Volilni sodnik po volilnem dnevu pri volitvah poslancev Državnega zbora je Ustavno sodišče. To pomeni, da mora v tem sporu zagotavljati polno sodno varstvo – odločati o vseh dejanskih in pravnih vprašanjih, povezanih z varstvom volilne pravice oziroma verodostojnostjo ugotovitve volilnega izida. Gre za objektivno sodno varstvo volilne pravice, pri katerem mora Ustavno sodišče varovati javni interes oziroma ustavnopravne vrednote: poštenost volilnega postopka, verodostojnost volilnega izida in zaupanje državljanov v pošteno izvedbo volitev, je opozorilo Ustavno sodišče v sklepu v zadevi Mp-1/26, U-I-115/26 z dne 2. julija 2026.
Z njim je zavrglo pritožbo Roka Lampeta (pritožnik), vloženo zoper sklep Državnega zbora o potrditvi poslanskih mandatov z dne 10. aprila 2026, in sklenilo, da začne postopek za oceno ustavnosti členov 106–109 Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ), 7. člena Zakona o poslancih (ZPos) in 69. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), med drugim zato, ker volivci ne morejo sprožiti postopka pred Državnim zborom in Ustavnim sodiščem.
Glede ustavne pritožbe
Ustavno sodišče je najprej pojasnilo, da je pritožnik z ustavno pritožbo izpodbijal sklep Državnega zbora o potrditvi poslanskih mandatov z dne 10. aprila 2026, poročilo Mandatno-volilne komisije z dne 10. aprila 2026, zapisnik Državne volilne komisije z dne 7. aprila 2026 in »volitve poslancev v Državni zbor Republike Slovenije, ki so bile 22. marca 2026 na podlagi Odloka predsednice republike o razpisu rednih volitev v Državni zbor z dne 6. januarja 2026«.
Razlogovalo je, da se lahko ustavna pritožba vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, s katerim Ustavno sodišče nadzoruje, ali oblast pri izvrševanju svojih pristojnosti spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Po tretjem odstavku 160. člena Ustave Republike Slovenije (URS) odloči Ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo, če zakon ne določa drugače. Zato je ustavna pritožba subsidiarno pravno sredstvo, saj je praviloma dopustna šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, ki jih zakon dovoljuje. Predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo so pravna stališča, na katerih temeljijo sodne odločbe, in to izključno z vidika, če so v neskladju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino, je Ustavno sodišče orisalo ustavno pritožbo v slovenskem pravnem redu.
Glede volilnega sodnika
Nato je razložilo, da tretji odstavek 82. člena URS določa, da Državni zbor potrdi poslanske mandate in da je proti odločitvi Državnega zbora v skladu z zakonom mogoča pritožba na Ustavno sodišče. Ustavno sodišče je že v sklepu v zadevi U-I-100/13, Up-307/12 z dne 10. aprila 2014 pojasnilo pravno naravo tega pravnega sredstva. Sprejelo je stališče, da je Ustavno sodišče po volji ustavodajalca prva in edina sodna instanca, ki zagotavlja sodno varstvo volilne pravice in poštenosti volitev poslancev Državnega zbora. Na podlagi te ustavne določbe je volilni sodnik po volilnem dnevu pri volitvah poslancev Državnega zbora Ustavno sodišče. To pomeni, da mora v tem sporu zagotavljati polno sodno varstvo – odločati o vseh dejanskih in pravnih vprašanjih, povezanih z varstvom volilne pravice oziroma verodostojnostjo ugotovitve volilnega izida. Gre za objektivno sodno varstvo volilne pravice, pri katerem mora Ustavno sodišče varovati javni interes oziroma ustavnopravne vrednote: poštenost volilnega postopka, verodostojnost volilnega izida in zaupanje državljanov v pošteno izvedbo volitev.
Iz opisanega po presoji Ustavnega sodišča izhaja, da so vloga in pristojnosti Ustavnega sodišča, ko odloča v postopku z ustavno pritožbo in v postopku s pritožbo zoper potrditev poslanskih mandatov, različni. V prvem postopku Ustavno sodišče praviloma opravlja nadzor nad odločanjem sodišč, v drugem postopku pa opravlja vlogo prvostopenjskega sodnika, ki zagotavlja polno sodno varstvo volilne pravice v volilnem sporu po volilnem dnevu. Zato v postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče ne more zagotavljati sodnega varstva volilnega izida, ki bi bilo v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena URS).
Ustavno sodišče je navedlo, da je pritožnik sicer izrazil voljo, da pred Ustavnim sodiščem začne postopek z ustavno pritožbo. Vendar je glede na vsebino njegove vloge, v kateri uveljavlja domnevne kršitve volilne kampanje, ki naj bi vplivale na svobodno oblikovanje volje volivcev, in njegov predlog, naj Ustavno sodišče razveljavi sklep Državnega zbora o potrditvi poslanskih mandatov, očiten njegov namen, da želi pred Ustavnim sodiščem sprožiti postopek sodnega varstva volilnega izida. Zato je Ustavno sodišče enako kot v preteklih podobnih primerih štelo, da vlaga pritožbo po tretjem odstavku 82. člena URS. Čeprav je pritožnik navedel, da izpodbija več aktov, je Ustavno sodišče štelo, da izpodbija le sklep Državnega zbora o potrditvi poslanskih mandatov z dne 10. aprila 2026, saj bi z njegovo razveljavitvijo dosegel želen namen.
Glede pritožnikove pritožbe
Ustavno sodišče je opozorilo, da tretji odstavek 82. člena URS določa, da Državni zbor potrdi poslanske mandate in da je proti odločitvi Državnega zbora v skladu z zakonom mogoča pritožba na Ustavno sodišče. Podrobneje to pravno sredstvo ureja 69. člen ZUstS. Kolikor nima posebnih določb, pa je treba glede na prvi odstavek 49. člena ZUstS smiselno uporabljati še določbe IV. poglavja ZUstS. Pritožbo lahko vloži kandidat ali predstavnik liste kandidatov, katerega pritožbo zoper odločitev volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev poslanskih mandatov, je Državni zbor v postopku potrditve poslanskih mandatov zavrnil. Pritožbo lahko vloži tudi kandidat, ki je bil na podlagi odločitve volilne komisije izvoljen, pa Državni zbor njegovega mandata ni potrdil (prvi odstavek 69. člena ZUstS). Rok za vložitev pritožbe je 8 dni od dneva odločitve Državnega zbora (drugi odstavek 69. člena ZUstS).
V obravnavanem primeru je Ustavno sodišče ugotovilo, da je pritožnik navajal, da pritožbo vlaga kot državljan oziroma volivec, ter ni zatrjeval in izkazal, da je na volitvah nastopal kot kandidat oziroma kot predstavnik liste kandidatov. Tako ni izkazal, da bi pritožbo vložil kot kandidat ali predstavnik liste kandidatov. Pritožnik tudi ni zatrjeval in izkazal, da bi pred vložitvijo pritožbe na Ustavno sodišče predhodno vložil pritožbo na Državni zbor. Zato ni izkazal, da je izčrpal predhodno pravno sredstvo, kar je pogoj za vsebinsko obravnavo njegove pritožbe. Poleg tega je pritožbo vložil tudi po preteku roka 8 dni od dneva, ko je Državni zbor sprejel sklep o potrditvi mandata poslancem. Sklep Državnega zbora z dne 10. aprila 2026 je bil sprejet 10. aprila 2026, pritožnik pa je pritožbo na Ustavno sodišče vložil 11. maja 2026, je razlogovalo Ustavno sodišče.
Glede na obrazloženo je sklenilo, da pritožnik ni izkazal obstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo pritožbe, s katero je izpodbijal volilni izid. Zato je Ustavno sodišče njegovo pritožbo zavrglo.
Glede začetka postopka za oceno ustavnosti
Ustavnemu sodišču pa se je pri obravnavi pritožnikove pritožbe zastavila vrsta vprašanj: 1. Ali je pri varstvu volilne pravice po volilnem dnevu ustrezno urejena aktivna legitimacija, saj volivci ne morejo sprožiti postopka pred Državnim zborom in Ustavnim sodiščem, lahko zgolj vložijo ugovor na volilno komisijo volilne enote? 2. Iz veljavne ureditve po oceni Ustavnega sodišča ne izhaja jasno, pri katerem volilnem organu lahko upravičenci uveljavljajo nepravilnosti, ki jih je v svoji pritožbi uveljavljal pritožnik. 3. Ali imajo organi, zlasti Državni zbor in Ustavno sodišče, podeljene ustrezne pristojnosti za odločanje o volilnem izidu? 4. Ali postopki odločanja pred volilnimi komisijami, o pritožbi pred Državnim zborom in sodnega varstva pred Ustavnim sodiščem vsebujejo vse bistvene prvine, ki bi morale biti določene za učinkovito uresničevanje pravice do pravnega sredstva (25. člen URS) oziroma pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena URS)?
Ustavno sodišče je zato sklenilo, da začne postopek za oceno ustavnosti členov 106–109 ZVDZ, 7. člena ZPos in 69. člena ZUstS. Ustavno sodišče bo – kot je zapisalo – navedene zakonske določbe presojalo zlasti z vidika skladnosti s pravicama do pravnega sredstva (25. člen URS) in do sodnega varstva (23. člen URS).
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
