Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je izdalo sodbo v zadevi Google LLC in drugi proti Rusiji, v kateri je soglasno ugotovilo kršitve 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter prvega odstavka 6. člena EKČP. Zadeva odpira precedenčna vprašanja o pravicah in obveznostih velikih spletnih platform na podlagi 10. člena EKČP, hkrati pa razkriva mehanizme, s katerimi lahko avtoritarni režimi zlorabljajo regulativne okvire za zatiranje politično nezaželenega govora.
Ruske oblasti so v odziv na neizpolnjevanje zahtev po odstranitvi političnih vsebin s strani multinacionalnih platform decembra 2020 sprejele nov 13.41 člen zakonika o upravnih prekrških. Določba je ruskemu telekomunikacijskemu regulatorju Roskomnadzor (RKN) podelila široka pooblastila za izrekanje visokih glob lastnikom platform, ki ne bi izpolnjevali zahtev za odstranitev vsebin, za katere se je štelo, da so nezakonite na podlagi 15.3 člena zakona o informacijah. Kategorije prepovedanih vsebin so med drugim obsegale pozive k množičnim neredom in ekstremističnim dejavnostim, neresnične družbeno pomembne informacije ter dezinformacije o delovanju ruskih oboroženih sil.
Google LLC je v prvi polovici leta 2021 izvršil zahteve za odstranitev vsebin, ki jih je ocenil za legitimne, zavračal pa je zahteve, ki so se nanašale na politični govor. Za neizpolnjevanje zahtev so mu bile izrečene pavšalne globe v razponu od 3 do 8 milijonov rubljev. Septembra 2021 je RKN izdal nadaljnjih osem zahtev za odstranitev vsebin z YouTuba, med njimi videoposnetka, ki je kritiziral pristop ruskih oblasti k pandemiji covida-19 in predloge ustavnih sprememb ter vseboval izjave v podporo opozicijskemu politiku Navalnemu. Google LLC je za pet od osmih vsebin uvedel geografsko blokado za uporabnike v Rusiji, dve videovsebini in en kanal pa je zavrnil blokirati, ker jih je ocenil kot legitimno politično izražanje.
Zadeva je eskalirala z dvema t. i. prometnim globama, izračunanima kot odstotek skupnih prihodkov korporativne skupine. Decembra 2021 je sodišče v Moskvi izrekelo prvo globo v višini približno 87 milijonov evrov, izračunano kot pet odstotkov združenih prihodkov Google LLC in njegovih »povezanih družb«, vključno z Google Ireland in Google Commerce Limited, ki niso bile stranke postopka. Julija 2022 je bila izrečena druga prometna globa v višini približno 360 milijonov evrov, tokrat kot ena desetina skupnih prihodkov, ob utemeljitvi, da prejšnja, nižja globa »ni dosegla želenega učinka«. Domača sodišča za nobeno od teh glob niso pojasnila pravne podlage za vključitev prihodkov subjektov, ki niso bili stranke postopka, niti niso opredelila, katere entitete štejejo za »povezane družbe«.
Vzporedno z upravnimi postopki za neodstranitev vsebin so ruska sodišča v civilnih postopkih odredila, da mora Google LLC obnoviti dostop do YouTube in Gmail računov medijske skupine Tsargrad, katere lastnik je bil s strani Evropske unije, Združenih držav in Kanade sankcioniran za materialno podporo proruskim separatistom v vzhodni Ukrajini in javno podporo ruske aneksije Krime. Google LLC je te račune julija 2020 suspendiral v skladu z ameriškimi sankcijami. Ruska sodišča so za neizpolnitev odredbe določila kazen v višini 100.000 rubljev dnevno, ki se je podvajala tedensko brez zgornje omejitve. Po izračunih pritožnikov je do septembra 2022 akumulirani znesek kazni presegel 16 bilijonov ameriških dolarjev.
Pri presoji obstoja posega v pravico do svobode izražanja je ESČP upoštevalo, da izrečene sankcije niso bile le odziv na posamezne primere neskladnosti, temveč so na Google LLC izvajale znaten pritisk k cenzuriranju vsebin na platformi YouTube, s čimer so posegle v njegovo vlogo ponudnika platforme za prosto izmenjavo idej in informacij. Pritisk je bil okrepljen z grožnjo nadaljnjih sankcij za neizpolnjevanje zahtev. Poseg je bil tako ugotovljen na obeh ravneh: tako v zvezi s sankcijami za neodstranitev uporabniških vsebin kot tudi v zvezi z zahtevo po gostovanju vsebin televizije Tsargrad, pri čemer je ESČP poudarilo, da 10. člen EKČP varuje tudi negativni vidik svobode izražanja, tj. pravico, da posameznik ni prisiljen v izražanje.
Glede legitimnega cilja je ESČP zapisalo, da vlada v postopku pred njim ni predložila nobenih stališč, domača sodišča pa so se sklicevala na varstvo nacionalne varnosti, ozemeljske celovitosti in javne varnosti. ESČP je ugotovilo, da so bili izpodbijani ukrepi uporabljeni neselektivno za širok razpon vsebin, vključno s političnim izražanjem, kritiko vlade, poročanjem o ruski invaziji na Ukrajino s strani neodvisnih medijev in vsebinami v podporo pravicam LGBTQ. Sodišče je izrazilo dvom, da bi takšne oblike političnega mnenja ali neodvisnega poročanja lahko predstavljale resnično grožnjo nacionalni varnosti. Domače oblasti niso niti poskusile izkazati, kako bi konkretna odločitev Google LLC, da gostuje takšne vsebine, povzročila ali grozila povzročiti škodo tem interesom; zadostovalo je že samo dejstvo, da so se vsebine razhajale z uradno prepovedjo.
Jedro pravne presoje je ESČP posvetilo vprašanju nujnosti posega v demokratični družbi. Vsebine, ki so bile predmet zahtev za odstranitev, so zadevale izraze podpore zaprtemu opozicijskemu politiku, pozive k mirnim protestom in poročanje neodvisnih medijev o ruskih vojaških akcijah v Ukrajini. Takšne vsebine nedvomno zadevajo vprašanja znatnega javnega interesa, zlasti v kontekstu oboroženega konflikta s poglobjenimi posledicami za evropsko in globalno varnost. ESČP je poudarilo, da ravno ta značilnost, ki je domačim oblastem omogočila klasifikacijo vsebin kot »družbeno pomembnih informacij« za namene 15.3 člena zakona o informacijah, te vsebine hkrati uvršča v okvir zavarovanega izražanja po 10. členu EKČP. Nobena od vsebin ni vsebovala sovražnega govora, spodbujanja k nasilju ali diskriminacije; edini razlog za zahtevo po odstranitvi je bil v zmožnosti vsebin, da prispevajo k javni razpravi o zadevah, ki bi jih oblasti raje zatajile.
ESČP je ostro kritiziralo pristop domačih sodišč, ki pri presoji niso preverila, ali so bile sporne vsebine dejansko neresnične in ali so ustvarjale tveganja, ki jih zahteva zakonodaja, kot so tveganja množičnih neredov ali ogrožanje javne varnosti. Sodišča niso preučila dejanskega vpliva ali dosega vsebin, niti niso ocenila, ali so te povzročile ali bi verjetno povzročile kakršnokoli škodo. Namesto tega so izhajala iz predpostavke, da vsako razhajanje z uradno pripovedjo inherentno ogroža nacionalne interese.
V zvezi s sorazmernostjo sankcij je ESČP ocenilo, da globe, izračunane kot znatni pavšalni zneski ali odstotek združenih prihodkov Google LLC in »povezanih« družb, po svoji naravi in obsegu ustvarjajo »zastraševalni učinek« na pripravljenost platforme gostovati vladokritične vsebine. Pristop ruskih oblasti, ki nalaga visoke sankcije za neizpolnjevanje široko oblikovanih zahtev za odstranitev, je na posrednike, kot je Google LLC, naložil pretirano breme in jih dejansko prisilil, da delujejo kot cenzorji političnega govora v imenu državnih oblasti. Takšen pristop je nezdružljiv z načeli svobode izražanja ne glede na polje proste presoje, ki ga uživajo države na tem področju.
Pri Tsargrad delu zadeve je ESČP posebej izpostavilo nedoslednost ruskih oblasti, ki so na eni strani zahtevale odstranitev vladokritičnih vsebin, na drugi pa zahtevale gostovanje vsebin sankcioniranega medijskega subjekta. Astronomske prisilne kazni, ki so v devetih mesecih dosegle približno 27,3 bilijarde rubljev, niso imele nobene povezave z dejansko škodo, ki jo je utrpel Tsargrad, katerega dnevni oglaševalski prihodki pred suspenzijo so znašali zgolj 24.400 rubljev. Izvršilni postopek je bil voden v slabi veri: izvršitelj je na podlagi izvedeniškega mnenja, pripravljenega v 24 urah brez kontradiktorne obravnave, razširil zahteve prvotne sodne odredbe tako, da je vključil tudi funkcije monetizacije, čeprav je prvotna odredba zahtevala le obnovitev dostopa do računov.
ESČP je ugotovilo tudi kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP v zvezi z nezadostno obrazložitvijo odločitev domačih sodišč. V upravnih postopkih sodišča niso pojasnila združevanja prihodkov več subjektov pri izračunu glob, v izvršilnih postopkih pa so utemeljitev oprla na koncept »dejanskega predstavništva«, ne da bi analizirala veljavne pravne določbe ali dejanski odnos med pravnimi subjekti v korporativni strukturi. V civilnih postopkih glede Tsargrada sodišča niso zadostno utemeljila prevzema pristojnosti kljub izrecnim jurisdikcijskim klavzulam v pogodbah in niso upoštevala dejstva, da je bil dostop do računov že obnovljen.
Sodba predstavlja prvo odločitev ESČP, ki neposredno obravnava pravice in obveznosti velike spletne platforme na podlagi 10. člena EKČP. Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Pavlija poudarja, da velikih spletnih platform ni več mogoče obravnavati kot »zgolj posrednike«, saj imajo pomembno vlogo pri oblikovanju informacijskega okolja z algoritmičnim kuriranjem, moderiranjem in monetizacijo vsebin tretjih oseb. Sodnik je opozoril, da bo ESČP v prihodnje moralo neposredno nasloviti vprašanje, ali je mogoče velike spletne platforme izenačiti z javnimi prostori, do katerih mora imeti vsakdo neoviran dostop, in v tem okviru presojati tudi pravico uporabnikov do foruma nasproti odločitvam platform o omejevanju dostopa. Načela iz zadeve Appleby in drugi proti Združenemu kraljestvu iz leta 2003, razvita za kontekst fizičnih nakupovalnih središč, po mnenju sodnika Pavlija niso primerna za sodobno spletno okolje.
Zadeva ima neposreden pomen tudi za razumevanje razmerja med evropsko regulacijo digitalnih storitev in konvencijskim varstvom svobode izražanja. Medtem ko Akt o digitalnih storitvah (Uredba EU 2022/2065) vzpostavlja usklajene obveznosti dolžne skrbnosti za ponudnike velikih spletnih platform, vključno z upravljanjem sistemskih tveganj in procesnimi jamstvi za uporabnike, sodba ESČP vzpostavlja konvencijsko mejo, ki jo morajo spoštovati vse države pogodbenice: države ne smejo prisiliti zasebnih ponudnikov storitev k policijskemu nadzoru in cenzuriranju govora, ki je jasno zavarovan z EKČP, pa čeprav to storijo pod krinko varstva nacionalne varnosti ali boja proti dezinformacijam.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
