V zadevi Lindholm in The Estate after Leif Lindholm proti Danski je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) presojalo zatrjevane kršitve 8., 9. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) s strani Danske. Jedro spora se je nanašalo na odločitev zdravstvenega osebja zdraviti pacienta s transfuzijo krvi, v nasprotju z njegovo vnaprej izraženo voljo in verskim prepričanjem.
Okoliščine primera in nacionalni postopki
V zadevi sta nastopala dva vlagatelja, in sicer žena pokojnega (v nadaljevanju: prva pritožnica) ter zapuščina pokojnega moža, g. Lindholma (v nadaljevanju: L.). Vlagatelja sta bila pripadnika verske skupnosti Jehovovih prič, ki je vztrajno zavračala transfuzijo krvi kot nemoralno in neskladno z njihovimi verskimi nauki.
Septembra 2014 je bil tedaj 67-letni L. sprejet v bolnišnično obravnavo, saj je zaradi padca s strehe utrpel notranje krvavitve možganov in prsnega koša. Krvavitve so bile zaradi jemanja zdravila za redčenje krvi za zdravljenje že obstoječe bolezni močnejše. Hči je bolnišnično osebje obvestila, da L. zaradi svojega verskega prepričanja ne želi prejeti transfuzije krvi. Predložen je bil tudi dokument o vnaprej izraženi volji pacienta za zdravljenje (v nadaljevanju: navodilo), s katerim je L. izrecno zavrnil transfuzijo krvi, tudi v primeru življenjske ogroženosti. Njegovo zdravstveno stanje se je izrazito slabšalo, zato je bil premeščen na oddelek intenzivne nege. Kljub opozorilu o stopnjujoči se življenjski nevarnosti, je družina vztrajno zavračala transfuzijo krvi. Glavni zdravnik se je zaradi resnosti stanja posvetoval z zdravstvenim uradnikom, ki je izrazil morebitno potrebo po transfuziji krvi, vendar je primarno svetoval uporabo alternativnih načinov zdravljenja. Zdravnik se je nato 22. septembra 2014 kljub pomanjkanju soglasja odločil za transfuzijo krvi, saj je s tem poskusil L. rešiti iz kritičnega stanja. Transfuzija krvi je bila neučinkovita zaradi nepopravljivih poškodb na možganskem tkivu, zato je bil L. premeščen v paliativno oskrbo, kjer je 21. oktobra 2014 umrl.
Prva pritožnica je 7. decembra 2014 vložila tožbo pri varuhu pacientov, kjer je zatrjevala prejem transfuzije krvi proti volji L. Varuh ni ugotovil protipravnosti postopanja zdravstvenega osebja. Pritožbo zoper odločitev je obravnavalo višje sodišče, ki je delno odločilo v prid pritožnikom. Opozorilo je, da po eni strani vnaprej izražena volja pacienta ni absolutno zavezujoče navodilo, po drugi strani pa bi zahteva po neposredni zavrnitvi zdravljenja nezavestni osebi onemogočila nasprotovanje. Višje sodišče je ugotovilo, da ni bilo dvoma o nasprotovanju transfuziji krvi s strani L., upoštevalo pa je tudi dejstvo, da zdravstveno osebje zaradi amnezije pacienta ni pridobilo izrecne izjave, ko je bil še zavesten.
Zoper odločitev je bila vložena pritožba pred vrhovnim sodiščem, ki je odločilo proti pritožnikom. V ospredju presoje je bila skladnost odločitve zdravstvenega osebja izvesti poseg, kljub nasprotovanju transfuziji krvi, z določbami zakona o zdravju. Zakon je predvideval zdravljenje le ob prisotnosti pacientove informirane privolitve, vendar je opredeljeval tudi dolžnost postopanja zdravstvenega osebja v nujnih primerih, ne glede na privolitev. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je bil L. v času zdravljenja s transfuzijo nezavesten in zato ni mogel podati zavezujoče zavrnitve, postopanje osebja pa je bilo zaradi nujnosti primera skladno z zakonom.
Zakon je v 24. členu naslavljal tudi učinke vnaprej izraženih volj pacientov. Zavezujoča narava se jim lahko prizna le, če je bil pacient sposoben privoliti oziroma zavrniti zdravljenje med potekom bolezni, ne pa v nujnih primerih, ko je bil pacient nezavesten. Vrhovno sodišče se je sklicevalo tudi na zadevo Jehovove priče Moskve in drugi proti Rusiji, v kateri je ESČP opozorilo na pravno kompleksnost problema zavrnitve življenjsko potrebnega zdravljenja iz verskih razlogov, zaradi konflikta med varovanjem zdravja in življenja ter na drugi strani pacientovo avtonomijo. Z aplikacijo ugotovitev na konkretni primer je pritrdilo, da je zdravstveno osebje šele v trenutku ogroženosti življenja uporabilo transfuzijo krvi, zato ni prepoznalo zatrjevanih kršitev.
Domnevni kršitvi 8. in 9. člena oz. kršitev 8. člena v luči 9. člena EKČP
Pritožnika sta se pritožila, da je sodba vrhovnega sodišča, ki je potrdila zakonitost zdravljenja s transfuzijo, kršila 8. in 9. člen EKČP, saj je bila s tem kršena volja pacienta L. zaradi njegovega verskega prepričanja. Prvi odstavek 8. člena zagotavlja pravico do zasebnega in družinskega življenja, 9. člen pa v prvem odstavku opredeljuje svobodo mišljenja, vesti in vere, hkrati pa tudi svobodo spremembe ter izražanja te. Omejitev obeh pravic je mogoča le s pogoji iz drugega odstavka obeh členov.
Vlada je argumentirala, da je bila pritožba očitno neutemljena, saj pritožnika nista izpolnjevala pogoja statusa žrtve. ESČP je prepoznalo osebno prizadetost in s tem potrdilo status žrtve prve pritožnice, s katero je bil L. v dolgoletnem zakonu in sta delila verska prepričanja, zavrnilo pa je položaj zapuščine, saj ni prepoznalo obstoja pravne entitete ter pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Dopustna je bila tako le pritožba prve pritožnice.
ESČP se je tekom vsebinske presoje sklicevalo na primer Pindo Mulla proti Španiji, v katerem je vzpostavilo določena temeljna načela oz. izhodišča, ki so aplikativna tudi v dotičnem primeru. V nujnih primerih se namreč aktivirata 2. in 8. člen EKČP, kjer mora država uravnotežiti pozitivno obveznost varovati življenje ter dolžnost spoštovanja pacientove volje. Opozorilo je na potrebo po upoštevanju svobodne in samostojne pacientove volje, ki mora biti izražena jasno, specifično in nedvoumno. V kolikor bi obstajal utemeljen dvom v veljavnost odločitve, se bi lahko nudilo nujno zdravljenje. Nadalje je izpostavilo tudi 9. člen Oviedske konvencije, ki določa, da so vnaprej izražene volje lahko upoštevne, vendar ne nujno zavezujoče, in sicer je cilj preveriti ali so veljavne v konkretnem primeru. Glede določanja učinkov navodil je določena diskrecijska pravica držav, saj ureditve držav še ne odražajo prisotnosti evropskega konsenza.
ESČP je začelo presojo pogoja skladnosti z zakonom z ugotovitvijo, da je danska zakonodaja določala možnost zdravljenja le, če je pacient tekom poteka bolezni podal informirano privolitev. 19. člen zakona o zdravstvu je tako ESČP prepoznalo kot zadostno in ustrezno pravno podlago, saj je upošteval dolžnost oskrbe pacienta v nujnih primerih. Glede navedb prve pritožnice o neupoštevanju 20. člena zakona je ESČP pojasnilo, da je potrebno navodilo v čim večji meri upoštevati, vendar ne bo absolutno zavezujoče, če zavrnitev ni bila podana tekom poteka bolezni. 24. člen zakona namreč dovoljuje zdravljenje nezavestnega pacienta v nujnih primerih, ko ta ne more izraziti svoje volje, ne glede na predhodno navodilo. Le tako se lahko usklajujeta varstvo pacientovega življenja in spoštovanje želja pacienta skladno z versko svobodo. ESČP je presojo zaključilo z ugotovitvijo, da je bil poseg jasno opredeljen v zakonu, izpolnjene pa so bile tudi zahteve dostopnosti in predvidljivosti, razlaga vrhovnega sodišča pa ni bila samovoljna.
ESČP je v drugem koraku vsebinske presoje pritrdilo vladi in prepoznalo interes države po zaščiti življenja in zdravja državljanov kot zadostni legitimni cilj. Notranje pravo, ki je sledilo Oviedski konvenciji in postavljenim evropskim standardom, je namreč ustrezno uravnotežilo relevantna člena EKČP in v primerih nujnega zdravljenja, ko pacient ni bil sposoben izraziti svojo voljo zaradi zdravstvenega stanja, dovolilo ukrepanje in zaščito njegovega življenja.
V nadaljevanju je ESČP opredelilo tudi zahteve v okviru pogoja sorazmernosti. Področje urejanja učinkov navodil v zvezi z vnaprej izraženo voljo pacienta je med evropskimi državami urejeno precej neenotno. ESČP je zato nasprotno navedbam pritožnice prepoznalo, da imajo države glede določanja učinka takšnih navodil široko polje proste presoje v okviru 2. in 8. člena EKČP, ki ju je potrebno uravnotežiti. 24. člen zakona o zdravju je bil v zakonodajo umeščen zaradi pripadnikov Jehovovih prič, z namenom upoštevanja odločitve o prejemu transfuzije krvi skladno z verskim naukom, vendar pa je bil omejen s pogojem podanja zavrnitve tekom poteka bolezni, da bi se preprečilo izigravanje pristne volje pacienta. Zakon je pacientovo zavrnitev štel za zavezujočo le, če je bila podana tekom poteka bolezni, z upoštevanjem posledic zavrnitve.
V konkretnem primeru L. zaradi stanja nezavesti ni bil sposoben izraziti svoje volje tekom poteka bolezni, zato tudi vnaprejšnje navodilo ni bilo upoštevno skladno s 24. členom zakona o zdravstvu. Iz sodbe vrhovnega sodišča je izhajalo, da je bil L. najprej zdravljen z alternativnimi zdravili, transfuzijo krvi pa je prejel šele, ko je bilo ogroženo njegovo preživetje, njegove želje pa so bile na tak način upoštevane v največji možni meri, skladno z navodilom. ESČP ni dvomilo v ustreznost postopanja zdravstvenega osebja, ki je ustreznost in skrbnost svojega dela dodatno utemeljilo v natančni zdravstveni dokumentaciji in posvetovanju z zdravstvenim uradnikom. Nesporno je bilo tudi dejstvo, da je bila družina večkrat obveščena o zdravstvenem stanju in možnostih zdravljenja, ki bi jih L. lahko potencialno prejel. ESČP je zaključilo, da so izpostavljeni premisleki iz sodbe vrhovnega sodišča ustrezni in zadostni za ugotovitev, da se poseg lahko šteje kot nujen v demokratični družbi, sorazmeren z zasledovanimi cilji varovanja zdravja, organi države pa niso prekoračili svoje diskrecijske pravice. Tako ni prišlo do kršitve 8. in 9. člena EKČP.
Pripravila: India Panter
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
