Obseg in operativnost ARO sta lahko različna in sta odvisna od konkretnih potreb posamezne države. V vseh primerih ARO posreduje domača in tuja zaprosila, znotraj centralizirane baze podatkov evidentira primere, ki vključujejo nezakonito premoženje, in jih nato posreduje AMO, ki se odloči o nadaljnjem upravljanju. Sodelovanje obeh uradov je ključnega pomena, saj ne le, da pomaga pri takojšnji obravnavi različnih zaprosil, temveč pripomore tudi k vzpostavitvi natančne in enostavno ocenljive statistike o odvzemu in upravljanju nezakonito pridobljenega premoženja. Dandanes so kriminalci sposobni prenesti svoje premoženje po vsem svetu v nekaj minutah, prav zato npr. zaprosila za mednarodno pravno pomoč ne morejo čakati na vladnih mizah na analizo, obdelavo in posredovanje pristojni osebi ali organu, ampak morajo biti obravnavana hitro in učinkovito, da se pristojna oseba ali organ lahko odzove in v čim krajšem možnem času ustavi kriminalno dejavnost. Če tesno sodelujoča ARO in AMO ne bi bila centralizirana, bi bile različne vladne institucije zadržane do delitve podatkov, posledično pa bi bile potrebne informacije precej razpršene med različnimi bazami podatkov ter slabo povezljive za domače in še posebej za mednarodne namene.
Pri uradih ARO znotraj Evropske unije so tovrstne kontaktne točke določene v obstoječih strukturah policije ali državnega tožilstva in v novoustanovljenem organu. Glede na mednarodne izkušnje bi lahko izpostavili glavne naloge, ki jih izvaja ARO:
1. deluje kot mednarodna kontaktna točka,
2. obravnava zaprosila za mednarodno pravno pomoč,
3. zagotavlja svetovalno podporo policiji in sodnikom v zapletenih primerih, kjer je to potrebno,
4. deluje kot »možganski trust« o zasegu in odvzemu,
5. v okvirju okrepljenega sodelovanja omogoča najhitrejše možno sledenje nezakonito pridobljenemu premoženju po celotni Evropski uniji,
6. skrbi za izmenjavo informacij in dobrih praks z drugimi ARO na podlagi zaprosila ali spontano,
Centralizacija podatkov je deloma določena tudi v Zakonu o državnem tožilstvu (ZDT-1),3 ki v 206. členu določa, da Strokovno-informacijski center (SIC) pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije vodi centralno evidenco vseh zadev in državnim tožilcem zagotavlja strokovno pomoč v vseh zadevah, v katerih so bili predlagani oziroma odrejeni začasno zavarovanje, zaseg ali odvzem predmetov in premoženjske koristi ter premoženja nezakonitega izvora na podlagi podatkov, ki jih po uradni dolžnosti takoj po izdaji pobude, usmeritve, procesnega akta državnega tožilca in sodne odločbe posredujejo vsa državna tožilstva.
Glavna prednost vzpostavitve ARO in AMO je omogočanje zelo hitrega pridobivanja vseh potrebnih informacij za sledenje ali zamrznitev premoženja v tujini. Tako je v 3. členu omenjenega sklepa Sveta4 določeno, da se vsa zaprosila, poslana med ARO, ureja s t. i. švedsko pobudo. Švedska pobuda uvaja roke za odgovore na zaprosila za izmenjavo informacij med pristojnimi organi v okvirju kazenskih preiskav ali operacije zbiranja obveščevalnih podatkov, in sicer:
- osem ur za nujna zaprosila za informacije in obveščevalne podatke o hudih kaznivih dejanjih, če so zahtevane informacije ali obveščevalni podatki v podatkovni bazi, ki je neposredno dostopna pristojnim organom;
- en teden za nenujna zaprosila za informacije in obveščevalne podatke o hudih kaznivih dejanjih, če so zahtevane informacije ali obveščevalni podatki v podatkovnih bazah, ki je neposredno dostopna pristojnim organom;
- dva tedna v vseh drugih primerih (baza podatkov ni neposredno dostopna in/ali zaprosilo ni povezano s hudim kaznivim dejanjem).
Pri analizi sistemov ARO/AMO v državah Evropske unije je treba poudariti, da je v večini držav članic Evropske unije (DČ EU) znotraj ARO zaposlenih relativno malo ljudi. Le šest od skupno sedemindvajset pooblaščenih ARO ima deset ali več zaposlenih. Pri tem ne smemo pozabiti, da sta glavni nalogi ARO sledenje in prepoznavanje premoženja na nacionalnem ozemlju. Kljub temu pa večinoma ARO nima (posrednega ali neposrednega) dostopa do vseh relevantnih podatkovnih baz, ki bi omogočale učinkovitejše opravljanje nalog. Tako se pogosto uporabljajo evidence, s katerimi razpolagajo drugi državni organi (policija, finančna uprava ipd.). Vsi ARO znotraj DČ EU imajo dostop do registra podjetij, centralizirane zemljiške knjige pa ne obstajajo v vseh DČ EU. Le en ARO ima dostop do nacionalnega registra bančnih računov. ARO si izmenjuje občutljive informacije (npr. št. bančnih računov) po varnih povezavah, kot je SIENA. Nekatere DČ EU pa namesto sistema popolnoma varne izmenjave informacij še vedno koristijo elektronsko pošto kot kanal za pošiljanje navedenih podatkov. Skoraj polovica ARO znotraj DČ EU nima dostopa do sodne statistike o zamrznitvi in odvzemu premoženjske koristi. Večina ARO znotraj DČ EU meni, da je dostop do finančnih informacij (zlasti do informacij o bančnem računu) najpomembnejši izziv, s katerim se soočajo. V Sloveniji je glede na spremembe ZKP (ZKP-P, veljavnost od 12. avgusta 2024) v 156. členu opredeljeno, da ni več mogoče pridobiti bančnih podatkov, vezanih na fizično osebo (npr. številke bančnega računa), brez predhodno izdane odredbe preiskovalnega sodnika. Izjema so pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki ali posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, kjer se lahko na pisno zahtevo tožilstva ali policije pridobijo podatki, vezani na številko bančnega računa (ta del je že zmeraj javno dostopen tudi preko Ajpesa).5
Da bi lahko upravljale zaseženo premoženje iz različnih kaznivih dejanj, morajo države vzpostaviti mehanizme, s katerimi zagotovijo njihovo učinkovito in dobičkonosno upravljanje ter jih uporablja AMO. V primerjalnem pravu ločimo dve vrsti tovrstnega organa glede na pristojnosti:
1. Uradi s širokimi pooblastili, ki zajemajo vse v zvezi s premoženjskimi vidiki kaznivih dejanj. Preiskujejo položaj obdolženca, da bi identificirali in izsledili morebitne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja, tudi sredstva zakonitega izvora, ko je odrejen odvzem protivrednosti premoženjske koristi. Ti organi upravljajo zaseženo premoženje, izvršujejo sodne odredbe ter nacionalno in mednarodno distribucijo, potem ko je bil zaseg ali odvzem odrejen.
2. Drugi, bolj omejevalni model, dodeljuje uradom izključno nalogo upravljanja nezakonito pridobljenega premoženja. Ti morajo skrbeti, upravljati in ohranjati premoženje v skladu z nacionalno zakonodajo. Za države je nujno, da je upravljanje učinkovito in donosno. Pomemben dejavnik pri upravljanju je imenovanje organa, odgovornega za administracijo. Za dosego tega so nekatere države (med njimi tudi nekatere članice G7) vzpostavile posebne vladne organe, pristojne za hrambo, upravljanje in ohranitev zaseženega premoženja.
Mednarodna priporočila na navedenem področju se zavzemajo za to, da države pri ustanavljanju AMO uradov stremijo k učinkovitosti. Lahko se zgodi, da stroški, ki nastanejo z upravljanjem, ne bodo povrnjeni. Zato je treba sprejeti ustrezne finančne in davčne odločitve. Načrtovanje pred odvzemom je bistvenega pomena za oceno stroškov in sprejemanje odločitev o tem, ali naj se blago zaseže ter kako, kdaj in katero blago naj se sploh zaseže. Tako se priporoča sledeče:
1. Da države vzpostavijo učinkovite in dobičkonosne mehanizme za upravljanje premoženja. V povezavi s tem ciljem bi morale razmišljati o ustanovitvi sklada za odvzem premoženja.
2. Da se imenuje organ s pristojnostmi za upravljanje zaseženega premoženja.
3. Da se vzpostavi strog nadzor nad upravljanjem premoženja. Obstajati mora jasna razdelitev nalog, ki nikomur ne daje pristojnosti nad celotnim vidikom upravljanja premoženja.
4. Da je treba zaseženo premoženje uporabljati transparentno. Upravljanje mora biti v skladu z nacionalno zakonodajo, enkrat letno ga morajo pregledati neodvisni revizorji ali podobni strokovnjaki. Izsledki morajo biti na voljo vsem.
5. Da države uporabljajo tehnično informacijsko komunikacijske sisteme za upravljanje premoženja, npr. za upravljanje inventarja ali stroškov, povzročenih z zaseženim premoženjem, saj zagotavljajo transparentnost administrativnega osebja. Osnovna predpostavka je, da se zaseženo premoženje ohrani v enakem stanju, kot je bilo v času zasega.
6. Da se vzpostavi ustrezne procedure v primerih zasega hitro pokvarljivega blaga ali blaga, ki izgublja vrednost, kot so npr. plovila, letala, avtomobili, živali, poljščine. Hkrati morajo države oceniti možnosti, ki dovoljujejo, da se še pred zaslišanjem odobri prodaja blaga, katerega hramba lahko postane predraga.
7. Pri upravljanju premoženja je treba upoštevati interes obdolženca.
8. Stroški odvetnika in skupni stroški tožene stranke so lahko plačani iz zaseženega premoženja, vendar na strogo nadzorovan način.
9. Tistim z zakonitim interesom na zaseženem premoženju mora biti omogočeno, da zaprosijo za spremembo odredbe o odvzemu ali sprostitvi premoženja pod ustreznimi nadzorom. Zakonodaja mora jasno določiti pravice »bona fide«6 tretji osebi glede zaseženega ali odvzetega premoženja. Npr. oseba lahko nadaljuje svoje zakonito poslovanje ali najemnik lahko še naprej uporablja poslovno nepremičnino z namenom prepoznati njegove pravice že v zgodnji točki postopka.
10. Da se zaseženo premoženje ustrezno ovrednoti z namenom podaje ocene njegove tržne vrednosti.
FATF7 je pripravil dokument z najboljšimi praksami s področja odvzema premoženja. Namen dokumenta je poudariti pomen močnega sistema začasnih ukrepov in odvzema z namenom boja proti pranju denarja (PD) in financiranju terorizma (FT). Eden od glavnih vidikov tega dokumenta je upravljanje premoženja. Za izboljšanje učinkovitosti je potreben program za upravljanje premoženja. Idealen sistem za upravljanje zaseženega premoženja bi imel naslednje značilnosti:
1. Dovolj sredstev za izvedbo vseh vidikov upravljanja.
2. Primerno načrtovanje pred izvršitvijo zasega oz. odvzema.
3. Hramba in skrb za premoženje.
4. Ravnanje z individualnimi pravicami in pravicami tretjih oseb.
5. Razpolaganje s premoženjem.
6. Vzpostavitev evidenc zaseženega in odvzetega premoženja.
7. Prevzemanje odgovornosti za škodo v primeru tožbe s strani posameznika za izgubo ali poškodovanje premoženja. Odgovorni za upravljanje premoženja naj zagotovijo takojšnjo podporo in nasvete pristojnim organom za zaseg in odvzem.
8. Osebe, odgovorne za upravljanje premoženja, morajo imeti dovolj izkušenj na tem področju.
9. Zakonodaja daje sodiščem možnost, da odredijo predčasno prodajo, če je premoženje pokvarljivo ali njegova vrednost hitro pada.
10. Obstajati mora mehanizem, ki sodišču omogoča, da odredi prodajo blaga s soglasjem lastnika.
11. Premoženje, ki ga ni mogoče ponuditi v prodajo na javni dražbi, bo uničeno. To vključuje:
a) predmete, ki se lahko uporabljajo za vnovična kazniva dejanja,
b) predmete, katerih posedovanje je kaznivo,
c) ponaredke,
d) predmete, ki predstavljajo nevarnost za javno varnost.
12. Potrebni so mehanizmi, ki zagotavljajo prenose lastninske pravice brez zamud ali zapletov.
13. Da bi zagotovili transparentnost in ocenili učinkovitost sistema, so potrebni mehanizmi za: sledenje premoženja, izračun njihove vrednosti v trenutku zasega in kasneje, vodenje evidenc v zvezi z uničenim premoženjem in v primeru prodaje vodenje evidence v zvezi s končno vrednostjo.
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Bojan Geršak: Upravljanje začasno zaseženega in odvzetega premoženja v predkazenskem in kazenskem postopku
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 37-38, 2024
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
---------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
