Ozadje primera
Pritožnica, novinarka iz Bakuja, je od leta 2015 sodelovala s spletnim novičarskim portalom Meydan TV. Zatrjevala je, da so jo septembra istega leta osebe v civilu pridržale in odpeljale v oddelek za organizirani kriminal (OCD) ministrstva za notranje zadeve, kjer so jo zaslišali o njenem sodelovanju z Meydan TV. Uslužbenci OCD so ob tem neupravičeno preiskali njeno stanovanje in zasegli njen računalnik, ki je bil vključen v preiskovalni spis kazenskega postopka zoper Meydan TV s strani oddelka za preiskovanje hudih kaznivih dejanj (SCID). Od septembra 2016 so se na več lažnih Facebook profilih začele pojavljati njene osebne fotografije in videoposnetki z grozilnimi in žaljivimi zapisi. Pozneje se je pritožila pri pristojnih oblastnih organih, saj so bila gradiva shranjena na njenem računalniku, ki so ga oblasti zadržale za več kot eno leto, sama pa jih prej ni objavila. Prek Facebooka je stopila v stik tudi z osebo, ki je delila njene osebne fotografije, vendar ji je ta zagrozila z novimi objavami in žalitvami. Zatrjevala je, da bi morale oblasti prevzeti odgovornost ter identificirati storilce in jih preganjati. Ker na pritožbo ni prejela odgovora, je februarja in septembra 2017 naslovila vsebinsko enaki pritožbi na zadevne organe, oktobra pa je vložila še pritožbo na okrožno sodišče v Sabailu, v kateri je opozorila na neukrepanje organov. Zahtevala je predložitev računalnika sodišču, izvedbo strokovnega pregleda tega, identifikacijo IP-naslovov storilcev, zaslišanje zaposlenih iz OCD ter SCID, razveljavitev odločbe tožilstva ter uvedbo kazenskega postopka. Okrožno sodišče je novembra 2017 zavrnilo njeno pritožbo, saj odločba tožilstva, ki jo je izpodbijala, domnevno ni obstajala. Zoper odločitev se je pritožila in argumentirala zavrženje pritožbe brez vsebinske obravnave. Odvetnik pritožnice je v odgovoru navedel, da zaradi pomanjkanja odgovora tožilstva ni bilo mogoče pridobiti kopije odločbe, izpostavil pa je pooblastila sodišča, s katerimi bi to lahko pridobilo potrebne informacije. Pritožbeno sodišče je decembra 2017 potrdilo odločitev prve stopnje, saj pritožnica ni dokazala, da so bile pritožbe dejansko poslane in prejete s strani organov.
Domnevna kršitev 8. člena EKČP
Pritožnica se je pritožila na podlagi 6. in 8. člena EKČP, saj naj bi bilo poseženo v njeno pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja z objavo njenih fotografij in videoposnetkov, nacionalni organi pa niso preučili njenih pritožb v zvezi s tem. ESČP je kot organ, pristojen za opredelitev dejstev zadeve, obravnavalo pritožbo izključno na podlagi 8. člena EKČP. V okviru presoje dopustnosti se je ESČP najprej opredelilo do uporabljivosti 8. člena EKČP. Vlada je trdila, da prizadetost ugleda pritožnice ni dosegla zahtevanega praga resnosti, saj pritožnica ni bila javna osebnost, objavljena gradiva pa niso bila intimne narave ter niso sprožila javne razprave. ESČP je izpostavilo, da koncept zasebnega življenja pokriva osebno identiteto kot tudi fizično in moralno integriteto posameznika, njegov namen pa je zagotoviti osebnostni razvoj brez neupravičenega vmešavanja drugih. Posameznik lahko tudi v javnem prostoru uživa določeno sfero zasebnosti, objava fotografij pa bi lahko pomenila poseg v zasebno življenje. Osebna podoba je pomemben del posameznikove osebnosti, zato je varstvo te bistveno za razvoj njegove individualnosti, s pravico do nadzora nad uporabo fotografij in njeno zavrnitvijo. V obravnavani zadevi so bile na Facebooku objavljene fotografije in videoposnetki pritožnice, shranjene v zaseženem računalniku, z žaljivimi in grozilnimi zapisi.
Nadalje se je ESČP opredelilo do vprašanja izčrpanja domačih pravnih sredstev. Vlada je trdila, da tožilstvo ni formalno zavrnilo začetka kazenskega postopka, zato bi morala pritožnica vložiti pritožbo zaradi neukrepanja, namesto izpodbijanja odločbe, ki ni obstajala. Nasprotno je pritožnica trdila, da domača sodišča niso vsebinsko obravnavala njene pritožbe in je obvestila o nadaljnjem postopanju. ESČP je poudarilo, da mora pritožnik po 35. členu EKČP prehodno izčrpati domača pravna sredstva, vendar to ni potrebno, v kolikor so pravna sredstva neustrezna ali neučinkovita. Pravila o izčrpanju pravnih sredstev je treba uporabljati prožno in brez pretiranega formalizma. ESČP je ugotovilo, da je pritožnica vložila pritožbo na podlagi 449. člena kazenskega procesnega zakonika in zahtevala začetek kazenskega postopka ter identifikacijo storilcev spornih dejanj. Vlada je argumentirala, da bi morala po isti določbi vložiti pritožbo zaradi neukrepanja tožilstva, vendar pa je ESČP ugotovilo, da je bilo domače pravo nejasno, saj določba te možnosti ni predvidevala, dopuščal pa jo je zakon o tožilstvu. Opozorilo je tudi na svojo prejšnjo prakso, kjer so nacionalna sodišča večkrat zavrnila pritožbe iz naslova neukrepanja tožilstva v primerljivih situacijah, vlada pa ni predložila primera uporabe tega pravnega sredstva. Kljub temu je pritožnica organe seznanila z vsebino pritožbe in uporabila ustrezne pravne poti za varstvo svojih pravic. ESČP je zato razglasilo pritožbo za dopustno.
ESČP je v okviru vsebinske presoje poudarilo, da cilj 8. člena EKČP ni le zaščita posameznika pred posegi države, temveč ta člen državi nalaga tudi pozitivne obveznosti za zaščito zasebnega in družinskega življenja, tudi pred dejanji drugih oseb. Država ima pri izbiri ukrepov v skladu z zahtevami EKČP diskrecijsko pravico, vendar pa mora pravično uravnovesiti nasprotujoče si interese. V konkretnem primeru je ugotovilo, da tožilstvo ni preučilo njene pritožbe in ni sprožilo kazenskega postopka, zato identiteta storilcev ni bila ugotovljena, prav tako pa ni bilo mogoče dokazati neposredne vpletenosti oblastnih organov. Glede na predložene dokaze, ki so bili izrazito splošne narave, ni moglo skleniti, da je prišlo do vmešavanja s strani oblasti, zato je primer presojalo z vidika pozitivnih obveznosti države. Skladno s svojo sodno prakso je poudarilo, da bi morala država zagotoviti ustrezne zaščitne ukrepe za preprečevanje razkritja zasebnih informacij, ob morebitnem razkritju pa izvesti učinkovito preiskavo za odpravo posledic. Ugotovilo je, da so bili očitki dovolj resni, saj so bile fotografije in videoposnetki shranjeni v zaseženem računalniku OCD, ki je bil dolžan varovati te podatke. Kršitev zasebnosti je bila kazniva po nacionalnem pravu, zato bi morali državni organi sprejeti učinkovite ukrepe za razjasnitev okoliščin ter identifikacijo in pregon storilcev. Tožilstvo ni ukrepalo in je celo prezrlo pritožbe pritožnice, čeprav bi jo moralo obvestiti o svoji odločitvi, nacionalna sodišča pa so njeno pritožbo formalno zavrnila brez vsebinske obravnave. Kljub navedbam, da se njene pritožbe obravnavajo v novi preiskavi, vlada ni obvestila ESČP o sprejeti odločitvi. Zaključilo je, da je bil kršen 8. člen EKČP, saj nacionalni organi niso izpolnili svojih pozitivnih obveznosti.
Pripravila: India Panter
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
