Danska zakonodaja je v 61.a členu zakona o javnih stanovanjih opredelila območja preobrazbe kot stanovanjska območja, ki so v zadnjih petih letih izpolnjevala določene socialno-ekonomske pogoje in na katerih je delež priseljencev iz nezahodnih držav in njihovih potomcev presegal 50 odstotkov. Za taka območja je 168.a člen istega zakona določal obveznost sprejetja prostorskih načrtov, katerih cilj je bil do 1. januarja 2030 zmanjšati delež javnih družinskih stanovanj na največ 40 odstotkov. Sodišče je moralo presoditi, ali taka ureditev pomeni neposredno ali posredno diskriminacijo na podlagi narodnosti.
Sodišče je najprej potrdilo, da danski sistem javnih družinskih stanovanj spada na stvarno področje uporabe Direktive 2000/43. Čeprav je ta sistem zajemal nepridobitne organizacije in najemnine pod tržno ceno, je Sodišče ugotovilo, da gre za opravljanje storitev v smislu 57. člena Pogodbe o delovanju EU, saj je bistvena značilnost plačila kot ekonomske protivrednosti podana. Sodišče je poudarilo, da nepridobitni namen ponudnika in nižja cena od tržne sama po sebi ne izključujeta gospodarske narave dejavnosti. Zato se dajanje stanovanj na voljo v zameno za najemnino nanaša na dostop do storitev na področju nastanitve v smislu člena 3(1)(h) Direktive 2000/43.
Glede vprašanja neposredne diskriminacije je Sodišče podrobno analiziralo pojem narodnosti v smislu Direktive 2000/43. Ta pojem v direktivi ni opredeljen, vendar iz sodne prakse izhaja, da gre za koncept, za katerega so značilni zlasti skupno državljanstvo, vera, jezik, kulturno in tradicionalno poreklo ter življenjsko okolje. Sodišče je poudarilo, da tega pojma ni mogoče določiti na podlagi enega samega merila, temveč mora temeljiti na sklopu elementov. Niti državljanstvo niti država rojstva osebe sama po sebi ne moreta biti podlaga za domnevo pripadnosti določeni etnični skupini, lahko pa se obe v povezavi z drugimi elementi upoštevata pri presoji obstoja neposredne diskriminacije.
Sodišče je ugotovilo, da merilo priseljencev iz nezahodnih držav in njihovih potomcev ne temelji zgolj na državi rojstva ali državljanstvu, ampak na kompleksni kombinaciji teh meril. Ugotovilo je tudi, da ima to merilo pomembno vlogo pri določanju območij preobrazbe, saj tudi ob izpolnitvi vseh socialno-ekonomskih meril ni obveznosti sprejetja prostorskega načrta, če delež priseljencev iz nezahodnih držav ne presega 50 odstotkov. Sodišče je opozorilo, da se mora nacionalno sodišče pri presoji neposredne diskriminacije opreti tudi na pripravljalno gradivo za zakonodajo, iz katerega je med drugim razvidno, da je bila osrednja točka sprememb zakonodaje vključevanje priseljencev iz nezahodnih držav. Hkrati je Sodišče poudarilo, da okoliščina, da so med prebivalci območij preobrazbe tudi osebe, ki niso zajete z merilom priseljencev iz nezahodnih držav, ne izključuje presoje, da je bila ureditev sprejeta na podlagi narodnosti.
Pri presoji manj ugodnega obravnavanja je Sodišče posebej izpostavilo, da zakon o javnih stanovanjih vse prebivalce območij preobrazbe izpostavlja večjemu tveganju predčasne odpovedi najemne pogodbe in s tem izgube stanovanja. Sodišče je opozorilo, da je pravica do spoštovanja stanovanja temeljna pravica, zagotovljena s 7. členom Listine EU o temeljnih pravicah, izguba bivališča pa pomeni eno od najhujših kršitev te pravice. Pojasnilo je tudi, da pri presoji manj ugodnega obravnavanja ni pomembno, ali so najemniki, katerih pogodbe so bile odpovedane, sami priseljenci iz nezahodnih držav, saj se načelo enakega obravnavanja ne uporablja za določeno kategorijo oseb, temveč na podlagi razlogov iz 1. člena direktive.
Glede posredne diskriminacije je Sodišče pojasnilo, da gre za tako diskriminacijo, kadar na videz nevtralna določba osebe neke narodnosti postavlja v posebno neugoden položaj. Sodišče je poudarilo, da področje uporabe direktive ni omejeno na boj proti diskriminaciji ene same etnične skupine, zato lahko širok pojem, ki se nanaša na več narodnosti, utemeljuje ugotovitev diskriminacije. Če se ugotovi posredna diskriminacija, jo je mogoče upravičiti le z zakonitim ciljem, pri čemer morajo biti sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna.
Sodišče je sicer priznalo, da cilj zagotavljanja uspešnega vključevanja državljanov tretjih držav lahko pomeni nujni razlog v splošnem interesu, vendar je hkrati poudarilo, da merilo priseljencev iz nezahodnih držav in njihovih potomcev zajema tudi državljane držav članic. Zato ureditve, ki se uporablja tudi za te osebe, ni mogoče upravičiti s ciljem vključevanja državljanov tretjih držav. Pri preizkusu sorazmernosti mora nacionalno sodišče upoštevati, ali zakonodaja dosledno in sistematično sledi zastavljenemu cilju, zlasti ob dejstvu, da obveznost sprejetja prostorskih načrtov ne velja za ranljiva stanovanjska območja s podobnimi socialno-ekonomskimi težavami, na katerih delež priseljencev iz nezahodnih držav ne presega 50 odstotkov.
Sodišče je v izreku zaključilo, da nacionalna ureditev pomeni neposredno diskriminacijo, če sprejetje te ureditve temelji na narodnosti večine prebivalcev zadevnih stanovanjskih območij in ima za posledico manj ugodno obravnavanje vseh prebivalcev teh območij v primerjavi s primerljivimi območji. Posredna diskriminacija pa je podana, če ureditev, čeprav navidezno nevtralna, povzroča posebno neugoden položaj za osebe, ki pripadajo nekaterim etničnim skupinam, in hkrati ne spoštuje načela sorazmernosti. Sodba ima pomembne posledice za oblikovanje stanovanjskih politik v državah članicah, saj jasno omejuje možnost uporabe meril, ki temeljijo na narodnostnem poreklu prebivalcev, tudi kadar so ta merila oblikovana posredno ali v kombinaciji z drugimi dejavniki.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
