Svoboda izražanja in meje dopustne kritike v okviru 10. člena EKČP

Ozadje primera

Maja 2021 je pritožnik kot zasebnik v javnem pogovoru na družbenem omrežju Twitter zapisal, da je R. P. smel biti nacist, sežigati Koran ter izrekati grozljive stvari o ljudeh zgolj na podlagi njihovega etničnega porekla, medtem ko je bila druga oseba aretirana, ker je policista označila za »idiota«. R. P. je bil ustanovitelj in vodja desničarske nacionalistične in protiislamske stranke Stram Kurs, ki je na volitvah leta 2019 prejela le 1,8 % glasov ter ni vstopila v danski parlament. R. P. je med volilno kampanjo opozoril nase s protiislamskimi protesti, javnimi nastopi, sežiganjem Korana ter drugimi dejanji, s katerimi je izrazil kritična stališča do islama na Danskem. Mediji in strokovnjaki so zaradi teh stališč razpravljali o tem, ali bi ga bilo mogoče označiti za fašista ali nacista. Marca 2020 je bila stranki zaradi več primerov goljufivih praks pri zbiranju izjav volivcev odvzeta pravica do njihovega nadaljnjega zbiranja. R. P. je pozneje ustanovil še dve stranki, med njima Hard Line, vendar nobena od njiju ni bila zastopana v parlamentu ali drugih demokratičnih predstavniških organih. Leta 2019 je bil R. P. obsojen zaradi razžalitve politične voditeljice, ki jo je označil za »nacistično svinjo«, voditeljica pa je bila prav tako obsojena, ker ga je označila za »očitnega nacista«. V letih 2019 in 2021 je bil R. P. obsojen tudi zaradi rasističnega govora. Novembra 2021 je R. P. zoper pritožnika vložil tožbo zaradi razžalitve ter zahteval odškodnino in izbris objave. Okrožno sodišče je novembra 2022 pritožnika spoznalo za krivega, saj je presodilo, da je bila uporaba izraza »nacist« neutemeljena. Izreklo mu je denarno kazen v višini desetih dnevnih zneskov, skupaj približno 1.350 evrov, ter mu naložilo izbris objave in plačilo približno 6.000 evrov odškodnine. Pritožnik se je pritožil in zatrjeval, da je za podajo izjave obstajala zadostna dejanska podlaga, pri čemer se je skliceval na javno dostopne vire o izjavah in ravnanju R.P, ki naj bi vzbudili vtis zagovarjanja stališč, podobnih nacistični ideologiji. Višje sodišče je oktobra 2023 potrdilo sodbo, vendar je odškodnino znižalo na približno 4.000 evrov. Presodilo je, da je bilo izjavo pritožnika treba šteti za vrednostno sodbo, nato pa je preverilo, ali bi bila lahko izvzeta iz kaznovanja. Pri presoji je upoštevalo 8. in 10. člen EKČP ter preučilo, ali je bila izjava podana oziroma razširjena v dobri veri in z upravičenim namenom. Ugotovilo je, da informacije o R. P. in njegovem ravnanju, tudi ob upoštevanju medijskih poročil, niso bile dovolj konkretne in podprte z dokaznim gradivom. Tudi drugi dokazi, med njimi informacije o protestu R. P. na slovesnosti v spomin na kristalno noč, niso zagotavljali zadostne podlage. Višje sodišče je nadalje presodilo, da objava ni pomenila prispevka k razpravi o vprašanju znatnega javnega pomena. Slednja je namreč izhajala iz objave drugega uporabnika o aretaciji osebe zaradi označitve policista za »idiota«, medtem ko izjava o R. P. in njegova označitev za nacista v tem kontekstu nista imeli zadostnega pomena za družbeni interes. Zaradi pomanjkanja zadostne dejanske podlage in javnega interesa pritožnik ni bil oproščen kazni. Višje sodišče je potrdilo denarno kazen in za primer neplačila določilo nadomestno desetdnevno zaporno kazen, potrdilo pa je tudi neutemeljenost izjave in izbris objave ter znižalo odškodnino.    

Domnevna kršitev 10. člena EKČP

Pritožnik je pred ESČP zatrjeval, da je sodba višjega sodišča kršila njegovo pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP. ESČP je najprej ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da je obsodba pomenila poseg v pritožnikovo svobodo izražanja po 10. členu EKČP, da je imel ta poseg pravno podlago v nacionalnem pravu in da je zasledoval legitimen cilj varstva ugleda oziroma pravic drugih iz drugega odstavka 10. člena EKČP. Ključno vprašanje je bilo, ali je bil poseg nujen v demokratični družbi. Pri tem je ESČP poudarilo, da je treba razlikovati med dejstvi in vrednostnimi sodbami, saj je obstoj dejstev mogoče dokazati, resničnosti vrednostnih sodb pa ni mogoče dokazati na enak način. Opredelitev izjave je predmet polja proste presoje nacionalnih organov, vendar mora tudi vrednostna sodba imeti zadostno dejansko podlago, sicer je lahko pretirana. Pri presoji je treba pretehtati pravico do svobode izražanja iz 10. člena in pravico do spoštovanja zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, pri čemer se 8. člen uporabi le, če osebni napad doseže zadostno stopnjo resnosti. ESČP je pri tem upoštevalo zlasti prispevek k javni razpravi, prepoznavnost prizadete osebe in njeno preteklo ravnanje, predmet objave, vsebino, obliko in posledice objave, način pridobitve informacij ter strogost sankcije. Če nacionalna sodišča ta merila pravilno uporabijo, lahko ESČP njihovo presojo nadomesti s svojo le iz tehtnih razlogov. ESČP je navedena merila uporabilo v obravnavani zadevi in ugotovilo, da je višje sodišče sporno izjavo pravilno opredelilo kot vrednostno sodbo, vendar pa ni ustrezno obrazložilo, zakaj predloženo gradivo o R. P., njegovih dejanjih, stališčih in političnem delovanju ni pomenilo zadostne dejanske podlage za njegovo označitev za »nacista«. Poudarilo je, da je izraz »nacist« zaradi svoje stigmatizirajoče narave sicer zahteval zadostno dejansko podlago, vendar sama njegova uporaba ni upravičevala samodejne obsodbe. Tudi izraza »idiot« ali »fašist« sta se lahko v določenih okoliščinah štela za dopustno kritiko, hkrati pa označitev za nacista sama po sebi ni pomenila navajanja dejstva o formalni politični pripadnosti. ESČP prav tako ni prepričala ugotovitev nacionalnega sodišča, da objava ni prispevala k razpravi o vprašanju javnega interesa. Objava se je nanašala na delovanje pravosodja, meje svobode izražanja in domnevno krivično obravnavo osebe, ki je bila aretirana zaradi razžalitve policista, v primerjavi z ravnanjem R. P. Ta je bil znan po preizkušanju meja svobode izražanja, kontroverznih protiislamskih protestih in javnih nastopih, zato sklicevanje na njegovo ravnanje ni bilo nepovezano s temo razprave. Na področju političnega govora in pri vprašanjih javnega interesa je po 10. členu EKČP malo prostora za omejevanje svobode izražanja in je zagotovljena visoka raven varstva. Po presoji ESČP višje sodišče tudi ni ustrezno upoštevalo merila prepoznavnosti in preteklega ravnanja R. P. Čeprav R. P. ni bil izvoljen v parlament, je bil ustanovitelj in vodja stranke Stram Kurs ter član stranke Hard Line. Njegovi protiislamski protesti so bili predmet široke javne in medijske obravnave, strokovnjaki in zgodovinarji pa so razpravljali o tem, ali ga je mogoče označiti za fašista ali nacista. Poleg tega je bil R. P. že obsojen zaradi uporabe izraza »nacistična svinja« ter dvakrat zaradi rasističnega govora. ESČP je zato presodilo, da je R. P. javna osebnost, ki mora zaradi zavestnega izpostavljanja javni presoji prenašati širše meje kritike. Na drugi strani je bil pritožnik zasebnik, ki je sporno izjavo objavil na računu druge osebe. V zvezi s tem ESČP tudi ni sprejelo trditev vlade, da pritožnikova objava ni bila povezana z R. P. in njegovim spornim ravnanjem. Poleg tega višje sodišče ni ustrezno obravnavalo posledic objave, saj ni ugotovilo, koliko oseb je objavo videlo oziroma kako dolgo je bila javno dostopna. Pri tem bi lahko upoštevalo, da je šlo za objavo zasebnika na računu drugega zasebnika, da nobeden od njiju ni bil znan širši javnosti ter da ni bilo nobenih dokazov, da bi objavo povzeli mediji ali da bi se kako drugače razširila. V okviru presoje sorazmernosti je ESČP upoštevalo tudi strogost izrečene sankcije. Pritožniku je bila izrečena denarna kazen v višini približno 1.350 evrov z nadomestno desetdnevno zaporno kaznijo za primer neplačila, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo odškodnine R. P. v višini približno 4.000 evrov. ESČP je pri tem poudarilo, da uporaba kazenskih sankcij za razžalitev sama po sebi ni bila nesorazmerna, vendar je bila v okoliščinah obravnavanega primera skupna sankcija nesorazmerno stroga. Na podlagi navedenega je ESČP ugotovilo, da nacionalna sodišča niso ustrezno pretehtala pritožnikove pravice do svobode izražanja in pravice R. P. do spoštovanja zasebnega življenja ter da poseg ni bil nujen v demokratični družbi, zato je prišlo do kršitve 10. člena EKČP.                                                       

Pripravila: India Panter

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.