Predlagatelja sta izpodbijala obsežen sklop določb, ki so spreminjale ureditev splošne davčne olajšave, način usklajevanja olajšav in dohodninske lestvice, obdavčitev kapitalskih dobičkov, plačil za poslovno uspešnost ter dohodkov iz oddajanja premoženja v najem. Zatrjevala sta neskladje z načeli pravne države iz 2. člena Ustave, prepovedjo retroaktivnosti iz 155. člena, načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena ter pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je zahtevi v pretežni meri zavrnilo, delno pa zavrglo zaradi pomanjkanja pravovarstvene potrebe.
Osrednji del presoje zadeva ureditev splošne davčne olajšave iz prvega odstavka 111. člena ZDoh-2, ki jo je ZDoh-2AA določil v višini 5.000 EUR namesto predvidenih 7.500 EUR. Predlagatelja sta zatrjevala, da tako določena olajšava vodi v obdavčitev sredstev, potrebnih za preživljanje, kar naj bi nasprotovalo pravici do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in načelu socialne države. Ustavno sodišče je najprej pojasnilo, da iz 34. člena Ustave izhaja zahteva po zagotovitvi eksistenčnega minimuma, davčna obveznost pa ne sme biti določena tako, da bi kontinuirano ogrožala ta minimum pri zavezancih z nižjimi dohodki. Vendar pa splošna olajšava ni edini institut, ki zagotavlja, da sredstva za preživljanje niso obdavčena. Sistem obdavčitve z dohodnino vključuje dodatno splošno olajšavo za zavezance z dohodki do 16.000 EUR, številne dohodke, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, ter pravice iz sistema socialnega varstva. Predlagatelja nista konkretizirano izkazala, da bi bili določeni zavezanci ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin obvezani plačati dohodnino od sredstev, potrebnih za preživljanje.
V zvezi z načelom zaupanja v pravo je Ustavno sodišče ponovilo ustaljeno stališče, da posamezniki ne morejo delovati v prepričanju o nespremenljivosti zakonodaje, zlasti na davčnem področju, kjer finančna sredstva omogočajo državi opravljanje njenih nalog in so sredstvo ekonomske, socialne ter demografske politike. Izpodbijani določbi nista učinkovali retroaktivno, temveč sta poslabšali pravni položaj zavezancev za naprej. Zakonodajalec je imel za spremembo stvarne razloge, utemeljene v prevladujočem javnem interesu, zlasti prilagoditev javnih financ na zahtevne ekonomske razmere ob energetski in draginjski krizi. Teža spremembe je bila zmanjšana s tem, da je bila splošna olajšava glede na obstoječe stanje v letu 2022 pravzaprav povečana s 4.500 na 5.000 EUR, hkrati pa so bili sprejeti drugi ukrepi za blaženje položaja zavezancev z nižjimi dohodki.
Pri presoji obdavčitve izplačane vrednosti delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic oziroma deležev družbe iz 6. točke četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 je Ustavno sodišče posebno pozornost namenilo prehodnemu režimu. Ugotovilo je, da 17. člen ZDoh-2AA zagotavlja, da izpodbijana določba ne učinkuje na že zaključene pravne položaje, temveč samo na tiste, ki niso bili zaključeni. Za odsvojitve pred letom 2020 ali v letu 2022 se nova ureditev ne uporablja. Takšna zasnova prehodnega režima preprečuje nedopusten retroaktiven poseg. Zakonodajalec je imel za izpodbijano ureditev stvarne razloge, utemeljene v javnem interesu, zlasti primerljivo obdavčitev izplačila dobička ter preprečevanje davčnih shem, ki so omogočale izogibanje obdavčitvi dividend.
Glede različne davčne obravnave odsvojitev delnic na organiziranem trgu in drugih odsvojitev je Ustavno sodišče sprejelo utemeljitev, da primerjani položaji niso v bistveno enakem položaju. V primeru odsvojitve delnic družbi pride do uporabe dobička družbe za kupnino, ki se nato izplača odsvojitelju, medtem ko pri odsvojitvi tretji osebi sredstva za kupnino niso povezana z dobičkom družbe. Poleg tega za javne delniške družbe veljajo posebna pravila trgovanja in zahteve zagotavljanja preglednosti, ob odsvojitvi delnic na borzi pa praviloma ni vnaprej znano, kdo bo kupec.
Ustavno sodišče je zavrglo zahtevi za presojo določb, ki so med postopkom prenehale veljati. Drugi odstavek 16. člena ZDoh-2AA, ki je za leti 2023 in 2024 določal zneske olajšav za vzdrževane družinske člane, je z iztekom leta 2024 izgubil pomen in veljavo. Enako velja za tretjo alinejo 2. točke 26. člena ZDoh-2 o obdavčitvi plačil za naravne in druge omejitve ter 59. člen ZDoh-2 o normiranih odhodkih za nosilce dopolnilnih dejavnosti na kmetijah. Predlagatelja kot skupina poslank in poslancev ter Državni svet ne moreta izkazati pravovarstvene potrebe za nadaljevanje postopka zoper neveljavni predpis.
Odločba vsebuje tudi pomembne ugotovitve glede zakonodajnega postopka. Ustavno sodišče je pojasnilo, da vprašanje, ali so bile podane okoliščine za sprejetje zakona po nujnem postopku, ni vprašanje, ki bi ga v skladu s svojimi pristojnostmi presojalo Ustavno sodišče, saj pravil o tem Ustava ne vsebuje. Ni pa izključeno, da bi ob izkazanih hujših nepravilnostih v zvezi z uporabo nujnega postopka presojalo, ali je bilo poseženo v sam ustavnopravni okvir zakonodajnega postopka. V obravnavanem primeru takšnih nepravilnosti ni ugotovilo. Prav tako je zavrnilo očitek o neustrezni obrazloženosti predloga zakona, saj predlog ZDoh-2AA s prilogo obsega 87 strani in vsebuje oceno stanja, predstavitev razlogov za sprejetje, cilje in poglavitne rešitve ter obrazložitev k posameznim členom.
Sodnik Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje, v katerem je izrazil zadržanost do razlage odločbe št. U-I-19/94 iz leta 1996 o posebni olajšavi za preživljanje otrok. Po njegovi oceni bi bilo treba sporočilo navedene odločbe razumeti strožje: znesek, potreben za preživljanje otroka, mora biti v celoti izvzet iz obdavčenja. Vendar pa je prepoznal razliko med vprašanjem obdavčevanja sredstev za preživljanje otrok, kjer prihajajo v ospredje ustavna jamstva za varstvo družine in otrok, ter splošnim vprašanjem vertikalne pravičnosti obdavčitve, ki ga naslavljata predlagatelja.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
