Tožnik je oseba, rojena v Romuniji in je bila ob rojstvu vpisana kot ženska. Leta 2008 se je preselila v Združeno kraljestvo ter leta 2016 pridobila britansko državljanstvo. Tožnik je leta 2017 v Združenem kraljestvu spremenil svoje ime in način naslavljanja iz ženskega v moškega ter na podlagi tega spremenil tudi nekatere uradne dokumente, kot na primer vozniško dovoljenje in potni list. Leta 2020 je dobil Gender Identity Certificate (potrdilo o priznanju spola), ki potrjuje njegovo spolno identiteto.
Ko je tožnik želel leta 2021 na matičnem uradu v Romuniji v svoj rojstni list vpisati podatke o spremembi svojega imena, spola in osebne identifikacijske številke, tako da bodo ustrezali moškemu spolu, ter zahtevati izdajo novega rojstnega lista, so romunski organi to vlogo zavrnili z navedbo, da bi bilo mogoče podatek o spremembi spola osebe v njen rojstni list mogoče vpisati le, če je bil ta podatek potrjen s pravnomočno sodno odločbo.
V sodnem postopku, ki ga je sprožil tožnik, je predlagal predložitvenemu sodišču, da navedenim organom naloži, naj ob neposredni uporabi prava Unije njegov rojstni list uskladijo z njegovim imenom in spolno identiteto, ki ju je zakonito pridobil v Združenem kraljestvu. Izrazil je bojazen, da če bi v Romuniji začel nov sodni postopek za potrditev spremembe spola, odločitev ne bo enaka tisti, ki so jo sprejeli britanski organi.
Predložitveno sodišče se je na Sodišče EU obrnilo s predhodnim vprašanjem, ali je treba 20. in 21. člen Pogodbe o delovanju EU (PDEU) v povezavi s 7. in 45. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki ne omogoča, da se prizna in v rojstni list državljana te države članice vpiše sprememba imena in spolne identitete, ki je bila v drugi državi članici zakonito pridobljena med uresničevanjem njegove pravice do prostega gibanja in prebivanja, zaradi česar mora ta državljan začeti nov sodni postopek za spremembo spolne identitete v tej prvi državi članici, v katerem se ta sprememba, ki je že bila zakonito pridobljena v tej drugi državi članici, ne upošteva.
V svoji sodbi C-4/23 (Mirin) se je Sodišče EU najprej opredelilo do dejstva, da Združeno kraljestvo zaradi izstopa iz Unije na dan vložitve vloge tožnika ni bilo več država članica EU, temveč je imelo status tretje države. Opozorilo je, da se zadeva nanaša na vpis spremembe imena in spolne identitete, ki je bila zakonito pridobljena v Združenem kraljestvu pred koncem prehodnega obdobja (do 31. 12. 2020), vendar pa se zanj skladno s šestim odstavkom 127. člena Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo do konca prehodnega obdobja uporablja pravo Unije, med drugim tudi za namene pravil o državljanstvu Unije in prostem gibanju oseb, ko se šteje za »državo članico« in ne za tretjo državo (tako na primer sodba C-709/20).
Glede samega vpisa spremembe imena in spola v matični list tožnika je Sodišče EU najprej opozorilo, da vsaka država članica samostojno določa pravila o spremembi imena in spolne identitete osebe ter pravo Unije v to pristojnost ne posega. Morajo pa države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Unije, zlasti določbe PDEU o prostem gibanju in prebivanju na ozemlju držav članic, tako da v ta namen prizna osebno stanje, ki je bilo ugotovljeno v drugi državi članici v skladu z njenim pravom (tako na primer C-451/16).
Sodišče je v preteklosti že odločilo, da pomeni oviro za uresničevanje te pravice zavrnitev spremembe in priznanja spolne identitete, ki jo je državljan države članice zakonito pridobil v drugi državi članici. Oviro pomeni tudi verjetnost, da bo takšna oseba zaradi dveh različnih dodeljenih spolnih identitet morala odpraviti dvome glede svoje identitete in verodostojnosti dokumentov, ki jih predloži, ali resničnosti v njih navedenih podatkov (C-438/14).
Sodišče EU je potrdilo, da lahko to, da mora neka oseba – ker so organi, pristojni za osebna stanja države članice, zavrnili priznanje in vpis spremembe imena in spolne identitete, ki jo je ta državljan zakonito pridobil v drugi državi članici, v matični register in zlasti v rojstni list državljana te države članice na podlagi nacionalne ureditve, ki ne omogoča takega priznanja in vpisa – začeti nov sodni postopek za spremembo spolne identitete v tej prvi državi članici, v katerem se ta sprememba, ki je že bila zakonito pridobljena v tej drugi državi članici, ne upošteva, omejuje uresničevanje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Takšna ureditev je dopustna le, če temelji na objektivnih razlogih in je sorazmerna s ciljem, ki mu nacionalno pravo legitimno sledi.
Sodišče EU je še opozorilo na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ter 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki varuje spolno identiteto osebe kot sestavni del in enega najintimnejših vidikov njenega zasebnega življenja. Tako ta določba zajema pravico vsakogar, da določi podrobnosti svoje identitete kot človeškega bitja, kar vključuje pravico transspolnih oseb do osebnega razvoja, telesne in moralne integritete ter do spoštovanja in priznanja njihove spolne identitete. Namen omenjenega 8. člena EKČP je zaščititi transspolne osebe pred samovoljnim poseganjem javnih organov ter tudi vzpostaviti učinkovite in dostopne postopke, ki zagotavljajo učinkovito spoštovanje njihove pravice do spolne identitete. Prav v zvezi z romunskim postopkom spremembe imena in spola je Evropsko sodišče za človekove pravice v preteklosti že ugotovilo, da je nacionalni postopek nezdružljiv z 8. členom EKČP, ker ta postopek ne izpolnjuje zahtev iz te določbe za obravnavo predloga za spremembo spolne identitete, ki je bil pri nacionalnem sodišču vložen prvič.
Ob vsem navedenem je Sodišče EU zaključilo, da 20. in 21. člen PDEU nasprotujeta ureditvi države članice, ki ne omogoča, da se prizna in v rojstni list državljana te države članice vpiše sprememba imena in spolne identitete, ki je bila v drugi državi članici zakonito pridobljena med uresničevanjem njegove pravice do prostega gibanja in prebivanja, zaradi česar mora ta državljan začeti nov sodni postopek za spremembo spolne identitete v tej prvi državi članici, v katerem se ta sprememba, ki je že bila zakonito pridobljena v tej drugi državi članici, ne upošteva.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
