Tri skupine italijanskih podjetij, ki izvajajo dejavnost igre bingo, so vložile tožbe zaradi finančnih težav, ki so tem podjetjem nastale zaradi posledic pandemije covid, natančneje zaradi zavrnitve njihove vloge, da jim med pandemijo covid ni treba plačevati mesečne pristojbine za »tehnično podaljševanje« koncesij. Italijanska Agencija za carine in monopole je njihove zahteve za začasno ukinitev ali spremembo pristojbine zavrnila, saj je bila višina pristojbine določena z nacionalno zakonodajo. Državni svet, ki je na drugi stopnji odločal o zadevi, se je na evropsko sodišče obrnil s predhodnim vprašanjem glede razlage Direktive 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb, ker je podvomil o skladnosti italijanske zakonodaje z evropskim pravom, saj omejevanje možnosti prilagoditve koncesij zaradi nepredvidenih dogodkov lahko krši načela EU o svobodi opravljanja storitev (49. in 56. člen Pogodbe o delovanju EU). Natančneje, predložitveni organ je zanimalo, ali se evropska direktiva uporablja za koncesije, ki so bile podeljene leta 2000 in so bile večkrat podaljšane; ali direktiva o(ne)mogoča prilagoditev koncesijskih pogojev v primeru nepredvidenih dogodkov (kot je pandemija covid) ter ali zakonodaja, ki pogojuje sodelovanje v prihodnjih razpisih s plačevanjem fiksne mesečne pristojbine brez upoštevanja posameznih okoliščin, krši pravico do svobodnega opravljanja storitev in zaščito legitimnih pričakovanj.
Sodišče je v sodbi v združenih zadevah C-728/22 do C-730/22 najprej potrdilo, da se Direktiva 2014/23 uporablja za spremembe koncesijskih pogodb, ki so bile sklenjene pred njenim začetkom veljavnosti, če so bile po roku za prenos direktive podaljšane z zakonodajo, ki uvaja nove obveznosti za koncesionarje (plačilo mesečne pristojbine, prepoved prenosa prostorov in obveznost sprejetja podaljšanja).
Nato je ugotovilo, da 43. člen Direktive 2014/23 ne dovoljuje enostranskega podaljševanja trajanja koncesij, če so hkrati uvedene dodatne obveznosti (kot so povečanje mesečne pristojbine, prepoved prenosa prostorov in obveznost sprejetja podaljšanja za sodelovanje v prihodnjih razpisih). Podaljšanje koncesije skupaj z uvedbo novih obveznosti brez izvedbe novega razpisnega postopka pomeni bistveno spremembo koncesije, zato je takšno ravnanje v nasprotju z direktivo. Sodišče je še opozorilo, da bi takšno postopanje bilo dovoljeno ob izpolnjevanju pogojev iz prvega in drugega odstavka 43. člena direktive.
Glede prilagoditve koncesijskih pogojev v primeru nepredvidenih dogodkov (kot je pandemija covid) je Sodišče EU potrdilo, da 43. člen sicer določa pogoje, kdaj se lahko koncesije spremenijo brez novega postopka podelitve koncesije, vendar iz besedila te določbe ne izhaja, da ima naročnik obveznost, da začne postopek za spremembo koncesije. Sodišče je poudarilo, da namen te ureditve ni določiti, da morajo države v navedenih primerih omogočiti spremembo koncesij, temveč zgolj pojasniti pogoje, pod katerimi lahko pride do novega postopka. Nacionalna zakonodaja, ki naročniku odvzema pristojnost, da na zahtevo koncesionarja začne upravni postopek za spremembo pogojev za izvajanje koncesije zaradi nepredvidenih dogodkov, po razlagi Sodišča EU ni v neskladju z evropsko ureditvijo.
Tretje vprašanje v zadevah C-728/22 in C-729/22 je sodišče razglasilo za nedopustno.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
