V odločbi Up-1534/23 z dne 20. 6. 2024 je Ustavno sodišče RS obravnavalo problematiko globe, ki jo je hrvaški ribič prejel zaradi nedovoljenega prestopa meje na morju, in retroaktivnosti nove schengenske zakonodaje, ki velja po vstopu Hrvaške v schengensko območje.
Postaja pomorske policije Koper je pritožniku 15. 7. 2020 izdala plačilni nalog zaradi prekrška po prvem odstavku 145. člena > Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki določa globo tujcu, ki nedovoljeno vstopi v Republiko Slovenijo. Ta plačilni nalog je postal pravnomočen 8. 6. 2023, ko je Višje sodišče v Kopru zavrnilo pritožbo zoper prvostopenjsko odločitev.
Zaradi neuspeha na rednih stopnjah je pritožnik vložil ustavno pritožbo zaradi domnevne kršitve drugega odstavka 28. člena Ustave RS, ki določa, da se v kazenskem pravu dejanja ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Očitano mu je bilo, da je po vplutju v morje Republike Slovenije začel dvigati ribiške mreže, ne da bi po prestopu morske meje najprej vplul na mejni prehod in tam opravil mejno kontrolo v skladu s 5. členom Zakonika o schengenskih mejah. V zvezi z navedenim je pritožnik trdil, da je Republika Hrvaška s 1. 1. 2023 pristopila k Schengenskemu sporazumu in da naj od tedaj meja med njo in Republiko Slovenijo ne bi bila več zunanja, temveč notranja meja schengenskega območja, pri njenem prehodu pa mejna kontrola ni potrebna. To pomeni, da je pred pravnomočnostjo začel veljati predpis, ki je za storilca ugodnejši, po pritožnikovem mnenju pa tako ni bilo več pravne podlage za določitev globe.
Višje sodišče je v svoji sodbi obrazložilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, saj so bili po njegovem mnenju podani vsi znaki prekrška po prvem odstavku 145. člena ZTuj-2, pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti pa tudi ni pokazal kršitev.
Povratna uporaba novega, milejšega kazenskega zakona je, kot je že omenjeno, v Ustavi izrecno zapisana kot materialno ustavnopravno jamstvo, ki učinkuje v korist storilca kaznivega dejanja in prekrška. V obravnavani zadevi je bila kaznivost prekrška spremenjena s Sklepom Sveta (EU) 2022/2451 z dne 8. decembra 2022 o uporabi vseh določb schengenskega pravnega reda v Republiki Hrvaški, ki je odpravil mejno kontrolo na kopenskih in morskih mejah med Slovenijo in Hrvaško od 1. 1. 2023. Po tem datumu torej pritožnik za svoje ravnanje ne bi bil oglobljen. Zato je presoja Ustavnega sodišča omejena na ustavnopravno vprašanje, ali začetek uporabe Zakonika o schengenskih mejah v Republiki Hrvaški pomeni upoštevno spremembo zakona, ki določa prekršek, ker naj bi prišlo do spremembe pravil mejne kontrole na morju in ker naj bi ta vplivala na kaznivost obravnavanega prekrška. Gre za prvi korak presoje, ali je kršeno načelo povratne veljave milejšega zakona iz drugega odstavka 28. člena Ustave.
V tem primeru je prvi pogoj, da je do spremembe zakona prišlo pred pravnomočnostjo sodbe, izpolnjen. Spremenila se je namreč dopolnilna norma (v tem primeru Zakonik o schengenskih mejah, ki je na podlagi Sklepa Sveta EU v razmerju med Republiko Slovenijo in Hrvaško začel veljati s 1. 1. 2023), na katero napotuje blanketna določba materialnega zakona, ki določa prekršek. Zato je vprašanje, ali začetek uporabe določb zakonika na Hrvaškem z vidika drugega odstavka 28. člena Ustave vpliva na kaznivost prekrška iz prvega odstavka 145. člena ZTuj-2, povezano z vprašanji časovne veljavnosti zakonodaje EU. V takem primeru je treba nacionalne standarde varstva temeljnih pravic uporabljati tako, da njihova uporaba ne ogrozi ravni varstva, kot to razlaga Sodišče EU, in ne posega v primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU. Zanimiva je odločba C-218/15, v kateri se je postavilo podobno vprašanje: državljani Romunije so bili obtoženi organiziranja nezakonitega vstopa romunskih državljanov na italijansko ozemlje, pred pravnomočnostjo pa je Romunija postala članica Evropske unije, s čimer je tako začelo veljati tudi načelo prostega gibanja oseb, njihovo dejanje pa je postalo nekaznivo. Kljub načelom uporabe poznejšega milejšega predpisa pa je Sodišče EU odločilo, da pristop neke države k EU drugi državi članici ne preprečuje, da naloži kazensko sankcijo osebam, ki so pred tem pristopom storile kaznivo dejanje pomoči pri nezakonitem priseljevanju v korist državljanov prve države. Nasprotno bi namreč storilcem podalo napačno sporočilo, da z vstopom države v EU dobijo tudi imuniteto za tovrstna kazniva dejanja, kar bi nasprotovalo cilju, ki mu sledi zakonodajalec EU.
To stališče je na neki način odgovorilo tudi na pravno vprašanje v obravnavani zadevi. Zakonik o schengenskih mejah se uporablja na podlagi Sklepa Sveta EU od 1. 1. 2023 dalje. Ta sprememba po oceni Ustavnega sodišča ni učinkovala na pravne položaje, ki so zaključeni pred tem datumom, vključno s prekrški, ugotovljenimi ob uporabi določb Zakonika o schengenskih mejah v Republiki Sloveniji. Okoliščina, da je bilo sprejetje navedenega sklepa pogojeno s pozitivno oceno, da Republika Hrvaška izpolnjuje vse pogoje za pridružitev schengenskemu območju, namreč pomeni, da zakonodajalec EU ni vsebinsko prevrednotil ravnanj, ki so pomenila kršitev obveznosti iz 5. člena Zakonika o schengenskih mejah in do katerih je prišlo v času, ko ta ocena še ni bila sprejeta.
Zato ima po presoji Ustavnega sodišča Sklep Sveta, ki ima za posledico vstop Hrvaške v schengensko območje in začetek uporabe določb schengenskega pravnega reda na Hrvaškem, zgolj naravo dejanske spremembe, ki nima vpliva na kaznivost prekrška iz prvega odstavka 145. člena ZTuj-2, storjenega pred 1. 1. 2023. Tako ni prišlo do upoštevne spremembe zakona, ki določa prekršek, v pomenu načela povratne veljave novega milejšega zakona, določenega v drugem odstavku 28. člena Ustave. Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče to ustavno pritožbo zavrnilo.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
