Vrhovno sodišče je v skladu z dosedanjimi stališči Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter na podlagi zbranega procesnega gradiva po prostem preudarku presodilo, da pritožniki niso dokazali, da bi imele ugotovljene nepravilnosti – torej tista ravnanja udeležencev referendumske kampanje, za katera je sodišče štelo, da so pravno upoštevne oziroma pravno odločilne nepravilnosti, in sicer takšne, ki bi lahko vplivale na oblikovanje volje volivcev – odločilen vpliv na izid referenduma oziroma da bi bil brez ugotovljenih nepravilnosti izid referenduma drugačen, je poudarilo Ustavno sodišče v sklepu v zadevi Up-412/26 z dne 7. septembra 2026. Ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi Uv 1/2025 z dne 10. marca 2026, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo tožbo pritožnikov zoper zapisnik o ugotovitvi izida glasovanja na zakonodajnem referendumu o uveljavitvi Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) in o izidu referenduma, tako ni sprejelo v obravnavo.
Obseg ustavnosodne presoje
Ustavno sodišče je najprej izpostavilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem (referendumskem) sporu, zato se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. V skladu s šesto alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in s prvim odstavkom 50. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo v okviru pritožbenih navedb preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. To pomeni, kot je opozorilo Ustavno sodišče, da izpodbijano sodno odločbo preizkusi le z vidikov, ki jih uveljavljajo pritožniki in so ustavnopravno upoštevni, ne ugotavlja pa po uradni dolžnosti, ali je morda v izpodbijani sodbi sprejeto kakšno pravno stališče, ki bi bilo lahko z vidika določene človekove pravice ali temeljne svoboščine nesprejemljivo.
O arbitrarnosti
Ustavno sodišče je pojasnilo, da so pritožniki očitali, da je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi arbitrarno (brez obrazložitve) odstopilo od dosedanjih stališč Ustavnega in Vrhovnega sodišča glede dokaznega standarda, da mora biti vpliv ugotovljenih nepravilnosti bistven, ter glede pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Opozorilo pa je, da sta tako Ustavno kot Vrhovno sodišče sprejeli stališči, da mora biti vpliv ugotovljenih nepravilnosti bistven oziroma odločilen (13. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-191/17 z dne 25. januarja 2018 ter 20. in 60. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi Uv 10/2017 z dne 14. marca 2018) ter da tisti, ki vloži pritožbo, nosi trditveno in dokazno breme glede nepravilnosti (16. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-191/17 z dne 25. januarja 2018 in 29. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi Uv 10/2017 z dne 14. marca 2018). Ustavno sodišče je nato ugotovilo, da je v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče v skladu s temi stališči in na podlagi zbranega procesnega gradiva po prostem preudarku presodilo, da pritožniki niso dokazali, da bi imele ugotovljene nepravilnosti (torej tista ravnanja udeležencev referendumske kampanje, za katera je sodišče štelo, da so pravno upoštevne oziroma pravno odločilne nepravilnosti, in sicer takšne, ki bi lahko vplivale na oblikovanje volje volivcev) odločilen vpliv na izid referenduma oziroma da bi bil brez ugotovljenih nepravilnosti izid referenduma drugačen. Zato je presodilo, da je očitek pritožnikov neutemeljen. Posledično je kot neutemeljen presodilo tudi očitek o arbitrarnosti obeh navedenih stališč. Takšni stališči sta razumni in ne izhajata zgolj iz navedenih odločitev Ustavnega in Vrhovnega sodišča, temveč tudi iz zakonske ureditve referendumskega spora (glej zlasti šesti in sedmi odstavek 52.a člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (ZRLI)), je dodalo Ustavno sodišče.
O kršitvi pravice do izjave
Ustavno sodišče je nadalje pojasnilo, da so pritožniki zatrjevali tudi kršitev pravice do izjave, ker se Vrhovno sodišče ni opredelilo do bistvene navedbe pritožnikov, da je položaj zdravniških in verskih organizacij primerljiv s položajem Vlade, zato bi moral biti z vidika dokazovanja potencialnega vpliva na referendumski izid upoštevan enak standard, kot je bil uporabljen v sodbi Vrhovnega sodišča v zadevi Uv 10/2017 z dne 14. marca 2018 glede Vlade kot organizatorke referendumske kampanje o Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper (ZIUGDT). Ustavno sodišče je pojasnilo, da se je Vrhovno sodišče do te navedbe opredelilo v 71. točki obrazložitve sodbe, ko je presojalo vpliv nepravilnosti na referendumski izid. Vrhovno sodišče je navedlo, da je iz pomembnosti vloge zdravniških in verskih organizacij, njihovega položaja in vpliva (z vidika strokovne, poklicne oziroma duhovne, svetovnonazorske avtoritete) resda mogoče sklepati na posebno naravo obravnavanih nepravilnosti (in s tem na potencialno širok domet), a je treba upoštevati tudi dokazanost njihove teže, ki se meri bodisi po obsegu (številčnosti, pogostosti) bodisi intenziteti (učinku). Vrhovno sodišče je, kot je ugotovilo Ustavno sodišče, torej pritrdilo pritožnikom glede pomembnosti vpliva teh organizacij, vendar je nato obrazložilo, da je treba pri tem vplivu upoštevati tudi težo kršitev (načelen vpliv, ki izhaja iz pomembnosti položaja teh organizacij v družbi, sam po sebi torej ni dovolj). V zvezi s težo teh kršitev pa je nadalje ugotovilo, da te kršitve niso imele odločilnega učinka (vpliva), ker je bilo tudi med 33 prijavljenimi organizatorji kar 20 takšnih, ki so uporabljali podobne argumente kot zdravniške in verske organizacije, pritožniki pa niso zadostili trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je rezultat referenduma (velika razlika v glasovih) prav posledica ugotovljenih nepravilnosti navedenih neprijavljenih organizatorjev (78. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča). Ustavno sodišče je še navedlo, da je Vrhovno sodišče v bistvu ugotovilo, da vpliv zdravniških in verskih organizacij ni bil prevladujoč v tem smislu, da bi presegel vpliv vseh drugih udeležencev kampanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbi Vrhovnega sodišča v zadevi Uv 10/2017 z dne 14. marca 2018. Ob tem je pripomnilo, da pritožniki že v tožbi niso problematizirali vprašanj o neenakosti zaradi razlik v finančnih sredstvih med zdravniškimi in verskimi organizacijami ter drugimi udeleženci referendumske kampanje, zato se Vrhovno sodišče s temi vprašanji ni ukvarjalo (glej 52. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča).
O kršitvah pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva
Končno je Ustavno sodišče obrazložilo, da so pritožniki podredno zatrjevali tudi kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen URS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen URS), ker jim ni oziroma jim ne bi bilo (če Ustavno sodišče tega očitka ne bi presojalo) zagotovljeno pravno sredstvo zoper odločitev Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je poudarilo, da v postopku z ustavno pritožbo ni pristojno presojati zmotne uporabe procesnega prava same po sebi. Zato ta očitek ni upošteven. Tudi sicer očitana procesna kršitev (da je izrek v nasprotju s 55. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča) po presoji Ustavnega sodišča ni bila podana. Zgolj to, da je Vrhovno sodišče v navedeni točki ugotovilo, da določena ravnanja zdravniških organizacij pomenijo kršitve v referendumski kampanji, ki so lahko vplivale na oblikovanje volje volivcev, še ne pomeni, da bi te nepravilnosti lahko privedle do nasprotnega končnega izida, kar je v skladu s prvim odstavkom 53.b člena ZRLI pogoj za razveljavitev glasovanja, je bilo jasno Ustavno sodišče. Navedlo je, da je Vrhovno sodišče, nasprotno, presodilo, da pritožniki niso dokazali, da bi te (in druge ugotovljene) nepravilnosti imele odločilen vpliv na izid referenduma oziroma da bi bil referendumski izid brez ugotovljenih nepravilnosti drugačen. Sicer pa navedbe pritožnikov po vsebini lahko pomenijo le očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS, ker zoper odločitev Vrhovnega sodišča ni zagotovljeno pravno sredstvo. S temi navedbami pritožniki nasprotujejo zakonski ureditvi sodnega varstva v referendumskem sporu po ZRLI, vendar pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti niso vložili, je sklenilo Ustavno sodišče.
Sklep
Glede na pojasnjeno po presoji Ustavnega sodišča ni šlo za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot so jih zatrjevali pritožniki. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
