Tožnica je zoper toženca vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, na podlagi katere je sodišče izdalo sklep o izvršbi, ki pa je bil zaradi pravočasnega ugovora toženca razveljavljen, postopek pa se je nadaljeval pred pravdnim sodiščem. Ko je tožnica na podlagi pripravljalne vloge ugotovila, da je toženec dolg plačal, je tožbo umaknila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo in plačilo stroškov postopka naložilo tožnici.
Zoper takšno odločitev se je tožnica pravočasno pritožila ter zahtevala povračilo stroškov postopka. Navedla je, da je toženec 19. 11. 2011 nakazal znesek 68,48 evra. Ob nakazilu je navedel napačen sklic, kar po mnenju tožnice predstavlja izpolnitev tuje obveznosti. Tožnica je skladno z 271. členom > Obligacijskega zakonika (OZ) kot upnica imela pravno podlago za zapiranje tuje obveznosti oziroma obveznosti drugega svojega naročnika, saj se je številka sklica, kot ga je navedel toženec, popolnoma ujemala s številko sklica obveznosti drugega naročnika. Tožnica je takoj, ko se je seznanila, da se sporno plačilo nanaša na toženca, tožbo umaknila. Poudarja, da za izpolnitev pogoja za povrnitev pravdnih stoškov nasprotni stranki iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni relevanten le datum plačila, temveč predvsem, kdaj je bila tožnica seznanjena s tem, na kaj se plačilo nanaša. Navedba pravilnega sklica in namena plačila sta pri bančnih nakazilih bistvena pri vsakem plačilu dolga, saj plačnik na takšen način upniku izjavi, katero obveznost plačuje, udeleženci pa so dolžni svoje obveznosti pravilno izpolniti. Tožnica meni, da je toženec s svojim neskrbnim ravnanjem pri njej povzročil utemeljeno zmoto, da vtoževani znesek ni plačan, saj ni navedel niti pravilnega sklica, niti namena plačila, niti pravilnega zneska svojega dolga na dan izvedenega plačila, zato tožnica ni mogla vedeti, da toženec poravnava svojo obveznost.
Višje sodišče je s sodbo I Cp 971/2022 odločilo, da pritožba ni utemeljena.
Ob pregledu zadeve je sodišče najprej opozorilo na to, da se tožnica v vlogi, s katero je umaknila tožbo in vztrajala pri povrnitvi stroškov, sploh ni sklicevala na to, da so glede na zatrjevane okoliščine podani pogoji za naložitev stroškov tožencu po 158. členu > Zakona o pravdnem postopku (ZPP). To pomeni, da se sodišče prve stopnje sploh ni moglo opredeliti glede razlage tega člena. Po drugi strani pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je upoštevaje določbo prvega odstavka 158. člena ZPP plačilo stroškov naložilo tožnici, ker umik tožbe ni bil posledica izpolnitve tožbenega zahtevka med pravdo, saj je bila vtoževana terjatev poravnana še pred vložitvijo predloga za izvršbo, čeprav z navedbo napačnega sklica ob plačilu.
Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da mora tožnica v razmerju do tožene stranke kot potrošnika ravnati kot profesionalec, zato se ne more sklicevati na to, da je napačen sklic o plačilu računa pri njej povzročil utemeljeno zmoto, da vtoževani račun ni bil plačan. Navedlo je še, da je toženec takoj po tem, ko je tožnica pojasnila, katero terjatev vtožuje, podal navedbe o plačilu dolga in predložil dokazilo o plačilu sporne terjatve, zato mu ni mogoče očitati, da je ravnal krivdno v smislu 156. člena ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da se je sodišče prve stopnje do tožničinih navedb v umiku tožbe obrazloženo opredelilo, zato tožničina pravica do izjave ni bila kršena.
Tudi tožničine navedbe, da pri ugotavljanju predpostavk za povrnitev stroškov tožniku po prvem odstavku 158. člena ZPP ni relevanten le datum plačila, temveč predvsem, kdaj je bila tožnica seznanjena s tem, na kaj se plačilo nanaša, sodišče zavrača.
Tožnica namreč opravlja gospodarsko dejavnost na trgu, zato zanjo velja skrbnost dobrega strokovnjaka (6. člen OZ). Tožnica bi pred sprožitvijo izvršilnega postopka morala kot dobra strokovnjakinja preveriti toženčeva plačila in nakazane vsote. Če bi to storila, bi lahko kljub napačnemu sklicu ugotovila, da je toženec ob nakazilu 19. 11. 2021 navedel svoje ime in priimek in da je takrat tožnici nakazal točen znesek glavnice.
Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem še izpostavilo, da je toženec v reklamaciji računa med drugim zapisal, da je nesporen del obveznosti že poravnal. To kaže na to, da bi tožnica kot skrbna gospodarstvenica pred vložitvijo predloga za izvršbo lahko ugotovila, da je toženec poravnal vse odprte obveznosti, zato ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da je do vložitve predloga za izvršbo prišlo izključno zato, ker toženec ni navedel pravilnega sklica. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožnica ni ravnala s skrbnostjo, ki se od nje pričakuje, zaradi česar sama odgovarja za dodatne, zaradi nepotrebno vloženega predloga za izvršbo nastale sodne stroške.
Tožnica tudi ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da je toženec z zmotno navedbo sklica izpolnil tujo obveznost in da je tožnica skladno z 271. členom OZ kot upnica imela pravno podlago za zapiranje tuje obveznosti, ker se je številka sklica, kot ga je navedel toženec, popolnoma ujemala s številko sklica obveznosti drugega naročnika, zato je utemeljeno vknjižila plačilo v korist drugega naročnika. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bil toženec na dan nakazila 19. 11. 2021 tožničina stranka (naročnik), da je takrat imel do nje odprt dolg, da je ob nakazilu navedel svoje ime in priimek, pri tem pa (kljub napačnemu sklicu) glede namena plačila ni navedel, da plačuje v korist drugega naročnika. Posledično razumen in skrben gospodarstvenik ne bi sklepal, da je toženec s spornim nakazilom hotel poravnati tuj dolg. Ker toženec ni imel namena izpolniti tuj dolg, so brezpredmetna pritožbena izvajanja, da so izpolnjeni pogoji za izpolnitev tujega dolga po 271. členu OZ.
Višje sodišče je zaključilo, da je glede na vse navedeno odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker tudi niso podane uradno upoštevne postopkovne kršitve, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
