Sklep o odmeri nagrade in potrebnih izdatkov zagovorniku, postavljenem po uradni dolžnosti, je posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah Zakona o kazenskem postopku (ZKP)), zato ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, je presodilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi I Up 103/2024 z dne 8. julija 2024.
Presoja Upravnega sodišča
Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče po 4. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju, s katerim je bilo odločeno o priglašeni nagradi in potrebnih izdatkih tožnika kot zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, v skladu z določbami ZKP. V obrazložitvi je Upravno sodišče navedlo, da je ta sklep posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato glede na 2. in 3. člen ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Presoja Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče je takšni presoji Upravnega sodišča pritrdilo. Sklicujoč se na svoj sklep v zadevi I Up 108/2019 z dne 9. oktobra 2019 je pojasnilo, da o stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), oziroma o njihovi višini odloči (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom, kot je bilo storjeno v tem primeru. Sodno varstvo zoper tak (poseben) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, je urejeno v ZKP, je bilo jasno Vrhovno sodišče. To je v nadaljevanju razložilo, da je izpodbijani sklep torej posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Spomnilo je, da je že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Sprejeto stališče po besedah vrhovne sodnice hkrati pomeni, da je bilo pritožniku zagotovljeno sodno varstvo njegovega pravnega položaja v kazenskem postopku, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 v tem primeru ne bi bilo dopustno.
Vrhovno sodišče je zatem razlogovalo, da na drugačno presojo ne more vplivati pritožnikovo sklicevanje na zadeve pred Upravnim sodiščem, v katerih je bila upravičencem dodeljena brezplačna pravna pomoč po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku in v katerih je Upravno sodišče odločalo o tem, ali so bili tožnikom (odvetnikom), ki so bili z odločbami organov za brezplačno pravno pomoč prosilcem dodeljeni za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, pravilno odmerjeni priglašena nagrada in stroški kazenskega postopka. Za takšno situacijo po presoji Vrhovnega sodišča v predstavljenem primeru ne gre, saj je bil pritožnik postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti po ZKP, in ne na podlagi ZBPP. Ker je pravna podlaga za zastopanje različna (ZBPP ali ZKP), je različno tudi pravno varstvo, ki je pritožniku na voljo zoper odločitev pristojnih organov o odmeri stroškov, je dodalo Vrhovno sodišče. To je zavrnilo tudi pritožnikov ugovor o neenakem obravnavanju. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč le to, da se sredstva za brezplačno pravno pomoč in zastopanje po uradni dolžnosti po ZKP namenijo iz proračuna, ob upoštevanju vsega prej navedenega ne pomeni, da gre za primerljiva pravna položaja.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
