Več kot osemdeset let po koncu druge svetovne vojne Slovenci še vedno razpravljajo o tem, ali so pripadniki Slovenskega domobranstva (domobranci) zagrešili zločine zgolj zato, ker so se bojevali proti partizanom pod vodstvom komunistov.
Odgovor po sodobnem mednarodnem kazenskem pravu je jasen. Niti članstvo v vojaški organizaciji niti sodelovanje v boju sama po sebi ne pomenita vojnega zločina. Od Haaških pravilnikov iz leta 1907 prek Nürnberškega tribunala, Ženevskih konvencij, Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ) do Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča ostaja eno načelo izjemno dosledno: kazenska odgovornost je individualna, ne kolektivna.
Med svojim delom kot strokovnjakinja na misiji (Expert-on-Mission) pri MKSJ, kjer sem opravljala naloge pravnice in preiskovalke, sem sodelovala pri preiskavah, ki so se nanašale na domnevne hude kršitve Ženevskih konvencij, kršitve vojnega prava oziroma vojnih običajev, hudodelstva zoper človečnost in genocid, storjene med spopadi na območju nekdanje Jugoslavije. Tribunal je imel prednostno pristojnost pred nacionalnimi sodišči Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Srbije ter je lahko zahteval prenos domačih postopkov v Haag. V vseh teh preiskavah je veljalo isto pravilo: krivda je bila osebna, nikoli kolektivna. Članstvo v vojski ni bilo kaznivo dejanje; kazenska odgovornost je bila odvisna od dokazov ravnanja posameznika.
Med letoma 1994 in 1997 sem pregledovala preiskovalne spise, ki so se nanašali na vojake vseh glavnih vojskujočih se sil v spopadu. Nekatere enote, vključno s paravojaškimi skupinami, so zagrešile grozljive zločine, druge pa ne. V času delovanja Tribunala so tožilci in preiskovalci preučili na tisoče obtožb, ki so zadevale vse glavne vojaške sile na območju nekdanje Jugoslavije. Vendar preiskave nikoli nismo začeli z vprašanjem, kateri vojski je osumljenec pripadal. Začeli smo z vprašanjem, ali obstajajo verodostojni dokazi, da je posameznik osebno storil, ukazal, pomagal storiti ali zavestno opustil preprečitev mednarodno priznanih zločinov. To razlikovanje ni varovalo le obdolženca, temveč tudi integriteto mednarodnega kazenskega prava. Politične oznake nikoli niso mogle nadomestiti dokazov. Isti pravni standardi so veljali za vsak kazenski pregon pred Tribunalom, ne glede na narodnost ali vojaško pripadnost obdolženca.
Čeprav je MKSJ izvrševal pristojnost le za kazniva dejanja, storjena po letu 1991, pravna načela, ki jih je uporabljal, niso bila nova. Tribunal je razlagal in uporabljal pravila, ki izhajajo iz Haaških pravilnikov iz leta 1907, Listine in Sodbe Mednarodnega vojaškega tribunala v Nürnbergu, Ženevskih konvencij iz leta 1949, mednarodnega običajnega prava ter desetletij poznejše sodne prakse. MKSJ zato ni ustvaril doktrine individualne kazenske odgovornosti, temveč je ponovno potrdil eno temeljnih načel mednarodnega kazenskega prava.
Mednarodno humanitarno pravo razlikuje tudi med zakonitostjo uporabe oborožene sile (jus ad bellum) in zakonitostjo ravnanja med oboroženim spopadom (jus in bello). Mednarodna kazenska sodišča praviloma ne preganjajo vojakov zgolj zato, ker so se bojevali v določenem spopadu ali služili določeni vladi. Preganjajo kršitve vojnega prava in vojnih običajev, storjene med tem spopadom. Zato sta politična legitimnost vojaške sile in kazenska odgovornost njenih posameznih pripadnikov dve ločeni pravni vprašanji.
To razlikovanje obstaja že več kot stoletje. Haaški pravilniki iz leta 1907 so priznali, da imajo milice in prostovoljski korpusi, ki izpolnjujejo določene pogoje – med drugim odgovorno poveljstvo, stalen razpoznavni znak, viden na daljavo, odkrito nošenje orožja ter izvajanje operacij v skladu z vojnim pravom in vojnimi običaji – pravice in dolžnosti vojskujočih se strank.1 Člen 43 je nadalje določal, da mora okupacijska sila »ponovno vzpostaviti in, kolikor je mogoče, zagotoviti javni red in javno življenje«. Te določbe so urejale oborožene spopade; niso pa kriminalizirale sodelovanja v njih.2
Tudi 4. člen Tretje ženevske konvencije priznava status vojnega ujetnika pripadnikom organiziranih oboroženih sil, ki izpolnjujejo zahteve konvencije.3 Tudi ta konvencija članstva v organizirani vojaški sili ne obravnava kot kaznivega dejanja.
Tudi Listina Mednarodnega vojaškega tribunala v Nürnbergu je razlikovala med zakonito vojaško službo in kaznivim ravnanjem. člen 6(b) je vojne zločine opredelil kot »kršitve vojnega prava ali vojnih običajev«, ne pa kot služenje v vojaški organizaciji.4 Nekdanji pripadniki nemškega Wehrmachta praviloma niso bili kazensko preganjani zgolj zato, ker so služili v nemških oboroženih silah. Mednarodni vojaški tribunal ni Wehrmachta nikoli razglasil za zločinsko organizacijo.5 Nasprotno pa je bilo več organizacij, med njimi tudi SS (Schutzstaffel), po obsežnih sodnih postopkih razglašenih za zločinske organizacije, ker je bilo ugotovljeno, da so bile ustanovljene in uporabljene za izvrševanje zločinskih namenov.6
Slovensko domobranstvo ni bilo nikoli predmet nobene mednarodne sodne odločitve o svojem pravnem statusu.
To razlikovanje je pravno pomembno. Tribunal ni ugotovil, da je vojaška služba sama po sebi kaznivo dejanje. Kazenska odgovornost je bila odvisna od dokaza posameznikovega kaznivega ravnanja oziroma – v omejenem primeru organizacij, ki so bile s sodno odločbo razglašene za zločinske – od dokaza, da je obdolženec zavestno sodeloval pri zločinskih namenih organizacije. Nobena primerljiva mednarodna sodna odločitev glede Slovenskega domobranstva ni bila nikoli sprejeta.
Enaka načela so veljala tudi pri delu MKSJ. Čeprav je Tribunal preganjal vojake vseh glavnih vojaških sil, udeleženih v spopadih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vključno z Armado Bosne in Hercegovine (ARBiH), Hrvaško vojsko (HV), Vojsko Republike Srbske (VRS) in Vojsko Jugoslavije (VJ), nobena od teh oboroženih sil ni bila postavljena pred sodišče. Posamezni vojaki so bili kazensko preganjani le, kadar so dokazi pokazali, da so storili vojne zločine, hudodelstva zoper človečnost, genocid ali druga kazniva dejanja iz pristojnosti Tribunala.
Po sklenitvi Daytonskega mirovnega sporazuma je MKSJ vzpostavil postopek »Pravila poti« (Rules of the Road, postopek presoje dokazov) za pregled predlaganih pregonov vojnih zločinov, še preden so lokalni organi lahko izvedli aretacije. Namen tega postopka je bil preprečiti politično motivirane kazenske pregone, ki bi temeljili zgolj na etnični pripadnosti, vojaški službi ali politični pripadnosti. Preden je bil osumljenec lahko aretiran, so pravniki MKSJ najprej preučili razpoložljive dokaze, da bi ugotovili, ali obstaja pravno zadostna podlaga za začetek postopka. Samo služenje v nasprotni vojski nikoli ni bilo šteto za zadosten razlog.
Sodna praksa Tribunala je dosledno zavračala kolektivno krivdo. Kazenska odgovornost je zahtevala dokaz, da je obdolženec osebno storil kaznivo dejanje, ukazal njegovo izvršitev, pri njem pomagal ali sodeloval, sodeloval v skupnem zločinskem podvigu ali nosil poveljniško odgovornost, ker je zavestno opustil preprečitev ali kaznovanje zločinov, ki so jih storili njegovi podrejeni.7 Poleg tega Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča priznava individualno kazensko odgovornost in poveljniško odgovornost ter nadaljuje uporabo istih pravnih načel.8
Pravna načela, ki urejajo mednarodno kazensko odgovornost, so zato trdno uveljavljena. Ne domnevajo krivde zato, ker je posameznik nosil določeno uniformo, pripadal določeni vojaški organizaciji ali se bojeval na določeni strani spopada. Zahtevajo dokaz posameznikovega kaznivega ravnanja.
Ta ustaljena načela predstavljajo okvir za presojo Slovenskega domobranstva po mednarodnem kazenskem pravu. Vprašanje ni, ali se je domobranstvo bojevalo proti partizanom, sprejemalo nemško pomoč ali delovalo pod nemško okupacijo. Pravno vprašanje je, ali ta dejstva sama po sebi pomenijo kazniva dejanja po mednarodnem pravu. Odgovor je nikalen.
Po mednarodnem pravu, ki je veljalo med drugo svetovno vojno, ni obstajalo nobeno pravilo, ki bi prepovedovalo, da se ena organizirana oborožena sila bojuje proti drugi vojaški sili v mednarodnem ali notranjem oboroženem spopadu. Haaški pravilniki niso kriminalizirali sodelovanja v sovražnostih. Nasprotno, urejali so način njihovega izvajanja.9 Prav tako je Listina Mednarodnega vojaškega tribunala vojne zločine opredelila kot »kršitve vojnega prava ali vojnih običajev«, ne pa kot sodelovanje v vojaških operacijah.10
To razlikovanje med zakonitim bojevanjem in kaznivim ravnanjem ostaja eno osrednjih načel mednarodnega humanitarnega prava. Vojaki se lahko zakonito bojujejo proti nasprotnim vojakom, branijo vojaške položaje, zbirajo obveščevalne podatke ali sodelujejo v vojaških operacijah. Ta ravnanja niso vojni zločini. Vojni zločini nastanejo šele tedaj, ko bojujoče se strani kršijo vojno pravo in vojne običaje – na primer z umori civilistov, usmrtitvami vojnih ujetnikov, mučenjem pridržanih oseb, posilstvi, deportacijami civilnega prebivalstva, namernimi napadi na civilne objekte ali uničevanjem premoženja brez vojaške nujnosti.
Pravna posledica je pomembna. Sodelovanje v vojaških operacijah proti partizanom samo po sebi ni pomenilo mednarodnega kaznivega dejanja. V letih 1943 in 1944 so slovenski partizani predstavljali oboroženo formacijo z organizirano poveljniško strukturo, vojaškimi enotami in sposobnostjo izvajanja trajnih vojaških operacij. Zato so partizanske vojaške enote, ki so sodelovale v sovražnostih, predstavljale zakonite vojaške cilje, prav tako kot so bili pripadniki domobranstva zakoniti vojaški cilji za partizane. Mednarodno humanitarno pravo ureja način izvajanja takšnih sovražnosti; ne prepoveduje pa bojevanja med vojaškimi organizacijami.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Maria Velikonja: Slovensko domobranstvo in mednarodno kazensko pravo: zavrnitev kolektivne krivde
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 27, 2026
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
