Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je s sodbo z dne 16. novembra 2023 odločilo o vprašanju pozitivne obveznosti državnih organov pri spoštovanju posameznikove pravice do zasebnega življenja, konkretno obveznosti domačih organov glede ravnanja s potrebno skrbnostjo, da bi pomagali ranljivemu mladoletniku, španskemu državljanu, rojenemu v tujini, pridobiti rojstni list in osebne dokumente.
Zadeva se nanaša na zamudo javnih organov pri obdelavi zahteve pritožnikove matere za prijavo njegovega rojstva, ki je bila vložena več let po pritožnikovem rojstvu. Rodil se je leta 1985 v Mehiki, materi s španskim državljanstvom, kar pa v mehiških registrih ni bilo nikoli zabeleženo. Po hudem potresu istega leta je mati zaprosila za repatriacijo iz Mehike s svojima sinovoma na stroške sklada za pomoč in repatriacijo španskega ministrstva za zunanje zadeve. Otroka sta bila vpisana v materin potni list, družina pa se je preselila na Tenerife. Med letoma 1989 in 1991 sta pritožnik in njegov brat živela v rejniškem centru za otroke pod oskrbo javnih organov, potem ko se jima je mati prostovoljno odpovedala in trdila, da je bolna in da nima zadostnih finančnih sredstev. Zatem si je premislila in ju vzela nazaj. Pritožnik naj bi že leta 1992 pri starosti sedmih let začel uporabljati prepovedane droge, konkretno hašiš. Vpisan je bil v osnovno šolo, vendar ni imel nobenih potrdil o zaključenih obveznostih, po njegovih besedah zaradi dejstva, da še vedno ni imel urejenih dokumentov. V naslednjih letih je zamenjal več šol, po šolskih podatkih pa pri devetih letih še vedno ni znal brati in pisati. Kasneje so na eni od šol izdali zapisnik, po katerem pritožnik in njegova sestra nista imela osebnih dokumentov, sta pogosto neupravičeno izostajala od pouka in prihajala v šolo slabo oblečena in s slabo osebno higieno. Pri enajstih letih naj bi začel kazati znake psihičnih motenj in motenj razvoja, pri štirinajstih pa zlorabljati tudi kokain.
Postopek za vpis rojstva pritožnika v matični register je mati sprožila šele, ko je imel dvanajst let. Takrat je sodnik na registru po zaslišanju dveh prič potrdil, da je pritožnik res njen sin in da se lahko vpiše v register rojstev ter tako pridobi osebne dokumente. Kasneje so od matere vseeno zahtevali še njen rojstni list in rojstne liste, ki dokazujejo rojstvo njenih otrok v Mehiki. Gospa je predložila svoj rojstni in potni list, vendar je trdila, da nima uradnih dokumentov, ki bi dokazovali rojstva njenih otrok. Takrat se je postopek ustavil, leta 2002 pa je mati pritožnika ponovno začela postopek in poudarila, da je predložila vse dokumente, ki jih ima. Postopki so se ponovno zavlekli, med drugim so opravili tudi analizo, ki je potrdila domnevno starost otrok. Pritožnika so tako leta 2006 pri starosti enaindvajset let končno vpisali v register in mu izdali osebno izkaznico.
Zaradi dolgotrajnih postopkov in vpliva, ki ga je imelo to na njegovo življenje, je pritožnik sprožil civilne postopke, v katerih je zatrjeval odgovornost države. Ker je bil neuspešen, je pred ESČP vložil pritožbo in zatrjeval kršitev pravice do zasebnega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Pritožil se je, da državni organi niso sprožili postopka za vpis rojstva, ko bi to morali storiti, glede na to, da je bil mladoleten in v določenih obdobjih pod skrbništvom javnih organov. Zamudo pri registraciji njegovega rojstva naj bi povzročile nepotrebne ovire, ki so jih ustvarili javni organi s čakanjem na dokumente in informacije, za katere je bilo jasno, da niso na voljo. Trdil je, da so njegove psihološke težave, težave pri dokončanju izobraževanja in kasneje pri iskanju službe izvirale ravno iz tega, da ni imel uradnih dokumentov. Vlada pa je odgovorila, da je bilo pritožnikovo pomanjkanje identifikacijskih dokumentov neposredna posledica tega, da ni imel rojstnega lista, ter da je materina pasivnost do njegovega dvanajstega leta, ko je prvič sprožila postopke, še dodatno otežila situacijo.
ESČP je pri presoji najprej na splošno poudarilo, da spoštovanje zasebnega življenja zahteva, da mora biti vsak sposoben ugotoviti podrobnosti svoje identitete kot posameznika. Urejanje področja dostopa do osebnih dokumentov ima pomembne posledice za osebno avtonomijo, 8. člen EKČP pa poleg prepovedi poseganja države v zasebno življenje vpeljuje tudi pozitivno obveznost. Pri tem je treba upoštevati pravično ravnotežje, ki ga je treba vzpostaviti med nasprotujočimi si interesi posameznika in skupnosti kot celote, ESČP pa je poudarilo tudi ustaljeno sodno prakso, da je pri vseh odločitvah v zvezi z otroki pomembno zasledovati njihovo največjo korist.
Ovire pri vpisu v rojstno knjigo in dostopu do osebnih dokumentov lahko resno vplivajo na občutek identitete osebe kot posameznika. Poleg tega so ovire v vsakodnevnem življenju brez rojstnega lista in osebnega dokumenta neizogibne. ESČP je tako zapisalo, da je treba pravico do spoštovanja zasebnega življenja po 8. členu razumeti tako, da vključuje posameznikovo pravico do vpisa rojstva in posledično do dostopa do drugih osebnih dokumentov, kjer je to ustrezno. Pri tem je seveda jasno, da so posamezniki dolžni sami poskrbeti, da izpolnjujejo zakonsko določene pogoje za pridobitev dokumentov in da sprožijo postopek, država pa je dolžna postopek v takem primeru dokončati in dokumente izdati. V tem primeru ni dvoma, da ima Španija jasne in vnaprej določene predpise, ki te postopke urejajo, ter tudi, da so v normalnih okoliščinah starši tisti, ki so dolžni poskrbeti za dokumente otroka. Iz opisanih okoliščin primera je jasno, da mati ni opravljala svojih nalog skrbnika in da je to vplivalo na življenje pritožnika, zato je ESČP poudarilo pozitivno obveznost države, da bi morala v tem primeru ravnati s potrebno skrbnostjo, da pomaga pritožniku pridobiti rojstni list in osebne dokumente ter da zagotovi učinkovito spoštovanje njegovega zasebnega življenja. ESČP se je strinjalo z vlado glede potrebe po zagotovitvi, da so predloženi podatki zanesljivi, preden nadaljuje registracijo rojstva pritožnika, vendar varstvo javnega reda v zvezi s tem ni bilo nezdružljivo s pomočjo pritožniku.
Glede vprašanja, kdaj so se organi zavedali potrebe po ukrepanju glede na nedejavnost pritožnikove matere, da bi zaščitili pravico do zasebnega življenja, so zapisali, da so bili različni javni organi večino časa seznanjeni z njegovim ranljivim položajem. Ukrepati pa so bili dolžni vsaj od leta 2002, ko je postalo jasno, da mati ne bo mogla predložiti drugih dokumentov razen tistih, ki jih je že predložila. Nobenega razloga ni bilo, da je trajalo še tri leta do forenzične potrditve starosti otrok in zaslišanja prič, kar je bil edini način za dokazovanje razmerja med materjo in sinom in s tem za nadaljevanje izdaje rojstnega lista za pritožnika, v odsotnosti kakršnihkoli ustreznih mehiških dokumentov. ESČP je tako zaključilo, da državni organi niso izpolnili svoje obveznosti in da je Španija kršila 8. člen EKČP.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
