Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v zadevi Pasquinelli in drugi proti San Marinu ugotovilo skladnost zakonodaje, ki je predvidevala dodatne ukrepe za osebe, ki niso bile cepljenje proti covidu-19, z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP).
Maja 2021 je San Marino sprejel zakon, ki je zdravstvene in socialne delavce, med katerimi so bili tudi pritožniki, spodbujal k cepljenju proti covidu-19. V primeru, da bi cepljenje zavrnili, je uvajal ukrepe za minimiziranje stika z drugimi osebami. Primarno je bila predvidena premestitev na drugo delovno mesto s spremembo plače, ki bi ustrezala novemu mestu. Če ta ni bila mogoča, je bila predvidena suspenzija delavcev, v času katere so osebe lahko opravljale družbenokoristno delo v zameno za nadomestilo.
Zaradi ukrepov je več pritožnikov želelo vložiti ustavno pritožbo, za kar je zbralo več sto podpisov. V pritožbi so zatrjevali kršitev ustave in EKČP. Zatrjevali so predvsem kršitev prepovedi diskriminacije, saj so bile cepljene osebe obravnavane ugodneje kot necepljene. To naj bi bilo še posebej problematično, ker ni znanstveno dokazano, da bi cepljenje preprečevalo širjenje ali prenašanje bolezni, ampak zgolj, da to lajša simptome, zaradi premestitve ali suspenzije pa je prišlo do kršitve njihove pravice do dela, zdravja in enake obravnave. Ustavno sodišče je poudarilo pozitivne obveznosti države, da varuje življenja vseh in sprejme za to potrebne ukrepe, in poročila Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), ki je covid-19 klasificirala kot pandemijo, ukrepe pa opredelila kot izredno ureditev v tem času. Prav tako je poudarilo, da cepljenje ni bilo obvezno, saj so bili omogočeni alternativni ukrepi, hkrati pa pritožnikom niso bile izrečene globe ali druge sankcije. Utemeljilo je, da je bila nevarnost smrti in drugih posledic pri cepljenih osebah manjša kot pri necepljenih, in na tej podlagi utemeljilo drugačno obravnavanje. Ukrepi so bili predpisani vnaprej, nujni in sorazmerni, kar se posebej kaže v tem, da so ob napredovanju pandemije postali milejši ali strožji.
Pred ESČP je vlada zatrjevala nedopustnost pritožbe zaradi neizčrpanja pravnih sredstev in tudi zlorabo pritožbe pred ESČP. Mnogi pritožniki so namreč začeli administrativne postopke, v katerih bi se lahko ugotovila nezakonitost ukrepov, o tem pa niso obvestili sodišča.
Sodišče je poudarilo, da mora vsako pravno sredstvo biti dejansko učinkovito ter tudi na voljo, sicer ga pritožnikom ni treba izkoristiti. Glede na to, da je ustavno sodišče že ugotovilo skladnost nacionalne zakonodaje z ustavo, je skoraj nemogoče, da bi upravni postopki dejansko bili učinkoviti in vodili do drugačnega rezultata. Zato je priznalo, da so pritožniki izrabili vsa učinkovita pravna sredstva, ter zavrnilo ugovor o zlorabi pritožbe pred ESČP. Poudarilo je tudi, da se v konkretnem primeru ustavna pritožba ne bi zahtevala za izčrpanje pravnih sredstev, saj ta ni na voljo posamezniku, ampak zgolj skupini, zato pa ne ustreza kriteriju dostopnosti pravnih sredstev.
Pritožniki so pred ESČP zatrjevali kršitev pravice do zasebnega življenja, saj naj bi k cepljenju bili namreč posredno prisiljeni prek ukrepov, ki jih je predpisovala zakonodaja. Vlada je nasprotno zatrjevala, da je bilo vsako cepljenje prostovoljno, ukrepi pa so bili uvedeni predvsem zaradi varovanja javnega zdravja, posebej v zdravstvenem sektorju.
ESČP je priznalo, da lahko neposredna ali posredna prisila k cepljenju pomeni kršitev EKČP, še vedno pa je treba presoditi vsak konkreten primer. Če oblasti presodijo, da prostovoljno cepljenje ne zadostuje za doseganje imunosti, je lahko obveznost cepljenja sorazmerna. Še vedno pa je v zadevi ugotovilo, da je bilo cepljenje prostovoljno. Utemeljilo je, da zakon ni predvideval glob ali drugih morebitnih sankcij, zgolj začasno premestitev ali suspenzijo delavcev, še vedno pa so lahko bili upravičeni do nadomestila, če so opravljali neko drugo družbenokoristno delo. Tako so bili vsi ukrepi utemeljeni individualno glede na potrebe države in možnost reorganizacije, zaradi česar ne pomenijo prikritih sankcij, cepljenje pa zato ne more biti opredeljeno kot obvezno.
Nato je presojalo, ali so ukrepi kljub neobveznosti cepljenja vseeno pomenili kršitev po 8. členu EKČP. Pritožniki so argumentirali, da so zaradi odločitve v svojem zasebnem življenju čutili posledice v svojem poklicu, kar glede na vzpostavljeno prakso lahko pomeni poseg v zasebno življenje. Poudarili so tudi finančne in čustvene posledice, ki so jih imeli zaradi ukrepov. Sami namreč niso prejemali stalne plače, prisiljeni so bili izvajati družbenokoristno delo v zameno za nadomestilo, kar pa je vplivalo na njihov strokovni ugled ter družinsko življenje.
Ob presoji dopustnosti rationae materiae je sodišče poudarilo prostovoljnost cepljenja in zavrglo pritožbo pritožnice, ki se je v času do vložitve pritožbe že cepila. Glede drugih pritožnikov je poudarilo, da čeprav prostovoljni programi cepljenja sami po sebi ne pomenijo posega v zasebno življenje, je odločitev o cepljenju tesno povezana z osebno avtonomijo in telesno integriteto ter možnostjo samoodločanja, zato pa je pritožba dopustna. Za ugotovitev kršitve je tako bistvena sorazmernost ukrepov.
Pritožniki so zatrjevali, da je bil poseg nelegitimen, saj je država prestopila svoje polje proste presoje. Ukrepi naj bi vplivali na njihovo psihološko dobrobit, ugled, moralno integriteto ter dostojanstvo. Kot posebej problematične so navedli študije, ki kažejo na negativne učinke cepiva ter na to, da je bilo to namenjeno zaščiti pred hujšimi simptomi, ne pa preprečevanju širjenja bolezni, saj samo ne omogoča popolne imunosti.
Vlada je poudarila, da je izpolnjevala svoje pozitivne obveznosti varstva življenja, ukrepi pa so bili sorazmerni glede na situacijo. Zakon je predvideval več možnosti, pritožniki pa so bili finančno prizadeti le v primeru zavračanja dela. Ukrepi so bili nujni še posebej v primeru dela z ljudmi, sploh pa v stiku z ranljivimi osebami. Predložila je študije, ki so potrdile učinkovitost cepiva in pokazale, da so stranski učinki večinoma omejeni na običajna tveganja, kot so gripi podobni simptomi, glavobol ali bolečina na mestu cepljenja, pri čemer koristi pretehtajo nad tveganji. Ukrepi so zasledovali legitimen cilj, bili sorazmerni in prilagojeni razvoju razmer, pri tem pa niso predstavljali kazni, ampak so bili usmerjeni v varovanje javnega zdravja in pravic drugih. Pri tem je bilo zmanjšanje dohodkov minimalno, jasno pa je, da če osebe niso opravljaje nobenega dela, tudi niso bile upravičene do nadomestila.
ESČP je nemudoma priznalo, da so bili ukrepi jasno predpisani, hkrati pa da so zasledovali legitimen cilj, posebej glede na razglasitev pandemije, ob tem pa priznalo pozitivne dolžnosti države uvesti ukrepe, ki varujejo življenje vseh.
Zavrnilo je navedbe pritožnikov, da necepljene osebe ne pomenijo večjega tveganja v primerjavi s cepljenimi osebami, saj je glede na znanstveno dokumentacijo jasno, da so te osebe bolj izpostavljene okužbi, s tem pa obstaja večja verjetnost, da okužijo še druge. Tako je razumno, da se ukrepi ne uporabljajo za cepljene osebe, ki so bile manj ogrožene, in se uporabljajo za necepljene, ki so pomenile večje tveganje zase in za druge. Poleg tveganja za njihovo zdravje bi njihova morebitna bolezen pomenila tudi obremenitev državnih služb, zlasti v zdravstvu in socialnem varstvu, kjer so bili kadri med epidemijo še posebej potrebni. Nazadnje je poudarilo, da so bili ukrepi zgolj začasni, pritožniki pa niso pojasnili, kako so ti vplivali na njihovo finančno situacijo, mentalno zdravje ali dostojanstvo niti zakaj nekateri izmed njih niso želeli opravljati drugega družbenokoristnega dela. Glede na upoštevanje finančnih, zdravstvenih in gospodarskih interesov države ter neizkazovanje konkretnih posledic s strani pritožnikov je ESČP ugotovilo, da ni bilo kršitve 8. člena EKČP.
Nadalje je presojalo še kršitev prepovedi diskriminacije med cepljenimi in necepljenimi osebami. Pritožniki so zatrjevali, da so bili necepljeni delavci odstavljeni s svojega položaja, s tem pa bili diskriminirani v primerjavi s cepljenimi, za katere ukrepi niso veljali. Za to naj ne bi obstajali razumni razlogi, še posebej ker ni dokazov, da so cepljene osebe imune. Nasprotno je vlada zatrjevala, da so pazljivo ocenili celotno situacijo in glede na napredovanje pandemije ukrepe spreminjali. Prav tako je bilo znanstveno dokazano zmanjšanje širjenja bolezni v primeru cepljenosti prebivalstva. Pri implementaciji ukrepov so bili upoštevani znanstvene ugotovitve glede učinkovitosti cepiv, druga priporočila, ki so ji izdale mednarodne organizacije, kot so SZO, EU in Svet Evrope, ter izključno objektiven kriterij cepljenosti.
Sodišče je poudarilo, da diskriminacija pomeni različno obravnavanje oseb v podobnih okoliščinah brez objektivne ali razumne utemeljitve. Konvencija torej ne prepoveduje vsakršnega razlikovanja, temveč le tisto, ki temelji na osebnih ali statusnih lastnostih, zaradi katerih je ena skupina neupravičeno postavljena v slabši položaj v primerjavi z drugo. Pritožbo je zato v tem delu zavrglo. Zakon je namreč vplival zgolj na manjšo skupino oseb, ki so delovale v zdravstvenem in socialnem sektorju, z namenom da bi zaščitili zdravje in pravice drugih. Prav tako so bili ti ukrepi razumno in objektivno upravičeni na podlagi opisane znanstvene dokumentacije. Ugotovilo je, da sta bila različna uporaba ukrepov in posledično obravnavanje upravičena, saj so bile cepljene osebe manj kužne in imele blažje simptome. Glede na to, da so bili splošni ukrepi zgolj začasni in utemeljeni na objektivnih predpostavkah, hkrati pa so se spreminjali glede na napredovanje pandemije, je pritožbo v tem delu označilo za nedopustno kot očitno neutemeljeno.
Pripravila: Jona Šmalc Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
