Pravni interes za vpogled v državnotožilski spis je mogoče priznati tudi novinarju, kadar je dostop do zahtevanih informacij bistven za uresničevanje njegove nadzorne vloge v javnem interesu. Novinar namreč pri dostopu do informacij javnega značaja ne zasleduje svojega osebnega pravnega interesa, ampak te informacije potrebuje zaradi javnega interesa do obveščenosti, je presodilo Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi X Ips 26/2024 z dne 28. maja 2025.
Zakonska ureditev
Vrhovno sodišče je uvodoma povzelo zakonsko ureditev. Pojasnilo je, da Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1) določa, da dostop do vsebine osebnih in drugih podatkov iz vpisnikov, imenikov in evidenc, ki se nanašajo na njih, pridobijo posamezniki, na katere se nanašajo, ali druge osebe, ki so v njih navedene v zvezi s pristojnostmi iz prvega odstavka 19. člena ZDT-1, šele po zastaranju kazenskega pregona ali po pravnomočnosti sodbe. Pred potekom rokov iz prejšnjega stavka lahko dostopajo do vsebine osebnih ali drugih podatkov samo v okviru sodnega postopka ali na podlagi odločbe sodišča. Pravico do vpogleda v vsebino osebnih ali drugih podatkov iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva ima še pred njihovim arhiviranjem tudi vsaka pravna ali fizična oseba, ki za to izkaže pravni interes, če to ne posega v določbe prejšnjega stavka ter ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb. Vpogled dovoli vodja pristojnega državnega tožilstva (prvi odstavek 181. člena ZDT-1). Poleg tega lahko generalni državni tožilec dovoli vpogled, prepis, kopiranje ali izpis iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva posamezniku, ki izkaže, da podatke iz njih potrebuje za znanstvenoraziskovalno delo. Dovoljenje se lahko nanaša le na vpisnike, imenike, evidence in spise, ki so arhivirani. Posameznik lahko v podatke iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva vpogleda ali jih prepiše brezplačno, kopira ali izpiše pa jih na svoje stroške. Vpogled, prepis, kopiranje ali izpis se opravi pod nadzorom državnega tožilca ali javnega uslužbenca državnega tožilstva, ki je za to pisno pooblaščen (drugi odstavek 181. člena ZDT-1). Zakon o medijih (ZMed) pa določa, da so informacije za medije po ZMed informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih ta posreduje mediju kot odgovor na vprašanje in so vezane na njegovo delovno področje. Informacije morajo biti resnične in celovite (prvi odstavek 45. člena ZMed). Posredovanje informacij za medije lahko ti zahtevajo od vseh organov, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja (drugi odstavek 45. člena ZMed).
Vrhovno sodišče je spomnilo, da je že v sodbi v zadevi X Ips 4/2020 z dne 27. maja 2020 – v kateri se je procesno dejansko stanje sicer razlikovalo od obravnavane zadeve v tem, da prosilec za dostop do informacij ni bil novinar – presodilo, da imajo pri dostopu do informacij posebna določila področne (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ). To se nanaša tudi na kazenski pregon in informacije, ki se nahajajo v tožilskih oziroma sodnih spisih v (pred)kazenskih zadevah. ZDIJZ se lahko kot splošnejši predpis uporablja le v tistih primerih in v zvezi z dostopom do tistih informacij, do katerih dostop ni urejen z navedenimi specialnimi zakoni.
V tej zadevi pa je moralo Vrhovno sodišče svoje predhodno stališče nadgraditi. Soočiti se je moralo z dilemo, kateri zakon je treba uporabiti, ko dostop do podatkov iz državnotožilskega spisa zahteva prosilec, ki je novinar po ZMed.
Po presoji Vrhovnega sodišča se tako v zvezi z ZDT-1 kot ZMed postavlja isto vprašanje, in sicer ali je državno tožilstvo kot državni organ dolžno oziroma upravičeno posredovati informacije določeni osebi, ki je zanje zaprosila, ali ne. ZDT-1 namreč v prvem odstavku 181. člena inter alia določa, da ima pravico do vpogleda v vsebino osebnih ali drugih podatkov iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva še pred njihovim arhiviranjem tudi vsaka pravna ali fizična oseba, ki za to izkaže pravni interes, če to ne posega v določbe prejšnjega stavka in če to ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb. Vprašanja, ki se postavljajo, pa so, ali je položaj novinarja, ki se sklicuje na ZMed, glede dostopa do informacij iz javnotožilskega spisa enak katerikoli drugi fizični ali pravni osebi, nadalje na kateri zakonski podlagi lahko zahteva informacije ter kakšen pravni interes mora ob tem izkazovati, je zapisalo Vrhovno sodišče.
Nato je razlogovalo, da mediji ustvarjajo in razširjajo programske vsebine med drugim z namenom uresničevanja pravic državljanov Slovenije in drugih oseb do javnega obveščanja in do obveščenosti. Kot izhaja iz 6. člena ZMed, temelji dejavnost medijev na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacij in odprtosti medijev za različna mnenja, prepričanja in raznolike vsebine, na avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programskimi zasnovami in profesionalnimi kodeksi ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela. Novinarji kot nosilci novinarskega dela svoje delo opravljajo z zbiranjem, obdelavo, oblikovanjem in razvrščanjem informacij za objavo prek medijev, izhajajoč iz pravice do svobode izražanja, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave Republike Slovenije (URS) in 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Da lahko novinarji uresničujejo svojo temeljno funkcijo obveščanja javnosti, jim mora biti tako kot vsem drugim fizičnim in pravnim osebam omogočen dostop do informacij javnega značaja.
Vrhovno sodišče je opozorilo, da se ZMed glede dostopa medijev do informacij javnega značaja v ključnih delih sklicuje na ZDIJZ. Tako v drugem odstavku 45. člena določa pravico medijev, da lahko posredovanje informacij za medije zahtevajo od vseh organov (torej tudi od državnega tožilstva), ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, torej ZDIJZ. Poleg tega se na ZDIJZ sklicuje glede izjem pri dostopu do informacij za medije (peti odstavek 45. člena ZMed), glede organa, ki odloča o pritožbi zoper zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje (deseti odstavek 45. člena ZMed), in glede organa, ki je pristojen za nadzor nad izvrševanjem določb 45. člena ZMed (dvanajsti odstavek 45. člena ZMed).
Na podlagi teh splošnih določb po presoji Vrhovnega sodišča torej novinarji lahko dostopajo do vseh informacij javnega značaja od vseh organov po ZDIJZ, kar pa ne velja za informacije iz sodnih in tožilskih spisov v (pred)kazenskih zadevah. Vrhovno sodišče je namreč že v omenjeni sodbi v zadevi X Ips 4/2020 z dne 27. maja 2020 jasno obrazložilo, da imajo pri dostopu do teh informacij posebna določila področne (procesne) zakonodaje glede možnosti oseb za vpogled v spise sodišč in drugih pristojnih organov značaj specialne ureditve (lex specialis) glede na določbe ZDIJZ. ZDT-1 v 181. členu ureja pravico (različnih oseb) do seznanitve s podatki, s katerimi razpolaga državno tožilstvo v zvezi z svojimi pristojnostmi. Te določbe so po naziranju Vrhovnega sodišča omejene na specifične dokumente oziroma informacije, ki se vodijo v zvezi z določenimi postopki in pristojnostmi državnega tožilstva. ZDT-1 tako ureja posebna pravila za dostop do navedenih informacij ter vsebuje v zvezi s tem postopkom in pravicami oseb, ki se v njih nahajajo, posebej prilagojene omejitve.
Pravni interes
To – kot je razložilo Vrhovno sodišče – pomeni, da je treba tudi zahtevo novinarja za dostop do podatkov, ki se nahajajo v državnotožilskem spisu, presojati po določbah tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1. Ta pa pravico tretje osebe do vpogleda v vsebino državnotožilskega spisa (med drugim) veže na izkazan pravni interes.
Vrhovno sodišče je pojasnilo, da ZDT-1 niti Zakon o kazenskem postopku (ZKP) pravnega interesa za vpogled v državnotožilski spis ne opredeljujeta. V pravni teoriji in sodni praksi pa je uveljavljeno stališče, da mora biti pravni interes praven (torej oprt na zakon ali drug predpis), oseben, konkreten in neposreden. Poleg tega je Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-16/10, Up-103/10 z dne 20. oktobra 2011, ko je obravnavalo pravico tretje osebe do vpogleda v upravni spis na podlagi drugega odstavka 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki sicer zahteva izkazano pravno korist, pojasnilo, (1) da je ta pravica namenjena temu, da se vsakomur zagotovi učinkovito varstvo njegovih lastnih, na zakon oprtih pravic ali pravnih koristi, ki niso predmet odločanja v glavnem upravnem postopku, (2) da pravna korist ni nujno s področja upravnega prava, temveč se lahko opira na katerikoli zakon, in (3) da je namen te pravice, da lahko vsakdo z vpogledom v upravni spis pride do podatkov, za katere verjetno izkaže, da bodo v drugem pravnem postopku pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja.
Smiselno bi to po mnenju Vrhovnega sodišča veljalo tudi za pravico tretje osebe do vpogleda v državnotožilski spis, ki je bila v pravni red prvič vnesena z novelo B takratnega Zakona o državnem tožilstvu (ZDT), in sicer (kot izhaja iz predloga ZDT-B) z namenom odprave pravne praznine v ZDT, ki ni urejal pravice do vpogleda strank, ki imajo »zakonit interes« za pregled spisov, vpisnikov oziroma dokumentacije državnega tožilstva (na primer oškodovanci za ugotovitev, ali je podana ovadba ali vložen obtožni predlog).
Vendar je treba po presoji Vrhovnega sodišča pojem »pravnega interesa« iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 glede medijev oziroma novinarjev razlagati ustavnoskladno, in sicer na način, ki upošteva pomen pravice do svobode izražanja, kot jo zagotavljata 39. člen URS in 10. člen EKČP. V skladu s tem je pravni interes mogoče priznati tudi novinarju, kadar je dostop do zahtevanih informacij bistven za uresničevanje njegove nadzorne vloge v javnem interesu. Novinar namreč pri dostopu do informacij javnega značaja ne zasleduje svojega osebnega pravnega interesa, ampak te informacije potrebuje zaradi javnega interesa do obveščenosti.
Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je tako Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v sodbi v zadevi Magyar Helsinki Bizottság proti Madžarski z dne 8. novembra 2016 že presodilo, da v okoliščinah, v katerih je dostop do informacij bistven za uresničevanje pravice prosilca do sprejemanja in posredovanja informacij, zavrnitev tega dostopa lahko pomeni poseg v to pravico. Načelo zagotavljanja pravic iz EKČP na praktičen in učinkovit način zahteva, da se prosilcu v takšnem položaju omogoči sklicevanje na varstvo iz 10. člena EKČP. ESČP je med drugim poudarilo, (1) da je za učinkovanje 10. člena EKČP treba ugotoviti, ali je bil dejanski namen iskanja informacij res uresničevanje pravice do svobode izražanja in da je dostop do informacij nujen, kadar bi njihovo prikrivanje oviralo ali bistveno okrnilo uresničevanje posameznikove pravice do svobode izražanja, (2) da morajo informacije, podatki ali dokumenti, do katerih se zahteva dostop, načeloma prestati preizkus javnega interesa, da bi bilo njihovo razkritje upravičeno v smislu EKČP, in da je od okoliščin posameznega primera odvisno, kaj predstavlja zadevo javnega interesa, ter (3) da je pri presoji, ali je država z zavrnitvijo dostopa do informacij posegla v prosilčeve pravice iz 10. člena EKČP, že večkrat pomembno težo med drugim pripisalo prav vlogi prosilca kot novinarja. Pri tem je ESČP posebej poudarilo, da je v interesu demokratične družbe, da se tisku omogoči, da opravlja svojo ključno vlogo »javnega nadzornika« (angl. public watchdog) pri posredovanju informacij o vprašanjih javnega pomena. Tudi v kasnejši sodbi v zadevi Studio Monitori in drugi proti Gruziji z dne 30. januarja 2020 – v kateri je bil predmet spora dostop do sodnega spisa v kazenski zadevi, ki sta ga med drugim zahtevali novinarska organizacija in novinarka – je ESČP ponovilo, da se pravica dostopa do informacij, ki jih hrani javni organ, (med drugim) lahko vzpostavi v okoliščinah, v katerih je dostop do informacij ključen za posameznikovo uresničevanje njegove pravice do svobode izražanja (10. člen EKČP). V zvezi s tem je ponovilo navedena merila iz sodbe v zadevi Magyar Helsinki Bizottság proti Madžarski z dne 8. novembra 2016, je opozorilo Vrhovno sodišče.
Izkazanost pravnega interesa
Izpolnjenost predstavljenih meril pa mora po presoji Vrhovnega sodišča novinar, ki zahteva dostop do podatkov v državnotožilskem spisu, v posamezni konkretni zadevi tudi obrazložiti oziroma izkazati. Zakonska zahteva iz tretje povedi prvega odstavka 181. člena ZDT-1 namreč po oceni Vrhovnega sodišča pomeni, da ni dovolj, da oseba (v tem primeru novinar) pravni interes (zgolj) zatrjuje, temveč ga mora tudi aktivno izkazati. V tem smislu je zakonska določba po naziranju Vrhovnega sodišča jasna in od te zahteve tudi praksa ESČP ne dopušča nobenih izjem. To pomeni, da mora novinar, ki želi vpogledati v državnotožilski spis, že v svoji vlogi navesti in utemeljiti dejstva in okoliščine, ki izkazujejo njegov pravni interes v smislu predstavljene sodne prakse ESČP glede pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP, ter ta dejstva in okoliščine tudi izkazati z ustreznimi dokazi. Šele na tej podlagi lahko vodja pristojnega državnega tožilstva presodi, ali je novinarjeva vloga utemeljena oziroma neutemeljena. To je – kot je dodalo Vrhovno sodišče – tudi v skladu s stališči sodne prakse ESČP. V že navedeni zadevi Studio Monitori in drugi proti Gruziji z dne 30. januarja 2020 je namreč ESČP presodilo, da novinarska organizacija in novinarka nista izpolnili meril, saj nista pojasnili, zakaj sta potrebovali dovoljenje za vpogled v kazenski spis in zakaj bi bili zahtevani dokumenti potrebni za uresničevanje njune svobode sprejemanja in posredovanja informacij drugim.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
