Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v sodbi, sprejeti 9. maja 2023, obravnava pritožbo albanskega podjetja Supergrav Albania SHPK (družba pritožnica) zoper Republiko Albanijo zaradi domnevne kršitve pravice do poštenega sojenja v zvezi z dostopom družbe do ustavnega sodišča.
Zadeva se nanaša na pravico družbe pritožnice do dostopa do albanskega ustavnega sodišča, ki je njeno ustavno pritožbo zavrglo, saj naj bi bila vložena prepozno. Glavno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali je treba štirimesečni rok za vložitev ustavne pritožbe šteti od dneva, ko je bila odločba vrhovnega sodišča vročena družbi pritožnici, ali že od dneva, ko je bila odločba sprejeta.
Družba pritožnica je pred okrajnim sodiščem sprožila odškodninski postopek zoper regionalno policijo, sodišče pa je 13. julija 2012 zahtevek zavrnilo, kar je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Zadeva se je nadaljevala še pred vrhovnim sodiščem, ki je 28. januarja 2016 brez navzočnosti strank sprejelo sklep o zavrnitvi pritožbe, ker ni vsebovala pravne podlage za pritožbo. Na tisti točki je bil izdan samo izrek, brez vsebinske obrazložitve odločitve, in objavljen na spletni strani sodišča. Čez deset mesecev, novembra, še preden je družba pritožnica prejela vsebinsko obrazložitev, je bil sprejet nov zakon. Ta je rok za vložitev ustavne pritožbe skrajšal z dveh let na štiri mesece, odkar se je izvedelo za poseg v ustavno varovano pravico. Novi rok naj bi se uporabljal od 1. marca 2017.
Septembra 2017 je družba pritožnica po tem, ko je na vrhovno sodišče poslala pisno prošnjo, prejela obrazložitveni del sodne odločbe, 4. oktobra pa je pri ustavnem sodišču vložila ustavno pritožbo. To je pritožbo razglasilo za nedopustno, saj naj bi bila vložena po preteku roka štirih mesecev od sprejetja izpodbijane odločbe. Razsodilo je, da bi se morala družba pritožnica pravočasno pozanimati o izidu svoje zadeve pred vrhovnim sodiščem.
Družba pritožnica je tako pred ESČP trdila, da ji je bila kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ker se je štirimesečni rok za vložitev ustavne pritožbe štel od dneva sprejetja odločitve vrhovnega sodišča, in ne od datuma, ko je bila sodba vročena družbi pritožnici. ESČP je najprej poudarilo, da je pravica dostopa do sodišča lahko predmet omejitev, ki pa ne smejo čezmerno omejevati posameznika do take mere, da bi te omejitve posegale v samo bistvo pravice. Izpostavilo je dve načeli, ki jima morajo omejitve slediti: omejitve morajo zasledovati legitimen cilj in vzpostavljeno mora biti ravnotežje med uporabljenimi ukrepi ter ciljem, ki se zasleduje. ESČP je moralo tako najprej preučiti, ali je omejitev sledila zakonitemu cilju. Nobenega dvoma ni, da je določanje rokov za dostop do višjih sodišč na splošno dopustno. Na ta način se zagotovita poštenost postopkov in spoštovanje načela pravne varnosti. Z odločbo ustavnega sodišča se namreč lahko že pravnomočna odločba ali drugi akti razveljavijo in vrnejo nižjim sodiščem v ponovno odločanje. Skrajšanje roka je bilo tako verjetno namenjeno krepitvi pravne varnosti in izogibanju dolgim obdobjem pred dokončnim zaključkom zadeve. Zasledovan cilj omejitve je tako po mnenju ESČP zakonit.
Pri presoji načela sorazmernosti na drugi strani pa je ESČP ponovno izpostavilo vprašanje pravne varnosti. Na eni strani ima omejevanje rokov za vlaganje ustavne pritožbe legitimen cilj v zagotavljanju dokončanja postopkov v razumnem roku. Na drugi strani pa se lahko pojavi očitek o nesorazmerni konstrukciji procesne zahteve, ki tožbenemu zahtevku onemogoča, da pride do vsebinske obravnave in s tem učinkovitega sodnega varstva. Čeprav so torej roki načeloma legitimne omejitve pravice dostopa do sodišča, lahko način njihove uporabe v posameznem primeru povzroči kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, če rok za vložitev pritožbe začne teči v trenutku, ko stranka ni vedela in ni mogla dejansko poznati vsebine izpodbijane odločbe nižjega sodišča.
Glede konkretnega primera je ESČP zapisalo, da družba pritožnica ni izpodbijala uporabe štirimesečnega roka, ampak je trdila, da bi moral rok začeti teči šele od vročitve sodbe. Vrhovno sodišče namreč na noben način ni obvestilo stranke, da so brez njene navzočnosti sprejeli odločitev in zaključili postopek, ki je trajal več let. Stranka bi tako morala imeti pravico do vložitve pritožbe od trenutka, ko se lahko z odločbo učinkovito seznani. V nasprotnem primeru bi namreč lahko sodišča z odlogom vročitve bistveno skrajšala čas za vložitev pritožbe ali celo onemogočila kakršno koli pritožbo. V zvezi z Albanijo je ESČP že razsodilo, čeprav v drugačnem kontekstu sodb v nenavzočnosti, da bi se moral rok za vložitev ustavne pritožbe šteti od datuma, ko je pritožnik izvedel za izpodbijano odločbo.
Običajna praksa albanskega vrhovnega sodišča v tistem času je bila, da objavi izrek svoje odločitve, ko je ta sprejeta, po tem pa lahko preteče precej časa pred objavo celotne odločitve z obrazložitvijo. Tako bi se lahko zgodilo, da bi potekel celoten rok za vložitev ustavne pritožbe, preden bi bila objavljena in strankam dostopna celotna odločba. Na podlagi vsega navedenega je tako ESČP sprejelo odločitev, da je albansko sodstvo kršilo 6. člen EKČP z odločitvijo o zavrženju ustavne pritožbe in napačno interpretacijo začetka teka roka.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
