Ustavno sodišče je v odločbi U-I-90/23 z dne 12. februarja 2026 presodilo, da tretja alineja drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci (ZOA), ki določa, da je do osebne asistence upravičen (le) uporabnik, ki je star od 18 do 65 let, ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (URS). Presodilo je namreč, da izpodbijana ureditev prestane presojo po strogem testu sorazmernosti.
Predlagateljeve navedbe
Ustavno sodišče je uvodoma pojasnilo, da je predlagatelj izpodbijani določbi, ki kot pogoj za upravičenost do osebne asistence določa starost uporabnika med 18 in 65 let, očital diskriminatorno obravnavanje na podlagi starosti. Menil je, da je ureditev zato v neskladju s prvim odstavkom 14. člena URS.
O pravici do osebne asistence
Ustavno sodišče je razložilo, da je osebna asistenca, ki jo je zakonodajalec uveljavil z ZOA, po svoji vsebini način uresničevanja posebnega ustavnopravnega varstva invalidov iz prvega odstavka 52. člena URS. Zakonodajalec je namreč s sprejetjem te ureditve sledil ustavnemu pooblastilu, da invalidom (zaradi njihove telesne ali duševne prizadetosti) zagotovi poleg splošnih pravic, ki gredo vsakomur, še posebno pravico do storitev osebne asistence. Namen teh storitev pa je, da se invalidom omogoči neodvisno in aktivno življenje. Ustavno sodišče je ocenilo, da gre za očitek o nedopustni diskriminaciji pri zagotavljanju te človekove pravice.
Nato je razlogovalo, da izpodbijana določba opredeljuje, da je do osebne asistence upravičen uporabnik, ki je star od 18 do 65 let. ZOA pa vsebuje dve izjemi od tega starostnega pogoja. Prva je določena v četrtem odstavku 6. člena ZOA. Na podlagi te izjeme starostni pogoj ne velja za tiste uporabnike osebne asistence, ki so pravico do osebne asistence uveljavili pred dopolnjenim 65. letom starosti. Druga izjema pa je določena v prehodni določbi 35. člena ZOA, na podlagi katere se upravičencu lahko dodeli pravica do osebne asistence tudi po 65. letu starosti, če je bil pred uveljavitvijo ZOA kot uporabnik vključen v programe osebne asistence, ki so se izvajali na podlagi razpisov ministrstva. V primeru obeh navedenih izjem se ponovno oceni potreba po osebni asistenci in odloči o tej pravici, je ureditev povzelo Ustavno sodišče in dodalo, da torej osebe, ki so starejše od 65 let in niso že pred to starostjo uveljavljale pravice do osebne asistence oziroma bile vključene v navedene programe osebne asistence, pravice do osebne asistence na novo ne morejo pridobiti. Te osebe so zato po presoji Ustavnega sodišča z izpodbijano ureditvijo manj ugodno obravnavane v primerjavi z osebami, ki so mlajše od 65 let. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da gre za različno obravnavo.
Dalje je razlogovalo, da je za pravico do storitev osebne asistence bistveno zagotavljanje neodvisnega in aktivnega življenja invalidov. Namen te posebne ureditve je v tem, da se invalidom poleg splošnih pravic zagotavljajo še dodatne, posebne pravice, ki so utemeljene prav v posebnih osebnih okoliščinah invalidov, zaradi katerih so ti prikrajšani za aktivno in neodvisno življenje. Eden izmed ključnih pogojev za pridobitev pravice do osebne asistence je, da oseba zaradi invalidnosti potrebuje pomoč pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev. Vendar pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da z ZOA ni izključena možnost, da oseba pridobi pravico do storitev osebne asistence zgolj za vključevanje v okolje oziroma za pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je vključena. Gre za storitve spremstva pri vključevanju v športne, rekreacijsko športne in kulturne dejavnosti ter pri ohranjevanju zdravja v zdraviliščih in na drugih krajih. Pridobitev pravice do osebne asistence torej ni pogojena s tem, da je oseba zaposlena ali se izobražuje, pri čemer to pravico oseba obdrži tudi, če se pozneje (ob pomoči osebnega asistenta) ne zaposli ali izobražuje za poklic, ki bi ji lahko omogočil zaposlitev, je poudarilo Ustavno sodišče.
O posegu v ustavno pravico
V tem pogledu (vključevanje v športne, rekreacijsko športne in kulturne dejavnosti ter ohranjanje zdravja) pa se starejši od 65 let po mnenju Ustavnega sodišča v bistvenem ne razlikujejo od mlajših od 65 let. Dejanski položaji, ki se v tem smislu primerjajo, so v bistvenem enaki. Ustavno sodišče je zato sklenilo, da navedeno razlikovanje temelji na osebni okoliščini in da gre za poseg v pravico do nediskriminatornega obravnavanja. Zato je moralo v nadaljevanju presoditi še, ali je ta poseg ustavno dopusten.
O ustavno dopustnem cilju
Ugotovilo je, da je Državni zbor kot ustavno dopusten cilj navedel, da državna sredstva niso neomejena, zato je treba osebno asistenco zagotoviti vsaj delovno aktivnim invalidom, ki jo nujno potrebujejo in jim je v prvi vrsti namenjena. Državni zbor je tudi opozoril, da mora zakonodajalec ureditev socialne politike države uskladiti z vzdržnimi javnimi financami ter ob tem pri ureditvi vsakega socialnovarstvenega instituta in ukrepa postavljati razumne in primerne pogoje, s katerimi doseže vse zastavljene cilje socialne in javnofinančne politike. Poleg tega je Ustavno sodišče kot razlog izpodbijane zakonske ureditve prepoznalo tudi kadrovsko stisko na tem področju. Zato je ocenilo, da poseg v pravico do nediskriminatornega obravnavanja sledi ustavno dopustnim ciljem in s tega vidika ni nedopusten.
Presoja po strogem testu sorazmernosti
Glede na obstoj ustavno dopustnih ciljev je moralo Ustavno sodišče nadalje oceniti, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Tako je najprej ocenilo, da je izpodbijana starostna omejitev primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja – ohranitve razpoložljivih sredstev za delovno aktivne invalide oziroma spodbujanja zaposlitve invalidov v delovno aktivni dobi. Dalje je glede nujnosti posega presodilo, da lahko ob upoštevanju velikosti starejše populacije in demografskih trendov zakonodajalec ex ante razumno oceni, da bi neuvedba starostne omejitve za pridobitev pravice do osebne asistence pomenila znatno povečanje povpraševanja po teh storitvah ter ustvarila tveganje, da sistem postane stroškovno težko vzdržen in kadrovsko preobremenjen, kar bi se odrazilo v slabši dejanski dostopnosti storitev tudi za delovno aktivne invalide, ki jim je osebna asistenca vendarle primarno namenjena. V takšnih okoliščinah lahko po naziranju Ustavnega sodišča zakonodajalec v okviru svojega polja proste presoje razumno oceni, da je določitev starostne meje nujen instrument za obvladovanje navedenega tveganja in za ohranitev funkcionalnosti sistema osebne asistence kot javne storitve, ki mora ostati učinkovito dostopna. S tem zasleduje legitimen javni cilj ohranjanja zmogljivosti in dejanske socialne dostopnosti teh storitev. Končno pa je presodilo, da je izpodbijana ureditev sorazmerna v ožjem pomenu. V zvezi s tem je razlogovalo, da četrti odstavek 6. člena ZOA tudi osebi po 65. letu starosti omogoča pravico do osebne asistence, če je to pravico uveljavila pred dopolnjenim 65. letom starosti. V tem primeru se ponovno oceni potreba po osebni asistenci in odloči o tej pravici. S to določbo je omogočeno, da osebe z oviranostmi tudi po 65. letu nadaljujejo aktivno življenje, ki jim ga je pred to starostjo omogočala osebna asistenca, če še vedno izpolnjujejo pogoje zanjo. Pomembno upravičenje, ki zmanjšuje težo posledic izpodbijanega posega, je po mnenju Ustavnega sodišča tudi komunikacijski dodatek iz 8. člena ZOA. Težo posledic po mnenju Ustavnega sodišča pomembno zmanjšuje tudi dejstvo, da so osebe z oviranostmi po 65. letu starosti upravičene do številnih drugih pravic iz sistema invalidskega in socialnega varstva. Ob tem je Ustavno sodišče navedlo, da ob upoštevanju, da gre za osebe z v bistvenem enakimi oviranostmi, je tudi obseg storitev pomoči, ki jih osebe potrebujejo izključno za vključevanje v športne, rekreacijsko športne in kulturne dejavnosti ter ohranjanje zdravja, manjši od obsega storitev pomoči, ki jo potrebujejo delovno aktivni invalidi. Navedene druge pravice so temu manjšemu obsegu potrebe po pomoči po presoji Ustavnega sodišča bolj prilagojene v primerjavi s pravico do storitev osebne asistence, za katero je pogoj, da oseba potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko. Čeprav pravici do osebne asistence in dolgotrajne oskrbe nista primerljivi v smislu identičnega namena in obsega storitev, pa pri presoji teže posega ni mogoče prezreti, da kombinacija pravic iz sistema socialne varnosti starejšim osebam z oviranostmi vendarle zagotavlja bistveni del pomoči, ki jo za sodelovanje v športnih, rekreacijsko športnih in kulturnih dejavnostih ter za ohranjanje zdravja potrebujejo, je še navedlo Ustavno sodišče.
To je na drugi strani upoštevalo, da bi bila brez izpodbijane starostne omejitve zaradi kontinuiranega pomanjkanja delavcev in številnosti starejše populacije dejansko zmanjšana možnost pridobitve pravice do osebne asistence vsem osebam z oviranostmi, tako tistim, ki so starejše od 65 let, kot tudi tistim, ki so mlajše od teh let. Slednje so v aktivnem življenjskem obdobju in si želijo enako kot njihovi vrstniki aktivno prispevati družbi. Možnost aktivnega prispevanja družbi v tem življenjskem obdobju ima zato po prepričanju Ustavnega sodišča pomemben vpliv tudi na osebno dostojanstvo oseb z oviranostmi, ki je ena izmed pomembnejših ustavnih pravic. Tudi v tem pogledu koristi izpodbijane ureditve niso zanemarljive, je poudarilo Ustavno sodišče. Pri tem je opozorilo, da ne zanika, da je tudi za starejše invalide pomembno, da imajo možnost aktivnega življenja v skupnosti, vendar pa pri tehtanju teže posega ni mogoče prezreti, da imajo, v primerjavi z invalidi, ki so v delovno aktivni dobi, potrebe po manjšem obsegu pomoči, ki se s kombinacijo drugih pravic iz sistema socialne varnosti vendarle v bistvenem lahko zagotavlja.
Zaključek
Glede na predstavljeno je Ustavno sodišče presodilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju s prepovedjo diskriminacije na podlagi starosti kot druge osebne okoliščine iz prvega odstavka 14. člena URS.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
