te zahteve ni odzvala in marca 2017 je predsednik mehanizma izdal odločbo, da Turčija ni izpolnila svojih mednarodnih obveznosti v skladu s Statutom ZN.
Februarja 2017 je bila proti pritožniku vložena obtožnica, na predobravnavnem naroku pa je bilo odločeno o podaljšanju pripora. Pritožnikov odvetnik je zahteval takojšnjo izpustitev, s katero ni uspel, marca pa je znova vložil pritožbo zoper odrejeni pripor.
Na prvem naroku za glavno obravnavo je pritožnik znova zatrjeval kršitev mednarodnega prava. Nadaljeval je, da je bil prek Bylocka v stiku z različnimi verskimi organizacijami, vključno s skupino FETÖ/PDY, ki se je pred tem imenovala »the gülen movement«, njegovi pogovori pa so bili izključno družabne narave.
Glede imunitete je ministrstvo za zunanje zadeve na pobudo sodišča izdalo pojasnilo, da pritožnik uživa imuniteto zgolj v zvezi z dejanji, ki jih izvrši ob opravljanju svoje funkcije, nakar pa je sodišče pritožnika spoznalo za krivega kaznivega dejanja članstva v teroristični organizaciji in ga obsodilo na zaporno kazen sedmih let in pol. Proti varščini je bil izpuščen, izrečena pa je bila prepoved zapustitve države.
Pritožnik je zoper sodbo vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena, in ustavno pritožbo, v kateri je navajal kršitev pravice do poštenega sojenja in kršitev pravice svobode in varnosti ter kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja in nedotakljivosti stanovanja. Pritožba je bila zavržena z razlogovanjem, da v določenih delih ni izrabil vseh pravnih sredstev, v drugem delu pa da je pritožba očitno neutemeljena.
Kot zakonodajno podlago je ESČP pri presoji upoštevalo zakon o kazenskem postopku, kazenski zakonik in prakso nacionalnih sodišč glede aplikacije Bylock. Upoštevalo je tudi mednarodne dokumente OZN, predvsem Konvencijo o privilegijih in imunitetah, ki imuniteto posameznika pogojuje s tem, ali ta predstavlja svojo državo ali OZN. Podobno navaja tudi Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih.
Turška sodna praksa opredeljuje Bylock kot šifrirano aplikacijo za sporočanje, ki je zasnovana za zasebno komunikacijo med člani skupine FETÖ/PDY. Čeprav je bila prosto dostopna vsem, je namestitev zahtevala posebno konfiguracijo, komunikacija pa je bila možna le z izmenjavo edinstvenih uporabniških ID-jev. Kazenski senat je ugotovil, da so bili skoraj vsi uporabniki aplikacije Bylock povezani s skupino FETÖ/PDY, pri čemer so se sporočila večinoma nanašala na dejavnosti organizacije. Aplikacija se je od leta 2014 uporabljala kot varno komunikacijsko orodje organizacije, zato so oblasti sklenile, da njena uporaba močno kaže na povezave s skupino FETÖ/PDY in jo je bilo mogoče šteti za verodostojen dokaz v preiskavah.
Sodišče je najprej presojalo kršitev 5. člena EKČP. V zvezi z njim je pritožnik zatrjeval, da pripor ni bil odrejen v skladu s predpisano zakonodajo, saj ni bilo zadostnih dokazov, ki bi konstituirali utemeljeni sum, zato je prišlo do kršitve prvega odstavka. Poleg tega nacionalna sodišča niso upoštevala njegovih navedb glede imunitete, kar pomeni kršitev četrtega odstavka istega člena.
Vlada je zatrjevala, da mora biti pritožba zavržena, saj se pritožnik po koncu postopka ni pritožil na nezakonitost pripora in ni zahteval denarnega nadomestila zato ni izkoristil vseh pravnih sredstev.
V zvezi z dopustnostjo je sodišče odločilo, da pritožba po koncu postopka ni bila potrebna, saj nobeno izmed nacionalnih sodišč v pritožbenih postopkih ni pripoznalo nezakonitosti pripora, zato je jasno, da s tako pritožbo ob koncu postopka ne bi uspel.
Glede prvega odstavka je pritožnik zatrjeval, da je v času pripora opravljal funkcijo sodnika pri ZN, imuniteta pa je varovala interese te organizacije, zato naj bi užival absolutno imuniteto. Zatrjeval je, da se je vlada zmotila v sklicevanju na 4. člen Konvencije o imunitetah, ki ne zagotavlja imunitete v državi državljanstva kot državi pošiljateljici oziroma državi napotitve na funkcijo, ampak bi se morala sklicevati na 5. člen, ki imunitete na ta način ne omejuje. Vlada se je s tem vmešala v delovanje mednarodnih oblasti.
Vlada je nasprotno trdila, da je Turčija še vedno država napotitve po 4. členu Konvencije o diplomatskih odnosih, zato pa te imunitete ni mogoče uveljavljati zoper organe države pošiljateljice. Ker pritožnik s svojim ravnanjem hkrati ni izvrševal svoje sodniške funkcije, mu ta imuniteta v postopku ne pripada.
Sodišče je ugotovilo, da je podrobna analiza posameznikovega statusa kot sodnika bila izvedena šele junija 2017, kar je skoraj devet mesecev po prvotni odredbi pripora. Zamuda domačih sodišč pri obravnavi diplomatske imunitete, ki bi morala biti rešena hitro in temeljito, je sama po sebi v nasprotju s 5. členom, saj je de facto onemogočila zaščito, ki mu jo je zagotavljala imuniteta. Potrdilo je, da je imel pritožnik po Statutu mehanizma polno diplomatsko imuniteto, kar potrjujejo tudi mnenja predsednika mehanizma. Čeprav sodnik mehanizma uživa privilegije in imuniteto po 29. členu Statuta, ni diplomatski predstavnik države pošiljateljice. Privilegiji zagotavljajo neodvisnost sodnikov ZN in s tem sodišča, kar je ključno za mednarodno pravosodje, imuniteta pa posledično velja tudi zoper državo napotitve.
Sodišče je že večkrat poudarilo ključno vlogo sodstva kot garanta pravičnosti, ki mora uživati zaupanje javnosti za uspešno opravljanje svojih nalog. Načela, ki veljajo za nacionalne sodnike, smiselno veljajo tudi za mednarodne sodnike, saj je njihova neodvisnost ključna za pravilno delovanje sodstva.
Čeprav je bil poseg zakonit po nacionalnem pravu, pristop nacionalnih sodišč ni bil predvidljiv in ni spoštoval načela pravne varnosti iz 5. člena EKČP. Poleg tega ni bilo dokazano, da bi pritožnikov pripor v kontekstu izrednih razmer izpolnjeval zahtevo nujnosti in skladnosti z mednarodnim pravom po 15. členu EKČP, kar pomeni kršitev 5. člena.
S preostalimi navedbami glede kršitve 5. člena se sodišče ni ukvarjalo, saj je že ugotovilo kršitev prvega odstavka.
Pritožnik je zatrjeval tudi kršitev 8. člena konvencije, saj hišna in osebna preiskava nista upoštevali njegove imunitete.
Vlada je nasprotno zatrjevala, da je bila preiskava skladna z mednarodnim pravom, hkrati pa se pritožnik na svojo imuniteto ob preiskavi ni skliceval. Ta se je izvedla na podlagi odredbe in je bila zakonita, hkrati pa je zasledovala legitimen cilj. Izvedena je bila v času, ko je bila nevarnost na najvišji ravni, zato mora sodišče upoštevati čas izrednega stanja in delno derogacijo pravic.
Sodišče je ugotovilo, da glede na to, da lahko sodniki mehanizma svoje naloge opravljajo od doma, ima pritožnikovo stanovanje primerljiv status kot njegova pisarna, zato bi morala Turčija zagotoviti višji standard varstva. Pritožnik pri tem ni bil dolžan obvestiti oblasti o svoji imuniteti, saj ta pripada OZN. Še več, niti nacionalno niti ustavno sodišče se z vprašanjem imunitete pri hišni preiskavi ni ukvarjalo, zato sodišče ugotavlja, da posega v pritožnikove pravice ni mogoče šteti za predpisanega z zakonom, zato je prišlo do kršitve 8. člena EKČP.
Pritožnik je sodišče prosil, naj nemudoma zahteva njegovo izpustitev. Čeprav je sodišče ugotovilo kršitev v zvezi s priporom v predkazenskem postopku, se narava trenutne zaporne kazni razlikuje. Poudarja, da ima država pravico izbrati sredstva za izpolnitev svojih pravnih obveznosti, pri čemer mora upoštevati njihov primarni cilj in dosego čim popolnejše vzpostavitve prejšnjega stanja, zato je pritožnikovo prošnjo zavrnilo.
Sodnik Krenc, s katerim se strinja sodnica Schembri Orland, je v pritrdilnem ločenem mnenju poudaril pomen imunitete mednarodnih sodnikov kot zaščito pred arbitrarnimi aretacijami in premoženjem, hkrati pa poudaril pomembnost zaščite sodniških stanovanj zaradi morebitnih zaupnih dokumentov v njih. Kot zadnje je poudaril nezakonitost pridržanja pritožnika in kršitev pravic po 8. členu EKČP, zato mora država odpraviti kršitve in vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če kršitev ne bi bilo.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
