Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi RFE/RL Inc. in drugi proti Azerbajdžanu združilo štiri zadeve in ugotovilo, da so nacionalne oblasti kršile svobodo izražanja, zagotovljeno z 10. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), zaradi nepredvidljivosti zakonodaje, ki je urejala dostop do informacij.
Prvi pritožnik je bil ustanovitelj organizacije, ki je prek spletne strani poročala o politični in družbeni situaciji v Azerbajdžanu. Marca 2017 sta bila novelirana zakon o informacijah in zaščiti informacij, ki je na novo vzpostavil regulacijo internetnih virov in med drugim reguliral njihovo dostopnost, ter zakon o civilnem postopku, ki je sodišču dodelil novo pristojnost odrediti blokado do dostopa informacij na podlagi zahteve pristojnega organa.
Državno tožilstvo je ministrstvo za promet, komunikacije in visoko tehnologijo (ministrstvo) obvestilo, da je pritožnikova organizacija kršila zahteve novele, saj naj bi posredovala informacije, katerih cilj je bil nasilno spreminjanje ustavne ureditve in kršenje družbene stabilnosti, ter pozivala k drugim nezakonitim dejavnostim. Zahtevalo je takojšnje ukrepe za ustavitev njihovega oddajanja. Ministrstvo je v postopku pred sodiščem zahtevalo trajno blokiranje dostopa do spletne strani, nasprotno pa je pritožnik ugovarjal kršitev svobode izraženja. Sodišče je odobrilo zahtevo ministrstva, pri tem pa se oprlo na več pritožnikovih člankov, ki so vsebovali izjavo novinarja, v kateri je kritiziral ustavne spremembe, poročila opozicijskih politikov o korupciji in mnenje priseljenca, ki je poudarjal pomanjkanje demokracije v državi. Zoper odločitev je pritožnik vložil pritožbo in zatrjeval, da so članki zgolj analizirali aktualne politične težave, ter zatrjeval retroaktivno uporabo zakona v dveh delih. Prvič, ker je bila večina člankov objavljena pred uveljavitvijo novele, ki je ministrstvu podeljevala pristojnost zahtevati blokado, in drugič, ker je novelirani zakon o civilnem postopku, ki je sodišču dal pristojnost odrediti blokado, začel veljati šele aprila 2017, torej po začetku postopka. Prav tako je zatrjeval, da ga neskladno z dolžnostjo ministrstvo ni opozorilo o domnevnih kršitvah in ni zagotovilo možnosti, da bi sporne vsebine odstranil sam. Sodišče je pritožbo zavrnilo in poudarilo, da članki sicer niso neposredno pozivali k nezakonitim ravnanjem, vendar je bilo tako pozivanje izraženo implicitno. Glede retroaktivnosti pa je opozorilo, da so bili članki dostopni tudi po noveli in da se je s tem situacija nadaljevala, zato ni prišlo do retroaktivne uporabe zakonov. Menilo je tudi, da pritožnik nezakonitih vsebin po nobenem opozorilu ministrstva ni odstranil, zato je velika verjetnost, da se na pozive ne bi odzval.
Drugega pritožnika je ministrstvo avgusta 2018 obvestilo, da več člankov vsebuje lažne in zavajajoče informacije ter da jih mora odstraniti. Ker je bil tedaj v tujini, se na zahteve ni odzval, zato je ministrstvo zahtevalo blokiranje dostopa do spletne strani. Pri tem se je sklicevalo na tri članke, ki so kritizirali predvsem državne uradnike, zlasti v razmerju do njihovega ugleda. Pritožnik je v pritožbi med drugim navedel, da zoper njega ni bila vložena nobena individualna tožba zaradi domnevne razžalitve ali posega v ugled, čeprav zakon o medijih v takšnih primerih predvideva to kot edino ustrezno pravno sredstvo. Prav tako je poudaril, da v člankih ni bilo vsebin, ki bi bile po zakonu prepovedane. Vse njegove pritožbe so bile zavrnjene, vrhovno sodišče pa je pri tem kot bistveno navedlo, da ima ministrstvo pooblastilo, da samostojno zahteva blokado dostopa do vsebin, ne glede na morebitne pobude ali prijave prizadetih posameznikov.
Proti tretjemu pritožniku je ministrstvo vložilo zahtevo, naj odstrani objavljene članke, ki so kritizirali ravnanja predsednikovega pomočnika. Ko vsebin ni odstranil, je sprožilo sodni postopek. O njem je bil pritožnik obveščen šele dve uri pred narokom. Zaprosil je za preložitev naroka, sodišče pa prošnjo ni odobrilo in ugodilo zahtevi ministrstva. Ponovno je zavrnilo pritožnikov argument, da proti njemu niso bile vložene individualne tožbe.
Od zadnjega pritožnika je ministrstvo zahtevalo odstranitev vsebin, ker pa je zahteva bila posredovana na neaktiven elektronski naslov, jih ni odstranil. Potem ko mu je bilo vročeno vabilo na narok, je pri ministrstvu poizvedel o spornih člankih in tri odstranil. Še vedno pa je ministrstvo v svoji zahtevi za blokiranje vsebin navedlo štiri članke. Glede na njihovo vsebino je prvostopenjsko sodišče zahtevi ugodilo in dostop do spletne strani blokiralo.
Pred ESČP je vlada zatrjevala nedopustnost pritožbe, saj ni prišlo do očitnega prikrajšanja. Pritožniki naj bi namreč imeli na voljo druge možnosti za posredovanje informacij, hkrati pa so bile spletne strani še vedno dostopne prek uporabe VPN ali drugih brskalnikov.
Pritožniki so nasprotno poudarili, da so bila njihova spletna mesta še vedno blokirana v Azerbajdžanu, prav tako pa so bila blokirana tudi vsa nadomestna spletišča. Dostop do vsebin prek VPN ali drugih brskalnikov je bil pri tem nezadosten, saj so bile brezplačne različice teh storitev počasne in omejene, plačljive pa za mnoge nedostopne. Prav tako se informacije, ki jih pritožniki delijo na drugih platformah in socialnih omrežjih, bistveno razlikujejo od teh, ki so objavljene na spletni strani. Zaradi blokade so spletne strani izgubile več kot 90 odstotkov prometa, zato so bili pritožniki poleg vsega prikrajšani tudi za dobiček, ki so ga pridobivali iz oglaševanja.
Sodišče je ugotovilo, da socialna omrežja in morebitne druge platforme ne morajo pomeniti učinkovitega substituta. Možnost, da posamezniki uporabljajo VPN, ne pomeni učinkovite odprave ukrepov za blokado dostopa, zlasti če upoštevamo povprečnega uporabnika interneta. Ker se ob zadevi odpira pomembno vprašanje v zvezi s človekovimi pravicami, hkrati pa je pritožnikom nastala nezanemarljiva škoda, je sodišče pritožbo dopustilo.
Pred ESČP so vsi pritožniki zatrjevali kršitev svobode izražanja. Prvi pritožnik je posebej poudaril, da poseg ni bil predpisan z zakonom, saj so relevantne določbe začele veljati šele po tem, ko je ministrstvo vložilo tožbo, zato zakon ni bil predvidljiv ali dostopen. Drugi pritožniki so trdili, da je sodišče napačno uporabilo zakonodajo. Sklicevalo se je namreč na zakon o medijih, ki posameznikom omogoča, da zaradi razžalitve vložijo individualno tožbo zoper avtorje spornih vsebin, za kar pa ministrstvo samo po sebi ni pristojno. Kot drugo so zatrjevali, da ukrepi niso imeli legitimnega cilja, saj je bilo blokiranje dostopa dejansko namenjeno zatiranju neodvisnih medijev. Ukrepi so bili očitno nesorazmerni in niso bili omejeni samo na sporne članke. Iz tega je razvidno, da je bilo sklicevanje na te članke uporabljeno le kot izgovor za pravi namen oblasti, tj. omejevanje neodvisnih in kritičnih mnenj v družbi. Sodišča pri tem niso opravila konkretne presoje o nujnosti ukrepov, temveč so nekritično prevzela trditve ministrstva.
Nasprotno je vlada zatrjevala, da je bil poseg predpisan z ustavo in zakonom o medijih, še posebej pa z novelo zakona o informacijah, ki sodišču daje pristojnost sprožiti postopek in zahtevati blokiranje dostopa do določenih vsebin. Prav tako pa je blokiranje imelo legitimen cilj zaščite nacionalne varnosti, ozemeljske celovitosti ter preprečevanja nereda in kriminala. Poudarila je, da so imeli pritožniki možnost zagovarjati vsebino svojih člankov, sodišča pa so pri tem opravila temeljito presojo. Čeprav bi se besedila lahko razumela kot splošna kritika, obstaja veliko primerov, v katerih takšna na videz splošna poročila posredno spodbujajo organizacijo množičnih nemirov ter ogrožajo javno varnost in red.
Glede predpisanosti z zakonom je ESČP poudarilo, da ne ustava ne zakon pred novelo nista izrecno predpisovala možnosti blokiranja dostopa do spletnih strani. Ugotovilo je, da so sporni članki zgolj kritizirali ustavno ureditev in opozarjali na družbene razmere. Pri tem so nacionalna sodišča le pavšalno navedla, da bi članki lahko implicitno spodbujali nasilje, niso pa konkretno argumentirala, na kakšen način so ga dejansko spodbujali, in niso dokazala, ali so izjave same po sebi res nevarne.
V primeru prvega pritožnika je ESČP ugotovilo, da je ministrstvo brez sodnega nadzora in utemeljene nujnosti začasno blokiralo spletno stran prvega pritožnika, pri čemer ni spoštovalo zakonskih postopkovnih jamstev, vključno s predhodnim obvestilom o spornih vsebinah. Poleg tega je bil postopek začet pred novelo, ki ureja blokade, sodna odločitev pa je bila sprejeta z zamudo, kar nasprotuje določbam zakona o civilnem postopku. Ta namreč predvideva zaključek postopka v petih dneh po vložitvi tožbe. V tem ko je sodišče prišlo v zamudo, pa je že začela veljati novela, ki je omogočila blokado spletne strani, kar je med drugim privedlo do ugotovitve, da nacionalni postopek ni zagotavljal zadostne zaščite pritožnika pred samovoljnimi posegi oblasti.
Drugače od prvega pritožnika so bili drugi trije o spornih člankih obveščeni in so jih imeli možnost odstraniti. Kljub temu je ESČP upoštevalo, da zoper njih niso bile vložene individualne tožbe tistih, katerih ugled naj bi dejansko bil prizadet. Pri tem je opozorilo, da je bilo pritožnikom sojeno primarno, kot je poudarila vlada, na podlagi zakona o medijih, po določbah katerega imajo zgolj posamezniki, katerih čast in dostojanstvo sta bila diskreditirana z objavo žaljive narave, pravico zahtevati preklic ali popravek ter pravico neposredne tožbe zaradi razžalitve. Iz tega sledi, da zakon o medijih ministrstvu ni dal pravice, da v imenu razžaljenih posameznikov vlagajo tovrstne zahtevke, in da domačemu sodišču ni podelil pristojnosti, da ugotovi, da je določena objava obrekovalna, če posameznik, čigar pravice so bile prizadete, ni vložil neposrednega ustreznega zahtevka.
Sodišče je ugotovilo, da so nacionalna sodišča novelirani zakon o informacijah razlagala tako, da ta ministrstvu omogoča začetek postopkov na lastno pobudo, ne pa na podlagi individualne tožbe prizadetih oseb. Na tej podlagi so se pristojnosti ministrstva čezmerno razširile, mu omogočile skoraj neomejeno diskrecijsko pravico in posegle v pristojnosti, določene z zakonom o medijih. Odločilo je, da takšna interpretacija zakonodaje ni skladna z načelom pravne države in ne ustreza kriteriju predvidljivosti, kot je zahtevan s konvencijo.
Sodišče je zato ugotovilo kršitev 10. člena EKČP v zvezi z vsemi pritožniki.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
