Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-65/21 z dne 4. 7. 2024 ugotovilo neskladnost Zakona o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI) z Ustavo v delu, ki pri določitvi višine enega od socialnih transferjev za invalide odkazuje na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), kar je poslabšalo položaj oseb z invalidnostjo v primerjavi s prejšnjo ureditvijo.
Primer izvira iz leta 2019, ko je sodišče prve stopnje predlagateljevemu otroku zaradi ZSVI ukinilo preživninsko obveznost staršev. Otrok je pri trinajstih letih doživel anevrizmo in bil popolnoma odvisen od 24-urne oskrbe in nege. V pritožbi je toženka uveljavljala, da je ureditev po ZSVI protiustavna, saj država z ZSVI ne zagotavlja vseh potrebnih finančnih sredstev, ki jih tak otrok potrebuje, zato je prepuščen samemu sebi. Toženka se strinja, da mora država razbremeniti starše, vendar ne na način, da je invalidne osebe postavila v slabši položaj, kot je bil pred uveljavitvijo ZSVI.
Po navedbah predlagatelja je država s tem, ko je obveznost preživljanja in zagotavljanja zadostnih finančnih sredstev prenesla z družine na državne sisteme socialne pomoči, poslabšala položaj oseb z invalidnostjo, saj so bile namreč potrebe teh oseb do uveljavitve ZSVI pokrite ob pomoči države s preživninsko odgovornostjo staršev. S tem zakonom so preživninsko odgovornost ukinili, ob ukinitvi pa zakonodajalec ni predvidel zadostnih sredstev za preživetje iz državne blagajne, zaradi česar je po predlagateljevih trditvah država kršila pravice invalidov iz 52. člena Ustave. Predlagatelj je navajal tudi, da je zakonodajalec posegel ne le v pričakovane, temveč tudi v že pridobljene pravice te skupine invalidov in s tem kršil načelo socialne in pravne države iz 2. člena Ustave, saj je bila v konkretnem primeru osebi že priznana in določena preživnina s pravnomočno sodno odločbo, ki je bila z ZSVI naknadno ukinjena.
Državni zbor je na to odgovoril, da je ZSVI nadomestil Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP) po navodilu iz odločbe Ustavnega sodišča. Njegov namen je bil telesno prizadetim osebam, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo in pri katerih je ugotovljeno, da je prizadetost nastala do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma v času rednega šolanja, vendar najpozneje do dopolnjenega 26. leta starosti, poleg varstva zagotoviti tudi denarna prejemka, in sicer nadomestilo za invalidnost in dodatek za tujo nego in pomoč. To naj bi skupaj z drugimi mehanizmi ustvarilo pogoje za celostno in usklajeno zagotavljanje pomoči invalidnim osebam, vključevanja in oskrbe. Državni zbor je opozoril, da je v skladu z izpodbijanim zakonom oseba upravičena tudi do dodatka za pomoč in postrežbo, višina dodatka pa je odvisna od stopnje pomoči, ki jo invalid potrebuje.
Poleg tega so odgovorili tudi na očitek kršitve načela zaupanja v pravo. V okviru prehodnih in končnih določb naj bi namreč ZSVI v 24. členu tudi posebej opredeljeval načelo ohranitve pridobljenih pravic in tako v prvem odstavku določal, da invalidi, ki so pridobili status invalida po ZDVDTP, ohranijo status invalida in s tem vse pridobljene pravice.
Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-11/07 pojasnilo, da pravica odraslih oseb, da zahtevajo preživnino od svojih staršev, ni ustavno priznana človekova pravica. Vendar pa to ne pomeni, da ima zakonodajalec pri poseganju v pravni položaj oseb z invalidnostjo, ki jim je do spremembe zakona oziroma do sprejetja zakona zagotavljal določene pravice, povsem proste roke. Zakonodajalca v takem primeru zavezuje načelo zaupanja v pravo. Predlagatelj je menil, da zakonodajalec ni vzpostavil ureditve, ki bi bila enakovredna ureditvi, veljavni do uveljavitve ZSVI, tj. družinskemu preživljanju po 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), in da se je pravni položaj obravnavane skupine oseb zato čezmerno poslabšal.
Ustava namreč v prvem odstavku 52. člena določa, da sta invalidom v skladu z zakonom zagotovljeni varstvo in usposabljanje za delo. Kot ena temeljnih socialnih pravic je posebno varstvo invalidov izpeljano iz načela socialne države iz 2. člena Ustave. Drugi in tretji odstavek navedene ustavne določbe pa še posebej poudarjata pravico otrok z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugih huje prizadetih oseb do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi, ki naj se financirata iz javnih sredstev. Pravica do posebnega varstva oseb z invalidnostjo kot posebna človekova pravica je pravica pozitivnega statusa, s katero se je država zavezala voditi aktivno invalidsko politiko in v njenem okviru sprejeti različne ukrepe, ki naj izboljšajo položaj invalidov. Pravica do posebnega varstva invalidov pomeni torej zbir različnih pravic oseb z invalidnostjo, vendar pa upravičence, vrsto in obseg pravic ter pogoje za njihovo uživanje natančneje določi zakon, z upoštevanjem jedra pravice.
Sporni zakon tako določa dva socialna transferja: nadomestilo za invalidnost, ki je za vse enako in se usklajuje v nominalnih zneskih, ter dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga prejmejo le tisti invalidi, ki zaradi invalidnosti potrebujejo pomoč in postrežbo druge osebe za opravljanje osnovnih življenjskih potreb, višina dodatka pa je odvisna od stopnje potrebne pomoči. Vprašanje pa je bilo, ali so ta sredstva dovolj, da nadomestijo ukinjeno preživninsko obveznost staršev. Invalidi namreč spadajo v še posebej socialno ogroženo skupino prebivalcev, katerih potrebe so večje od povprečja, to pa je treba upoštevati. V tem primeru je ZSVI določitev višine tega dodatka prepustil ZPIZ-2, ta pa upravičence razvrsti le na dve skupini. S tem zakonodajalec za osebe z invalidnostjo po ZSVI ni izpolnil zahtev, ki mu jih nalaga 52. člen Ustave in ki tvorijo jedro te človekove pravice. Navedeno postane še opaznejše, če se položaj oseb primerja s položajem, ki so ga imele po ZZZDR, ko je torej veljala preživninska obveznost staršev – potrebe otroka so se presojale v vsakem primeru posebej.
Ustavno sodišče je pojasnilo, da zahteva po individualizaciji oseb z invalidnostjo v obravnavanem primeru ne pomeni, da sme zakonodajalec upravičencem po ZSVI njihove pravice zmanjšati. Zakonodajalca, čeprav gre pri višini socialnih transferjev za polje njegove proste presoje, veže načelo zaupanja v pravo, ki mu nalaga, da poseže v to polje le, ko gre za ekonomsko nezmožnost države za pokrivanje prevelikih socialnih dajatev, za kar pa bi potem po načelu enakosti pred zakonom in po načelu sorazmernosti moral breme porazdeliti sorazmerno na različne kategorije upravičencev do socialnih dajatev. Poleg tega se je s tako ureditvijo nesorazmerno poslabšal položaj tistim s hujšo obliko invalidnosti. Izhajajoč iz zahtev posebnega varstva te skupine oseb, ki jih nalaga 52. člen Ustave, si namreč ni mogoče zamisliti javnega interesa, ki bi upravičeval poseg v pravni položaj te skupine oseb z invalidnostjo in poslabšanje njihovega položaja. Ustavno sodišče je tako ugotovilo kršitve Ustave in zakonodajalcu naložilo odpravo protiustavnosti.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
