Slovenska tiskovna agencija ima pravni status družbe z omejeno odgovornostjo, katere 100-odstotna lastnica je Republika Slovenija. Pravni okvir današnjega delovanja Slovenske tiskovne agencije pa je postavila ministrica za kulturo Majda Širca, ki je leta 2011 pripravila in vladi predlagala1 še danes veljavni Zakon o Slovenski tiskovni agenciji (ZSTAgen).2
Ozadje povoda za sprejetje posebnega zakona je bilo sicer dogajanje na agenciji v letih 2007–2009. Direktorje Slovenske tiskovne agencije je vse do leta 2011 imenovala vlada na predlog predsednika vlade. Leta 2007 se je tako prvič zgodilo, da je bil po nastopu desne vlade (vlada Janeza Janše 2004–2008) imenovan za direktorja nekdo, ki ni prihajal iz levega političnega pola. Ta »anomalija«, ki je sprožila številne proteste, med njimi tudi novinarsko peticijo 571 novinarjev,3 je trajala vse do leta 2009, ko je vlada Boruta Pahorja razrešila »desno« direktorico Alenko Paulin in na to mesto zopet imenovala »levega« direktorja Bojana Veselinoviča.4
V izogib možnosti, da bi morebitna prihodnja desna vlada ponovno imenovala kakšnega svojega direktorja na to mesto, je tedanja ministrica za kulturo Majda Širca iz stranke Zares pripravila Zakon o Slovenski tiskovni agenciji, kakor ga poznamo danes. Namen pa je bil nekako podoben, kot je bil namen nedavno sprejetega Zakona spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1B).5 Uradno za umik politike z medijske hiše, v ozadju pa za zagotovitev nadzora nad Slovensko tiskovno agencijo ne glede na to, ali si na oblasti ali v opoziciji.
V resnici je Majdi Širca to tudi v celoti uspelo, saj je Bojan Veselinovič ostal direktor 13 let, vse do leta 2022, ko je odstopil.6 V skladu z ZSTAgen direktorja ne imenuje več vlada, ampak nadzorni svet. Štiri člane nadzornega sveta predlaga v imenovanje državnemu zboru vlada, enega člana pa izvoli svet delavcev.7 To samo po sebi sicer ni sporno, ni pa s tem ministrica naredila ničesar, še najmanj pa zmanjšala vpliv vlade na delovanje Slovenske tiskovne agencije oziroma posredno na imenovanje direktorja. Še več: namesto transparentnega delovanja je s tovrstno pravno logiko resnično delovanje STA pred javnostjo samo zameglila, s tem pa absolutno znižala demokratične standarde. Vlada Boruta Pahorja je namreč preko svojih nadzornikov imenovala istega direktorja, kot ga je leta 2009 sama imenovala brez posrednikov – nadzornikov. To je bil znova Bojan Veselinovič.8
Toda če pustimo ob strani demokratični deficit, ki ga je povzročilo imenovanje direktorja z javnim zamegljevanjem dolge roke vlade pri tovrstnih postopkih, je še dosti bolj problematična možnost odpoklica nadzornikov. Tukaj se namreč jasno pokaže, kako je ministrica zaščitila pozicije enega človeka ne glede na vlado, ki bi jo prek demokratičnih volitev postavilo »ljudstvo«.
Razrešitev nadzornikov praktično ni mogoča, razen če nadzornik odstopi sam. Vse preostale alineje so tako zelo ohlapne in nedorečene, da so praktično neizvedljive, saj je po tem zakonu razrešitev mogoča le, če nadzornik
»huje krši obveznosti ali če s svojim delovanjem povzroči STA večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri delu STA«.9
Vloga politično nastavljenih nadzornikov, ki jih realno nihče ne more razrešiti, razen če sami odstopijo, je bila sicer jasna: branjenje dela prvotno politično imenovanega direktorja, in sicer ne glede na to, kako je delal in kakšni so bili rezultati agencije. Na dejstvo, da nadzorni svet svoje dejanske vloge, ki bi jo moral opravljati, ni opravljal, opozarja tudi računsko sodišče:
»Po naši oceni je bil UKOM edini deležnik, ki je pristopil k analiziranju ustreznosti sistema financiranja javne službe informiranja. To nalogo bi moral po naši oceni izvajati nadzorni svet STA, vendar je v obdobju, na katero se nanaša revizija, ni izvajal.«10 (Predlog revizijskega poročila, str. 123)
Zelo jasno pa je Računsko sodišče tudi v revizijskem poročilu:
»STA ni pregledno razmejevala ter evidentirala stroškov v zvezi z izvajanjem storitev javne službe informiranja, zato podatki iz njenih evidenc niso bili uporabljivi pri ugotavljanju upravičenosti oziroma primernosti financiranja javne službe informiranja.«11
Leta 2020 sem prevzel vodenje Urada vlade za komuniciranje, ki je tudi nosilec krovne pogodbe med UKOM-om in STA o financiranju javne službe. V obsegu nekaj več kot dva milijona evrov letno je pogodba urejala osnovne odnose med agencijo in UKOM-om. V osnovi pa je to pomenilo, da je UKOM na mesečni ravni agenciji nakazal predvideni znesek, ob tem pa nikoli ni preverjal, ali agencija res izvaja storitve javne službe, ki ji jo nalaga ZSTAgen, prav tako ni nikoli posebej preverjal verodostojnosti selektivno izbranih stroškov, ki jih je agencija prikazovala UKOM-u v mesečnih poročilih.
Kar je bilo res nenavadno, so bili aneksi, ki sta jih k letni pogodbi podpisovala direktorica UKOM-a pred menoj Kristina Plavšak Krajnc in direktor STA Bojan Veselinovič. Letna pogodba je bila sklenjena konec decembra 2019, že februarja pa sta oba direktorja sklenila aneks v višini 50.000 evrov. Čemu in zakaj, ni bilo nikoli jasno. Je pa agencija mesečno prikazovala 5.000 evrov minusa iz naslova opravljanja javne službe. To pomeni dvoje: ali so ob podpisu letne pogodbe zavestno prikazovali napačne podatke in nato manko denarja urejali z aneksi ali pa so preprosto - kar je manj verjetno - slabo načrtovali letni plan in že po dveh mesecih ugotovili napako. Ne eno ne drugo pa se ne zdi ravno delovanje obeh direktorjev v luči dobrih gospodarjev. Prav zato sem že maja 2020 opozoril agencijo, naj v skladu z letnim planom uredi svojo porabo, da bi se izognili nelikvidnosti. Direktor Veselinovič priporočila ni upošteval, zato sem istega leta oktobra v skladu s pogodbo, ki jo je podpisal, zahteval, da izroči celotno dokumentacijo o poslovanju, kar je omogočal 6. člen podpisane pogodbe iz leta 2019.
Da je bila zahteva upravičena, pritrjuje tudi računsko sodišče:
»Iz tretjega odstavka 6. člena pogodbe o javni službi STA za leto 2020 izhaja, da lahko UKOM, če STA krši sodelovalno dolžnost oziroma se ne odzove, ko se od nje zahteva pojasnilo ali dokumentacija, STA pisno pozove k spoštovanju sodelovalne dolžnosti in ji določi 15-dnevni rok za predložitev zahtevanih dokumentov, medtem ko iz četrtega odstavka 6. člena izhaja, da lahko UKOM v primeru, da STA tudi po pisnem pozivu ne sodeluje oziroma molči, ustavi plačevanje po tej pogodbi ali celo od pogodbe odstopi s pisno izjavo brez odpovednega roka, lahko pa tudi zahteva vrnitev že izplačanih sredstev po pogodbi.«12
Ob tem pa računsko sodišče opozori na spornost tovrstnih določb v pogodbi in na to, da so lahko v nasprotju z namenom ZSTAgen. Posledično to pomeni, da je direktor STA več kot deset let podpisoval pravno sporne pogodbe, ukrepal pa ni nihče niti na UKOM-u niti na STA.
Direktor Veselinovič zahtevane dokumentacije več mesecev ni izročil z izgovorom, da UKOM nima pooblastila vlade, na podlagi katerega bi lahko zahteval to dokumentacijo. Računsko sodišče v zvezi s tem ugotovi:
»Ne glede na to, da UKOM ni imel posebnega pooblastila za podpisovanje pogodb o javni službi STA, je po naši oceni v delu zahtevkov, ko je v letu 2020 od STA želel podatke o stroških in prihodkih iz naslova opravljanja javne službe informiranja, ravnal v skladu s pogodbo o javni službi STA za leto 2020. Kot podpisnik pogodb o javni službi STA in financer javne službe informiranja je bil namreč UKOM pristojen deležnik, ki bi mu STA morala zagotoviti vpogled v namenskost in upravičenost porabe javnega denarja.«13
Iz tega jasno sledi, da je direktor Veselinovič ves čas delal nezakonito, vlado in predvsem mene kot direktorja UKOM-a pa obtoževal nedovoljenih pritiskov na sicer avtonomno uredniško politiko.
Dejansko pa bi kot direktor UKOM-a ravnal nezakonito, če bi nadaljeval prakso svojih predhodnikov, na kar opozori celo računsko sodišče:
»Za to stanje so po naši oceni odgovorni vsi deležniki, in sicer vlada, ki ni poskrbela za ustrezno pooblastitev UKOM za izvajanje določenih nalog, MK kot pripravljavec predlogov predpisov s področja revizije, ki je z opustitvijo priprave preglednih predpisov prispevalo k nepregledni ureditvi financiranja javne službe informiranja, STA, ki ni zagotovila ustreznega razmejevanja in ažurnega evidentiranja pravilno razmejenih stroškov, UKOM, ki kot financer že pred letom 2020 ni opozoril na neskladnost ureditve financiranja javne službe informiranja z evropskimi pravili za državne pomoči, nenazadnje pa tudi MF, ki ni opozorilo na neustreznost pooblastitve STA za opravljanje javne službe informiranja.«14
V zvezi s porabo javnih sredstev, ki jih je UKOM nakazoval STA, se je v nadaljevanju izkazalo tudi t. i. kreativno računovodstvo, ki so si ga dovolili na STA. Gre za vprašanje razmejevanja sredstev med javno in tržno dejavnostjo. V skladu z ZSTAgen je STA določene storitve, o katerih nekoliko pozneje, lahko tudi tržila. Iz celotnih prihodkov STA je tako razvidno, da je agencija približno polovico prihodkov dobila iz proračuna, drugo polovico pa na trgu. Ob tem naj takoj opozorim, da so ti dohodki s trga v resnici precej manjši, saj je približno polovico dohodkov iz naslova tržne dejavnosti pridobila kar s t. i. tržno pogodbo s posameznimi ministrstvi, državnimi uradi in drugimi javnimi organi. V resnici je torej s prostega trga STA dobila prihodke v višini približno enega milijona evrov...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Uroš Urbanija: Slovenska tiskovna agencija v primežu zakona, računovodstva in političnih zlorab
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 1-2, 2025
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
