Sodni nadzor nad upravo se je pri nas od tedaj uveljavljal s precejšnjimi težavami. V pretekli državni in družbeni ureditvi se ga ni posebej izpostavljalo, število upravnih sporov (o katerih je odločalo Vrhovno sodišče na prvi in zadnji stopnji) pa je bilo tudi v zadnjih letih pred osamosvojitvijo manj kot 10 odstotkov tega, kar danes rešuje Upravno sodišče vsako leto. Če ugibam, ne zato, ker tedaj stranke niso imele težav z zakonitostjo aktov uprave.
Ker je torej danes odločitev upravnega sodstva v upravnih sporih fizičnih in pravnih oseb zoper upravo bistveno več, prav tako pa so (pričakovano) tožniki v tožbah zoper njo tudi bolj uspešni, uprava ne bi bila zvesta nekaterim tradicijam, če ne bi poskušala najti odgovorov na to. Nekateri so prikazani v tem prispevku.
Pri tem – poznavajoč in pričakujoč nekatere ugovore – odgovarjam že vnaprej: da, tudi v sodstvu je treba še marsikaj storiti za izboljšanje učinkovitosti in kakovosti. In ne, niso vsi v upravi enaki, zelo veliko jih je resnično predanih varstvu pravic strank v konkretnih postopkih oziroma pravne države kot celote. Ta prispevek je namenjen tistim drugim.3
Obravnavanim idejam uprave o tem, da je treba lastno delovanje ohraniti táko, da ga bodo čim manj motile uspešne stranke v upravnih sporih, je skupna predpostavka, da je sodstvu treba oprostiti, saj ne vedo, kaj delajo. Pospremljena je z medsebojnim trepljanjem po ramenih znotraj upravnih organov različnih stopenj o tem, kako »mi že vemo, kaj je prav«. Sodniki pač: (a) nimajo znanja in sposobnosti razumeti kompleksnosti določene upravne zadeve, ker to zna samo uprava, in/ali (b) ne razumejo javnega interesa. Bolj točno: ne razumejo Javnega interesa, ki ga lahko pravilno razume le Uprava. 4 Ta seveda daleč presega osebne interese strank, ki jih sicer sodstvo poimenuje kot pravice (da npr. ne bi plačali kakšnega davka, ki z zakonom ni predpisan). Poglejmo nekatere od teh idej.
1. Ignorirajmo sodbo
Eden od vzgibov, ki deluje precej naravno, je spregledati, kar ti ni všeč.
In se delati, da ne obstaja ali pa da nate nima vpliva. Prvo ni povsem enostavno, kajti sodbo je dobila tudi nasprotna stranka in je tudi sicer – kot je nujno v pravni državi – javna ter dostopna.5 Glede drugega pa sta Ustava in zakon do uprave neusmiljena, saj je po odpravi akta v upravnem sporu upravni organ kot tožena stranka vezan na pravna stališča in dejanske ugotovitve Upravnega sodišča v konkretnem sporu (64. člen Zakona o upravnem sporu), sodbe Vrhovnega sodišča pa imajo po svoji naravi precedenčni učinek. Glede na vedno bolj odločno sodno prakso je takšno ignoriranje vse bolj tvegano, saj lahko za seboj potegne tudi odškodninsko in druge vrste odgovornosti. To velja kljub temu, da se (začuda) nekako ne najde volje, da bi v našo zakonodajo končno prodrl še kak drug mehanizem za zagotovitev uresničevanja obveznosti uprave iz sodb, ki ga poznajo druge ureditve.6
2. Delajmo se, da sodbe ne razumemo
Zanimiv pristop, vsekakor, saj vodi do ponavljanja vprašanj ob že podanih odgovorih. Ker se zaradi omejenega prostora ne morem posvetiti vsem kreativnim primerom, naj izpostavim le enega izmed njih, ki se nanaša na sodbe Vrhovnega sodišča. Gre za stališče, da »bomo sodbo upoštevali, a se nanaša le na to eno zadevo«, ki je lahko pospremljeno celo s kakšnim dodatnim splošnejšim upravnim dopisom ostalim, naj se je ne jemlje preveč resno. Kot so pravilno opozarjali že mnogi, pa – nasprotno temu – vloga Vrhovnega sodišča že po Ustavi ni v tem, da reši le eno zadevo. Če reši pomembno pravno vprašanje, je to prav s ciljem, da ga v prihodnje ne bo treba ponovno reševati in da bo kot tako vodilo za delovanje upravnega sodstva in upravnih organov. Kar pomeni, da bo tudi v nadaljnjih sodnih sporih rezultat v enakih zadevah enak, kajne … Morda pa bi jo vseeno upoštevali, ne da bi strankam povzročali stroškov za ponovno pot do sodišča?
Uprava pozna tudi nasproten pristop, in sicer da sama na svojih spletnih straneh javno objavi kakšno od sodb Vrhovnega sodišča z dodatnimi pojasnili, kako zelo natančno jo bodo spoštovali. Zdi se, da so to sicer predvsem sodbe, v katerih tožnik ni uspel in ki podpirajo stališča uprave. (Morda imam preveč selektiven spomin, seveda se pustim prepričati o nasprotnem.)...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Erik Kerševan: Sodobne ideje o preprečevanju nepotrebnega motenja delovanja Uprave
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 9, 2026
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
----------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
