V sodbi Pisanski proti Hrvaški je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) ugotovilo kršitev svobode izražanja, ker je bila odvetniku zaradi neprimernega izražanja pred sodiščem naložena denarna sankcija.
Pritožnik, odvetnik, je pred sodiščem predstavljal kreditodajalca J. C., ki je terjal znesek v vrednosti 326.000 evrov. J. C. ni bil prvotni kreditodajalec, ampak je družba P terjatev, ki je temeljila na predhodnem sklepu o izvršbi, nanj cedirala. Cesija je bila notarsko overjena. Občinsko sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi zakona o izvršbi, saj naj bi cesija bila mogoča zgolj na podlagi javne listine, kar pa notarsko overjen dokument glede na prakso županijskega sodišča ni.
Pritožnik je na občinsko sodišče vložil zahtevo za dopustitev pritožbe na višji instanci. V zahtevi je zatrjeval, da je notarsko overjena listina vsekakor javni dokument. Pri tem je izrazil, da je problematičen predvsem konformizem občinskega sodišča, ki se kaže v nekritičnem sprejemanju pristopa županijskega sodišča v pravnem sistemu, ki ne temelji na precedensu. Tak pristop je bil očitno napačen in ni ustrezal sprejetim standardom. Poudaril je, da gre s tem za najhujšo obliko samovoljnega odločanja, namreč soočamo se z nekom, ki je na položaju moči in samo zaradi tega položaja prepričuje »podrejene«, da je morje rdeče, nebo rumeno in sonce zeleno.
Županijsko sodišče je pritožbo sprejelo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, pri tem pa je sodnik J. T. B. občinskemu sodišču predlagal, naj preučijo, ali bi pritožnikove izjave lahko pomenile razžalitev sodišča.
V ponovnem odločanju je sodišče ugodilo zahtevku kreditodajalca. Med tem se je sprožil nov postopek zaradi razžalitev sodišča, v katerem je bilo pritožniku naloženo plačilo 265 evrov denarne kazni zaradi razžalitve. Sodišče je poudarilo, da morajo vsi udeleženci v postopku, še posebej odvetniki, spoštovati dostojanstvo sodišča ter se do njega obnašati spoštljivo in primerno. Pritožnik je v svoji pritožbi na neprimeren način izražal svoje nezadovoljstvo, pri čemer je sodišče žalil in ga označil za center moči, takšno ravnanje pa je nesprejemljivo, še posebej, ker je kot odvetnik vezan na pravila obnašanja odvetniške zbornice.
Pritožnik je zoper odločitev vložil pritožbo, v kateri se je skliceval na kršitev svobode izražanja. V njej je priznal, da je pritožbo sestavil v zelo čustvenem stanju, saj je odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo povzročila dvom o njegovi usposobljenosti v očeh stranke, in se za svoje besede opravičil. Kljub temu je trdil, da njegove pripombe niso bile žaljive, saj so bile namenjene predvsem kritiki županijskega sodišča, ker je to presodilo, da zasebna listina z notarsko overitvijo podpisov ni javno overjena listina. Občinskemu sodišču je očital le konformizem zaradi nekritičnega sprejetja tega pristopa. Zatrjeval je tudi, da je njegova kritika očitno bila utemeljena, glede na to da je županijsko sodišče zadevo vrnilo v ponovno odločanje. To, da je sodišče označil za center moči, pa naj ne bi bilo žaljivo, saj sodišče predstavlja eno izmed vej oblasti, odločitve pa so posledično zavezujoče. Hkrati občinsko sodišče njegovih izjav ni štelo za žaljive, dokler ni na to namignila višja instanca.
Zahteval je tudi delegacijo odločanja o razžalitvi na drugo sodišče, saj se je glede na domnevno razžalitev kazala vprašljivost o pristranskosti teh dveh sodišč. Sodnik J. T. B. je vrhovno sodišče zaprosil za delegacijo pristojnosti, ki pa jo je zavrnilo.
Županijsko sodišče je v postopku, v katerem je odločal sodnik J. T. B., potrdilo prvostopenjsko sodbo. Tudi ustavno sodišče je pritožbo, v kateri je zatrjeval kršitev svobode govora in kršitve pravice do nepristranskega sojenja, zavrglo.
Sprožen je bil tudi disciplinski postopek pred hrvaško odvetniško zbornico, v katerem je bil pritožnik spoznan za nedolžnega. Disciplinsko sodišče je presodilo, da toženec v pritožbi ni kršil kodeksa odvetniške etike, saj njegove pripombe niso izražale negativnih vrednostnih sodb o sodiščih, temveč so bile del pravne argumentacije. Podprlo je stališče, da sta pravica in dolžnost odvetnikov opozarjati na morebitne nepravilnosti v sodni praksi, saj to prispeva k pravičnosti in pravni državi. Res je, da se je pritožnik zanašal na neprimerne izraze glede pravne argumentacije, še vedno pa ti niso bili žaljivi. Sprejelo je obrambo, da ni imel namena žaliti sodišča, temveč zgolj izpodbiti sodno prakso in pridobiti izvršilni naslov za izterjavo dolga. V tem primeru niti ena žaljivka ni bila uperjena proti posameznemu sodniku, ampak je šlo za pripombe o sodišču kot instituciji. Poudarilo je, da je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bila njegova pritožba uspešna, še posebej pa, da so sodišča regulatorji in bi zato morali biti pripravljeni sprejeti javno kritiko v širših mejah kot drugi državljani.
Pred ESČP je pritožnik zatrjeval kršitev 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Poudaril je, da sankcija ni bila sorazmerna, pri tem pa ponovil navedbe, ki jih je predstavil pred nacionalnimi sodišči, ter dejstvo, da ga je odvetniška zbornica spoznala za nedolžnega.
Prav tako je poudaril, da je njegova stranka tvegala veliko izgubo, odločitev in obrazložitev sodišča pa je sugerirala, da je odvetnik napačno sestavil odstop terjatve prvotnega upnika njegovi stranki. Na podlagi tega bi ga J. C. lahko odškodninsko tožil, s tem pa bi se zagotovo končala njegova odvetniška kariera. Pritožnik je zato trdil, da morajo biti tisti, ki s samovoljno odločitvijo, ki se je izkazala za napačno, ogrozijo preživetje nekoga drugega, pripravljeni sprejeti veliko več kot samo ironijo.
Vlada je na drugi strani zatrjevala, da je bila sankcija nujna in sorazmerna, saj čeprav imajo odvetniki dolžnost zavzeto braniti svojo stranko, pri tem še vedno ne smejo preseči svojih pristojnosti in tako žaliti sodišča. Pritožnik je ostro in neprimerno kritiziral odločbo sodišča. Te izjave so bile ocenjene kot zlonamerne, posmehljive, nespoštljive in žaljive in glede na prakso ESČP niso bile konstruktivne ter so presegle dopustne kritike. Glede na to, da se je opravičil, naj bi to nakazovalo, da je tudi sam priznal, da je presegel meje dopustne kritike.
ESČP je priznalo, da je poseg zasledoval legitimen cilj in bil predpisan z zakonom, glede sorazmernosti pa se je sklicevalo na že vzpostavljeno prakso. Poudarilo je, da se mora v takih primerih upoštevati več stvari: (1) kritika odvetnikov ne sme prestopiti določenih meja, še vedno pa uživajo določeno svobodo glede argumentov, saj so dolžni zavzeto braniti stranke, (2) sodišča pri tem niso imuna za kritike, odvetniki pa imajo širše meje sprejemljive kritike kot običajni državljani, (3) treba je razlikovati med kritiko ter žalitvijo, (4) pri razlikovanju pa je treba pripombe obravnavati glede na celoten primer.
ESČP je preučilo, da nacionalna sodišča niso upoštevala celotnega konteksta primera. Pritožnik je svojo kritiko namreč podal med tem, ko je zavzeto branil svojo stranko v pritožbi, pri tem pa je šlo za interno komunikacijo, za katero splošna javnost niti ni vedela. Poleg tega ESČP ni bilo prepričano, da je bil izključni namen pritožnika razžaliti sodišče. Prav tako je poudarilo, da pri tem ne smemo prezreti, da je pritožnik s pritožbo uspel, niti ne smemo zanemariti dejstva, da ga je odvetniška zbornica spoznala za nedolžnega.
ESČP je zato presodilo, da je prišlo do kršitve pritožnikove svobode izražanja, saj poseg ni bil sorazmeren. Pri tem se ni lotilo preučevanja nepristranskosti in nesorazmernosti sankcije, saj je že na podlagi predstavljenih dejstev ugotovilo kršitev.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
