Ker obveznost družb A., d. o. o., in B., d. o. o., glede na izrek upravne odločbe ustreza enemu carinskemu dolgu oziroma sta zavezani za plačilo iste obveznosti, se spor glede obstoja in/ali obsega te obveznosti zanju lahko reši le na enak način. To glede na določbo 196. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pomeni, da je vložitev tožbe, ki jo je vložila družba A., d. o. o., učinkovala tudi za pritožnico, družbo B., d. o. o., in da je slednja formalno imela položaj tožnice v upravnem sporu, da pa je bila vanj na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pritegnjena pozneje, je odločilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 117/2025 z dne 1. aprila 2026.
Okoliščine konkretnega primera
Vrhovno sodišče je najprej pojasnilo, da v obravnavanem primeru ni bilo sporno, da je prvostopenjski carinski organ doplačilo dajatev iz naslova carine in obresti z odločbo odmeril in naložil v plačilo družbama A., d. o. o., in B., d. o. o., kot solidarnima dolžnicama. Prav tako ni bilo sporno, da sta obe zoper to odločbo vložili pritožbi, ki ju je drugostopenjski davčni organ ločeno obravnaval in zavrnil. Sporno – tako Vrhovno sodišče – ni bilo niti, izhajalo pa je tudi iz podatkov sodnega spisa, da je tožbo zoper prvostopenjsko odločbo (v celoti) vložila le družba A., d. o. o., ter z njo v upravnem sporu, v katerega je vstopila in se ga udeleževala tudi pritožnica, uspela. Spor pa je bil o tem, ali je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je s sprejemom procesne odločitve (zavrženjem tožbe v delu, ki se nanaša na družbo B., d. o. o., – pritožnico) učinek ugodilne sodbe omejilo le na tožnico.
Pritožničini ugovori
Vrhovno sodišče je navedlo, da je pritožnica v pritožbi v bistvenem izpostavljala, da izpodbijani sklep temelji na napačni presoji sodišča prve stopnje o naravi pravnega razmerja med carinskima dolžnicama (in njunim razmerjem do tožene stranke) ter v odrazu tega razmerja v pritožničinem procesnopravnem položaju v tem upravnem sporu. Svoj procesni položaj je utemeljevala na več podlagah.
Presoja Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče je nato razlogovalo, da glede na to, da nobena od strank ni utemeljevala, da bi bilo mogoče sprejeti za pritožnico drugačno odločitev kot za tožnico (na primer zaradi različnih materialnopravnih ugovorov, ki bi utemeljevali njuno različno obravnavo), v odločbi tožene stranke pa sta kot nosilki solidarne obveznosti navedeni obe – tožnica kot uvoznica oziroma prejemnica blaga in pritožnica kot njena posredna zastopnica, ki je vložila deklaraciji –, je mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da sta v tem primeru v razmerju enotnega sosporništva in je zato mogoče v upravnem sporu sprejeti le enotno odločitev za obe. Njuna obveznost glede na izrek upravne odločbe ustreza enemu carinskemu dolgu oziroma sta zavezani za plačilo iste obveznosti, zato se spor glede obstoja in/ali obsega te obveznosti zanju lahko reši le na enak način, je presodilo Vrhovno sodišče.
To je nadaljevalo, da se v procesnem smislu to razmerje odraža v določbi 196. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja tudi v upravnem sporu in določa, da če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki), se štejejo ti za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. To v okoliščinah obravnavanega primera po stališču Vrhovnega sodišča pomeni, da je vložitev tožbe, ki jo je vložila družba A., d. o. o., učinkovala tudi za pritožnico (družbo B., d. o. o.) in da je slednja formalno imela položaj tožnice v upravnem sporu, da pa je, kot izhaja iz sodnega spisa, bila vanj na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 pritegnjena pozneje. Nadaljnja procesna posledica enotnega sosporništva pa je v tem, da je pritožnica deležna uspeha aktivne sospornice s tožbo, je še dodalo Vrhovno sodišče.
Zaključek
Tako je ugotovilo, da je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka upravnega spora glede na navedeno utemeljen. Sodišče prve stopnje je z delnim zavrženjem tožbe kršilo 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, s tem pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 77. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o tožbi še v delu, ki se nanaša na pritožnico.
Ker je bila pritožba utemeljena že iz tega razloga, se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
