Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Bielau proti Avstriji ugotovilo, da se svoboda govora zdravnikov lahko omeji, kadar širijo znanstveno nepodprte informacije.
Pritožnik je bil zdravnik z lastno ambulanto, v kateri se je ukvarjal tudi s holistično medicino, hkrati pa je imel spletno stran. Po nesrečnem dogodku, ko je v Avstriji zaradi meningitisa umrla deklica in je v državi poraslo število cepljenj, je na svoji spletni strani objavil članek, v katerem je kritiziral učinkovitost cepiv. Med drugim je zatrjeval, da bolezni ne povzročajo bakterije ali virusi, temveč da so bolezni zgolj način, kako telo vzpostavlja ravnovesje, oziroma proces zdravljenja. Povezovanje meningitisa s smrtjo je opisal kot popolnoma arbitrarno in znanstveno neutemeljeno, pravo zaščito pa je namesto v cepivih videl v naravni regulaciji telesa in naravnem zdravljenju.
Zaradi objave se je začel disciplinski postopek pred komisijo zdravniške zbornice. Ta je ugotovila kršitev podzakonskega akta o zdravnikih. Ta zahteva, da so javne diskusije, v katerih sodelujejo zdravniki, podprte z objektivnimi znanstvenimi dokazi, če se izraža manjšinsko mnenje, pa mora to biti nujno opredeljeno zaradi varovanja ugleda zdravniškega poklica. Njegova stališča, kot sta zanikanje obstoja patogenih virusov in neučinkovitost cepiv v zvezi z iztrebljanjem bolezni, niso v skladu z uradno znanostjo, prav tako pa je te trditve predstavil na enostransko negativen način brez predstavljanja drugih pozitivnih učinkov. S tem je razširil znanstveno neutemeljene in subjektivne informacije, s čimer je oškodoval ugled drugih zdravnikov. Izrečena mu je bila pogojna globa 2000 evrov.
Pritožnik je nato vložil tožbo na okrožno sodišče zaradi kršitve svobode izražanja. Sam naj bi namreč namerno uporabljal provokativne besede, ki so bile namenjene spodbujanju razmišljanja, poleg tega pa niso bile neposredno povezane z njegovim opravljanjem zdravniške dejavnosti. Na obravnavi je med drugim izjavil, da bakterije in virusi niso vir bolezni, da je bil članek objavljen za namene izobraževanja o alternativnih načinih zdravljenja in omogočanja svobodne izbire javnosti glede cepljenja. Med obravnavo je sodišče pridobilo dve izvedenski mnenji in zabeležilo stališča več mednarodnih organizacij. Ugotovilo je, da ni prišlo do kršitve svobode izražanja, saj je bila omejitev namenjena varovanju javnega zdravja in pravic drugih ljudi, še posebej zaradi zaupanja, ki ga uživajo zdravniki. Njegove izjave tako niso bile skladne z uradno znanostjo in z načinom zdravljenja, svoje mnenje pa je predstavil na enostranski način. Glede na trenutno znanost je sodišče prepoznalo, da so določena cepiva nujna zaradi iztrebljanja določenih bolezni, tako bi predstavitev izključno enostranskega stališča o negativnih učinkih ogrožala splošno javnost, njeno pravico do izbire ter zmanjševala zaupanje v poklic. Ker so prepovedane izjave zdravnikov, ki bi bile neresnične in znanstveno nedokazane, naložena pogojna globa pa je bila nižja od povprečne zdravniške plače, je sodišče ugotovilo njeno sorazmernost ter da ni prišlo do kršitve svobode govora.
V pritožbi pred vrhovnim sodiščem je pritožnik zatrjeval napačno uporabo zakona, saj naj bi se določba, na katero se je sklicevalo sodišče, nanašala na prepoved oglaševanja s širjenjem neresničnih informacij. Ravno nasprotno pa je sam zgolj izražal mnenje kot avtor, ne kot zdravnik. Objava ni bila namenjena pridobivanju novih strank, ampak omogočanju dostopnosti informacij glede cepiva. Prav tako zakon zahteva, da so stališča izražena v zvezi z opravljanjem zdravniškega poklica, sam pa je izrazil stališče kot avtor neodvisnega članka, ne pa kot zdravnik. Vrhovno sodišče je njegovo pritožbo zavrglo in se sklicevalo tako na odločitev okrožnega sodišča kot tudi na lastno sodno prakso. Poudarilo je, da morajo zdravniki posredovati objektivne in resnične informacije, kar je pritožnik kršil. Prav tako ni dvoma, ali je bil članek objavljen v okviru njegove dejavnosti, saj je bil objavljen na spletni strani ambulante. Tako je objava očitno imela tudi oglaševalski namen. Po argumentaciji okrožnega sodišča je pritožnik škodoval ugledu zdravnikov, s tem pa kršil svojo poklicno dolžnost.
V pritožbi pred ESČP je pritožnik zatrjeval, da ukrep ni bil predpisan z zakonom, naložena globa pa je bila nesorazmerna. Njegove objave namreč ni mogoče razumeti kot oglaševanje, zaradi onemogočanja izražanja stališč o negativnih lastnostih cepiv pa je prišlo do kršitve svobode govora. Če bi vsak zdravnik moral ostati znotraj predpisanih mej, bi se izgubile raznolikost mnenj in možnosti alternativnega zdravljenja, zaradi česar se veliko ljudi sploh ne bi posvetovalo z nobenim zdravnikom. Tako je njegovo stališče zasledovalo legitimen cilj zaščite splošne javnosti. Poudaril je tudi, da obstaja mnogo znanstvenih publikacij, ki podpirajo njegovo mnenje, zato s takšnim ravnanjem ni ogrozil ugleda drugih. Strinjal se je z odgovornostjo zdravnikov in možnostjo omejitve njihovih pravic, a je menil, da v njegovem primeru ni bil zasledovan legitimen cilj.
Nasprotno je vlada zatrjevala, da takšne omejitve ne onemogočajo sodelovanja v javnih debatah in izražanja mnenja, vendar od zdravnikov zgolj zahtevajo, da se jasno izrazijo, da predstavljajo manjšinsko ali še ne v celoti potrjeno stališče. Ravno nasprotno, pritožnikove izjave niso predstavljale objektivne kritike, ampak zgolj razširjene znanstveno neutemeljene informacije za oglaševalske namene. Na podlagi mednarodnega in znanstvenega konsenza velja, da so cepiva najuspešnejši in cenovno najučinkovitejši zdravstveni ukrepi, ki bi jih morala vzpodbujati vsaka država. Tako je interes zaščite javnosti očitno pomembnejši od njegovega interesa širjenja nepotrjenih in subjektivnih informacij, posebej zaradi očitnega oglaševalskega namena. Zanj kot zdravnika so veljala pravila obnašanja, kot jih predvideva zdravniška zbornica, zato pa ni prišlo do kršitve 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).
V presoji je ESČP ugotovilo, da je bila argumentacija nacionalnih sodišč očitno skladna z zakonodajo in tudi s sodno prakso vrhovnega sodišča, poseg pa je zato bil predpisan z zakonom. Kot so argumentirala že nacionalna sodišča, je priznalo tudi zasledovanje legitimnega cilja, predvsem varovanja splošnega zdravja, javnosti in pravic drugih.
Nazadnje je presojalo nujnost v demokratični družbi. Poudarilo je, da je bil objavljen članek popolnoma enostranski in negativen. Med drugim je pritožnik zapisal, da je »tisto, kar imenujemo virus, kot povzročitelj različnih bolezni, zgolj špekulacija in domneva, ki je popolnoma nedokazana«, da »kemijska cepljenja nikoli ne ščitijo pred boleznimi« in da »ne zbolimo zaradi bakterij in virusov«. Sodišče je poudarilo, da nacionalna zakonodaja in sodna praksa ne prepovedujeta kritike cepljenja, vendar zahtevata bolj uravnoteženo in previdno izražanje, še posebej, kadar so to izjave zdravnikov. Kot najpomembnejše je poudarilo, da je pritožnik kot zdravnik posredoval informacije, ki niso skladne z veljavnim standardom zdravstvene znanosti, kot dokazujejo izvedenska mnenja in poročila Svetovne zdravstvene organizacije. Njegove izjave so zelo vplivale na javnost, še posebej zaradi dostopnosti objave na internetu. Opozorilo je, da imajo zdravniki posebno vlogo, zlasti v zvezi s pacienti, saj odnos temelji na zaupanju in prepričanju, da bodo zdravniki uporabili vse razpoložljivo znanje in sredstva za zagotavljanje pacientovega dobrega počutja. To hkrati pomeni tudi obveznost, da svojim pacientom posredujejo objektiven pogled na možnosti zdravljenja ter predstavijo tako pozitivne kot negativne učinke. ESČP je v svoji sodni praksi ob sklicevanju na evropski konsenz in poročila Svetovne zdravstvene organizacije že priznalo splošen pozitiven vpliv cepljenja na zagotavljanje imunosti. Cepljenje je bilo prepoznano kot eden najučinkovitejših in stroškovno najustreznejših zdravstvenih ukrepov, ki je omogočilo izkoreninjenje bolezni, kot sta otroška paraliza in črne koze. S tem je poudarilo pozitivno obveznost držav članic glede varovanja temeljnih pravic, zlasti pravice do življenja in pravice do zasebnega življenja. Tako lahko država svobodo izražanja omejuje, kadar zdravniki širijo neresnične in znanstveno nepotrjene informacije. Ker so pritožnikove izjave pomenile očitno nasprotje znanstveno priznanim informacijam, hkrati pa so bile vsaj delno namenjene oglaševanju njegove storitve, je ugotovilo utemeljenost omejitve svobode govora.
Nazadnje je preverilo še sorazmernost sankcije in poudarilo, da je bila ta zgolj disciplinska in ne kazenska, poleg tega pa zgolj pogojna in sorazmerna glede na siceršnjo povprečno plačo zdravnikov v Avstriji. Zato se je izreklo, da ni prišlo do kršitve svobode izražanja.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
