Izpodbijana določba je veljala od konca leta 2014 do leta 2022, ko je bila odpravljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-G). Čeprav določba v času odločanja sodišča ni bila več v veljavi, je Ustavno sodišče presojo opravilo na podlagi prvega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS), saj v konkretnem upravnem sporu ni bile odpravljene posledice njene morebitne protiustavnosti.
Predlagatelj je zatrjeval, da izpodbijana ureditev krši načelo enakosti, ker odvetnike v primerjavi z notarji in sodnimi izvedenci obravnava neenako, čeprav naj bi bili vsi v enakem položaju – izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči in prejemajo plačilo iz državnega proračuna. Predlagatelj je tudi izpostavil, da naj bi bilo znižanje plačila sprejeto zgolj zaradi varčevalnih ukrepov brez razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.
Ustavno sodišče je pri presoji izhajalo iz ustaljene ustavnosodne doktrine, da načelo enakosti pred zakonom zahteva enako obravnavanje v bistvenem enakih položajev. Pri ugotavljanju, katere podobnosti in razlike so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. V obravnavani zadevi je predmet urejanja plačilo storitev brezplačne pravne pomoči, zato primerjava ne sme upoštevati zgolj načina plačevanja, temveč tudi bistvene vsebinske značilnosti zadevnih storitev in oseb, ki te storitve izvajajo.
Sodišče je ugotovilo, da položaj odvetnikov ni primerljiv s položajem notarjev. Medtem ko odvetniki kot del pravosodja varujejo interese svojih strank v kontradiktornih postopkih, morajo notarji kot osebe javnega zaupanja delovati nepristransko. Notarji opravljajo javno službo po javnem pooblastilu in sestavljajo javne listine, njihove možnosti zastopanja v pravnih postopkih pa so omejene. Odvetniki nasprotno lahko neomejeno zastopajo stranke v vseh pravnih postopkih. Te bistvene razlike v (ustavno)pravnem položaju in naravi dela pomenijo, da ne gre za v bistvenem enake položaje.
Enako velja za primerjavo odvetnikov in sodnih izvedencev. Sodni izvedenci sodišču nudijo strokovno pomoč pri presoji strokovnih vprašanj, njihovo delo pa ni primerljivo z zastopanjem in uveljavljanjem pravic strank, kar je bistvo odvetniške službe. Okoliščina, da vsi izvajalci brezplačne pravne pomoči prejemajo plačilo iz državnega proračuna, sama po sebi ne pomeni, da bi morali biti plačani enako, saj različne pravne podlage (Odvetniška tarifa, Notarska tarifa, Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih) urejajo različne storitve različnih poklicev.
Ustavno sodišče je zavrnilo tudi sklicevanje na lastno odločbo U-II-1/09, kjer je navedlo, da odvetniki pri izvajanju brezplačne pravne pomoči opravljajo dolžnosti države. Ta ugotovitev namreč ne pomeni, da so storitve odvetnikov, notarjev in sodnih izvedencev po vsebini enake, temveč le, da se pri njihovem izvajanju ne opravlja gospodarska dejavnost.
Ker položaj odvetnikov z vidika storitev brezplačne pravne pomoči in njihovega plačila ni v bistvenem enak položaju notarjev in sodnih izvedencev, zakonodajalec ni kršil načela enakosti, ko je njihovo plačilo uredil različno. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da izpodbijana določba ni bila v neskladju z Ustavo. Okoliščine, povezane z razlogi za sprejetje določbe, njenimi javnofinančnimi učinki ali domnevno zagotovljenostjo strank odvetnikom, na to presojo niso vplivale.
Odločitev potrjuje, da primerjava v okviru načela enakosti zahteva celovito presojo vseh vidikov, ki ponazarjajo naravo in namen primerjanih pravnih položajev, ne le posameznih izbranih značilnosti.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
