V odločbi Up-645/20 je Ustavno sodišče Republike Slovenije obravnavalo vprašanje vloge in pomena izvedenskega mnenja na predlog stranke za postopek in ustavno varovano pravico enakosti orožij strank v postopku ter poštenega sojenja.
Ustavno pritožbo je vložila državljanka Republike Nizozemske, potem ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pritožničin odškodninski zahtevek in je bila neuspešna tudi pred pritožbenim sodiščem. Odškodninska tožba je bila vložena za plačilo 183.148,00 evra za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je pritožnica utrpela dne 21. 7. 2013 zaradi padca v adrenalinskem parku z višine 6,7 metra. Tožena stranka je bila Zavarovalnica Triglav, njen zavarovanec pa Pustolovski park Bled. Odločitvi sodišč temeljita na stališču, da ni podana niti objektivna odškodninska odgovornost (kar ni izpodbijano) niti krivdna odškodninska odgovornost upravljavca pustolovskega parka. Sodišči sta uporabili pravila o krivdni odgovornosti, pri čemer sta sprejeli stališče, ki se je v sodni praksi utrdilo v zadnjih letih v primerljivih dejavnostih, pri katerih organizator odgovarja le v primeru, da je škoda posledica kršitev njegovih pogodbenih obveznosti. V tem primeru naj kršitve ne bi bilo, saj naj bi pritožnici inštruktorji dovolj jasno in na način, ki ga je razumela, pojasnili sistem varovanja in postopek uporabe jeklenic, ji pojasnili, naj se v primeru težav obrne nanje za pomoč, in primerno označili same točke za pripenjanje na plezališču.
Za nastanek škodnega dogodka je bila po stališču prvostopenjskega sodišča odgovorna pritožnica sama, ker se je »nepravilno na karabin na svojem varnostnem pasu vpela z elastično vrvico, ki je namenjena za poteg elementa«, namesto da bi se »pripela z varovalno vrvjo (jeklenico)«. Glede na ugotovitve sodišč naj bi pritožnica opustila dolžno skrbnost, ko pri 6. vaji kljub temu, da se je zavedala, da jo je postalo strah, ni poklicala inštruktorja, temveč je vajo nadaljevala in se napačno pripela na elastično vrv namesto na (rdeče označeno) jeklenico.
Pred Ustavnim sodiščem je pritožnica zatrjevala kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi. Sodišču prve stopnje je očitala, da ni izvedlo dokaza z izvedencem, čeprav naj bi bila njegova postavitev ključna za odločitev v zadevi, s tem pa naj bi ji bila kršena pravica do enakega varstva pravic. Sodišče naj ne bi imelo strokovnega znanja za to, da bi odgovorilo na zahtevna tehnična vprašanja, zato bi moralo izvesti dokaz z neodvisnim strokovnjakom - izvedencem, namesto da je glede vsebine standardov nekritično sledilo pričam (predstavnikom pustolovskega parka, ki so imeli interes, da uspejo v postopku). V obravnavani zadevi je pritožnica predlagala postavitev izvedenca za strokovni vprašanji, ali je pustolovski park ustrezal standardom, tj. ali so aktivnosti v pustolovskem parku za obiskovalce zasnovane varno ter ali bi lahko bile zasnovane bolj varno, in z izvedencem športne psihologije preveriti, v kakšnem psihofizičnem stanju se lahko znajde oseba, ki jo je strah ali jo zgrabi panika, ko obtiči na višini in ne zna izvesti vaje.
Nasprotna stranka je odgovorila, da po njenem mnenju do kršitve Ustave zaradi zavrnitve dokaznega predloga z izvedenci ni prišlo, saj sodišča sama presodijo, kateri od predlaganih dokazov so pomembni za odločitev. Izvedenec naj bi se običajno postavljal za ugotavljanje zahtevnih dejanskih vprašanj, v konkretnem primeru pa naj bi bila dejanska vprašanja v zadostni meri razjasnjena z drugimi dokazi (listinami, fotografijami, pričami). Prav tako zatrjuje, da naj bi imel pustolovski park v času nesreče veljaven certifikat o skladnosti s standardi, ki ga je izdalo akreditirano podjetje, kar naj bi potrjevalo, da so bili varnostne zahteve izpolnjene.
Ustavno sodišče je v obrazložitvi odločitve poudarilo, da je pravica predlagati dokaze in si zagotoviti njihovo izvajanje v sodnem postopku del pravice do izjave in je kot taka varovana z 22. členom Ustave. Ta pravica ni neomejena, vendar morebitne omejitve ne smejo iti na škodo zahteve po enakopravnem položaju (enakosti orožij) strank, ki v postopku nastopajo. Na drugi strani te pravice pa je obveznost sodišča, da dokazne predloge strank, ki so utemeljeni in ki se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvede. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno utemeljiti, v tem primeru pa je sodišče samo skopo zapisalo, da je postavitev izvedenca nepotrebna, ker relevantna dejstva izhajajo že iz drugih dokazov, kot so listine in priče.
V 243. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je določeno, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V tem primeru je Ustavno sodišče lahko ugotovilo, da sodniki načeloma nimajo znanja o adrenalinskih parkih in samovarovanju pri plezanju na višini. Izvedenca določi sodišče, pri čemer lahko to pred odločitvijo, koga bo določilo za izvedenca, da strankam možnost, da se o tem izjavijo (prvi in drugi odstavek 244. člena ZPP). Izbira izvedenca je torej naloga sodišča, že zato je neutemeljen očitek nasprotne udeleženke, da pritožnica ni predlagala ustreznega izvedenca. Pri tem tudi ni omejitve le na seznam sodnih izvedencev, saj lahko sodišče izbere kogarkoli s specifičnim znanjem, tudi neko institucijo ki predlaga posameznika iz svojih vrst. S tem, ko sodišče odloči, da izvedenca ne potrebuje, prepreči kontradiktoren postopek, saj je izvedensko mnenje predmet razprave in kritike na obravnavi, na kateri stranki sodelujeta.
Za prvo vprašanje o varnosti adrenalinskega parka na pritožničin predlog je prvostopenjsko sodišče za izvedenko določilo Fakulteto za šport. Tam so odgovorili, da ne razpolagajo s strokovnjakom, ki bi lahko izdelal zaprošeno mnenje, ter predlagali Planinsko zvezo Slovenije ali Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Iz spisa ne izhaja, da bi sodišče opravilo poizvedbe pri predlaganih organizacijah, ampak je samo v sodbi zapisalo, da za sprejem odločitve zadoščajo drugi dokazi. Sklicevalo se je na izpovedi prič, ki pa so bile vse povezane s parkom in zato pristranske. Za zagotovitev orožij strank bi tako sodišče moralo postaviti izvedenca, ki bi deloval kot neodvisen strokovnjak – to je razlog, da ima izvedensko mnenje v primerjavi z drugimi dokaznimi sredstvi pomembno težo. Zato z vidika pravice iz 22. člena Ustave ni sprejemljivo, da priča namesto izvedenca podaja sodišču abstraktna pravila znanosti in stroke ter posebne izkušnje ter mu tako poda manjkajoče strokovno znanje.
Glede na ugotovljeno kršitev pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
