Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Hrachya Harutyunyan proti Armeniji ugotovilo kršitev svobode govora, ker je posameznik zaradi poročanja o domnevni korupciji prejel nesorazmerno sankcijo kot posledico tožbe za razžalitev.
Pritožnik je bil do leta 2011 zaposlen v družbi ENA, ki je bila izključni dobavitelj električne energije v Armeniji. Ko je pritožnik že prenehal z zaposlitvijo, je družba na spletni strani objavila poziv, naj zaposleni enoti za notranjo revizijo sporočijo kakršnekoli informacije o koruptivnih dejanjih v družbi, pri tem pa zatrjevala neodvisnost in anonimnost preiskave.
Pritožnik je zato posredoval poročilo iz zasebne e-pošte in v njem zatrjeval več spornih praks V. B.-ja in nekaj drugih. Poročal je o poneverbi 10 milijonov dolarjev iz ruskih sredstev, o nezakoniti reorganizaciji delovnih mest ter posledičnem zaposlovanju sorodnikov in znancev V. B.-ja, o umiku tožbe zaradi neizpolnitve pogodbe proti drugi družbi, saj je imel V. B. z lastniki osebe povezave, o podvrednoteni prodaji nepremičnin, kraji opreme, kritju kraj in goljufij električnih števcev, blokiranju nadzora nad porabo elektrike, zaščiti odgovornih zaradi osebnih povezav ter mnogo drugih spornih praksah. Vse razen prve je podprl s fotografijami, odlomki novinarskih prispevkov in drugo dokumentacijo, do katere je dostopal še v času, ko je bil zaposlen.
Kmalu je bil zaslišan s strani družbe, kjer je tudi pisno priznal, da je napisal poročilo. Poročilo je nato bilo poslano vodji direktorata za varnost in nadzor, V. B.-ju in drugim omenjenim. V. B. je zanikal in objasnil vsa sporna dejanja, izvedena interna preiskava pa je ugotovila neresničnost ravnanj, zatrjevanih v poročilu. Pojasnjeno je bilo, da je pritožnik posredoval napačne in netočne podatke o cenah, prodajo nepremičnin po podtržni ceni je odobrila javna služba za regulacijo, glede kraje števcev pa sta dva zaposlena pojasnila, da so bili na fotografiji števci, ki so bili zamenjani z elektronskimi in poslani v laboratorij na prenovo, ne pa ukradeni.
Zaradi neresničnih informacij je zato V. B. proti pritožniku vložil tožbo zaradi razžalitve ter zahteval opravičilo in odškodnino.
Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo, drugostopenjsko pa ga je razveljavilo in spremenilo sodbo. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da poročilo ni bilo posredovano javnosti, zato ne more priti do razžalitve, s čimer se drugostopenjsko sodišče ni strinjalo. Javnost je obrazložilo kot katerokoli tretjo osebo, ki je izjave ne zadevajo. Kljub pritožnikovemu ugovoru, da so bile izjave omejene na ozek krog ljudi z namenom preiskave korupcije in pomanjkanja namena razžalitve, je sodišče zaradi neresničnosti informacij ter pomanjkanja zasledovanja javnega interesa z izjavami ugotovilo razžalitev. Kot sankcijo je naložilo javno opravičilo in plačilo odškodnine.
V ponovni pritožbi je navedel, da je poročilo poslal z zasebnega naslova in na poziv podjetja k prijavi nepravilnosti. Ker v podjetju ni bil več zaposlen, nekaterih informacij ni mogel preveriti, jih je pa lahko predstavil in opozoril vodstvo na dogajanje. Očital je tudi procesno kršitev, saj nižje sodišče od podjetja ni zahtevalo predložitve določenih listinskih dokumentov, kot jih je zahteval za dokazovanje trditev. Nazadnje je poudaril še nesorazmernost kazni, saj bi to lahko plačal le s prodajo stanovanja. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo, zaradi neplačila odškodnine pa je bil začet izvršilni postopek na njegovo stanovanje in avtomobil.
Ob presoji je ESČP izpostavilo številne mednarodne dokumente ter dokumente Sveta Evrope in EU, ki se nanašajo notranje informatorje (angl. whistleblowers). V njih je opozorjeno na pomembnost njihove zaščite pred povračilnimi ukrepi in morebitnim pregonom, četudi niso več zaposleni v družbi.
Pred ESČP je pritožnik zatrjeval kršitev svobode govora in procesno kršitev zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja. Opozoril je, da je do informacij dostopal v času, ko je bil pri družbi zaposlen, zato pa bi moral biti upravičen do zaščite, namenjene informatorjem. Neskladno z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP) poseg v njegovo pravico ni bil predpisan zakonom, ni imel legitimnega cilja in ni bil sorazmeren. Ker se je odzval na poziv družbe, v zvezi s katerim naj bi mu bila zagotovljena anonimnost, ni mogel razumno pričakovati tožbe zaradi razžalitve. Prav tako informacij ni nikoli delil z javnostjo, ampak je uporabil najmanj javen kanal poročanja.
Nasprotno je vlada poudarila, da pritožnik ni bil več zaposlen v samem podjetju, zaradi tega pa se ne moreta uporabiti relevantno priporočilo ali sodna praksa. Prav tako je bil poseg predpisan z zakonom, saj je njegova izjava bila dana tretji osebi, kar skladno z nacionalno zakonodajo tvori javnost. Sam ni predstavil dokazov, ki bi pojasnjevali resničnost izjav, ki bi lahko V. B.-ja spravile v kazenski pregon, zato pa je bila dodeljena odškodnina sorazmerna.
Sodišče je poudarilo, da je pri presoji kršitve 10. člena EKČP treba upoštevati naravo in intenzivnost posega v zasebnost V. B.-ja ter uporabiti kriterije iz ustaljene sodne prakse za oceno sorazmernosti posega. Pri tem je zelo pomembno varstvo izražanja informatorjev predvsem, kadar je zaposleni eden redkih, ki pozna dogajanje na delovnem mestu.
Nasprotno z ugovorom vlade je izpostavilo, da prenehanje zaposlitve ne izključuje varstva informatorjev, kar potrjujejo tudi dokumenti Sveta Evrope. Varstvo velja, če so bile informacije v javnem interesu pridobljene med delovnim razmerjem, višina sankcije pa je odvisna od povzročene škode. Ker je pritožnik večino posredovanih informacij pridobil v času, ko je še bil zaposlen v družbi, je ena izmed redkih oseb, ki jasno ve, kaj se dogaja, zato pa je deležen zaščite.
Za nadaljnjo presojo je navedlo več kriterijev za odločanje o kršitvi njegove pravice. To so: dostopnost alternativnih kanalov za razkritje informacij, javni interes, verodostojnost informacij, škoda za delodajalca, dobra vera in resnost sankcije.
Ugotovilo je, da je pritožnik uporabil izključno interne kanale oziroma način, ki ga je družba navedla ravno za ta namen, misleč, da bo ostal anonimen. Nacionalna sodišča pa nasprotno niso sprejela dokazov, da je bilo to poročanje spodbujeno s strani podjejta, s tem pa so popolnoma zanemarila celoten namen interne preiskave. Prav tako nacionalna sodišča niso pojasnila, zakaj poročanje internemu organu pomeni javnost v kontekstu razžalitve, sploh ker je podjetje zaupnost zagotavljalo. Vzpostavljena praksa bi tako lahko imela odvračilni učinek na zaposlene ali nekdanje zaposlene, ki bi želeli delodajalcu prijaviti podobne sporne prakse.
Prav tako je priznalo močan javni interes za razkritje nezakonitih praks, še posebej zaradi odgovornosti direktorjev velikih družb. To ima posebno pomembnost v konkretnem primeru, saj je ENA glavni dobavitelj elektrike v Armeniji, nekateri njihovi posli pa so podvrženi državni regulaciji.
Vpliv poročila je bil omejen ravno zaradi uporabe internih postopkov, s tem pa tudi vpliv na V. B.-jev ugled. Prav tako ni nobenih dokazov, da bi interna preiskava sprožila kakršnekoli druge postopke ali pa dejansko pomenila zmanjšanje ugleda. Nacionalna sodišča tega niso obrazložila in niso upoštevala pri določanju sankcije.
Nazadnje je ESČP opozorilo, da so informacije, ki jih posredujejo informatorji, lahko varovane z 10. členom EKČP, četudi bi se pozneje izkazale za neresnične. Bistveno je zgolj, da oseba ravna v dobri veri in skrbno, torej da se prepriča o resničnosti in zanesljivosti informacij. Tako tudi če se izkaže, da so bile informacije napačne, je posameznik še vedno lahko varovan, če je pred objavo sprejel vse razumne ukrepe za njihovo preverjanje. Nasprotno pa so nacionalna sodišča zavrnila vse zbrane dokaze, s katerimi je nakazoval svojo dobro vero in prepričanje, ter so tudi zavrnile predlog za predložitev listinskih dokazov s strani družbe. Ker so bile njegove izjave vsaj delno utemeljene, hkrati pa je opozoril, naj interna skupina preveri posredovane informacije, kar kaže na namen temeljite presoje, je sodišče presodilo, da je ravnal v dobri veri.
Pritožnik se prav tako ni spuščal v javno domeno in je želel popraviti celotno situacijo po internih kanalih.
Glede na nespoštovanje kriterijev, vzpostavljenih skozi sodno prakso ESČP, in pomanjkanje obrazložitve je ESČP presodilo, da je bila naložena sankcija nesorazmerna, s tem pa je prišlo do kršitve svobode izražanja po 10. členu EKČP.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
