Sodišče EU dopušča, da država članica za izpolnjevanje ciljev okoljske politike, zlasti za izvajanje sistema razširjene odgovornosti proizvajalcev, vzpostavi enotno nepridobitno organizacijo z izključno pravico, vendar pod pogojem, da je ta upravičeno, sorazmerno, transparentno in jasno opredeljena kot javna služba.
Pri postopku ocene ustavnosti nekaterih določb Zakona o varstvu okolja (ZVO-2), ki je bil sprejet leta 2022, se je slovensko Ustavno sodišče obrnilo na Sodišče EU, saj je novi zakon bistveno spremenil sistem razširjene odgovornosti proizvajalcev, ki so do takrat lahko izpolnjevali svoje obveznosti individualno ali prek več gospodarskih subjektov (ZVO-1). Novi sistem uvaja enotno organizacijo za vsako kategorijo proizvodov, ki mora delovati nepridobitno, kar izključuje konkurenco na trgu in vpliva na obstoječe tržne subjekte. Zakon določa tudi samodejno prenehanje pogodb z obstoječimi izvajalci brez nadomestil in brez določenega prehodnega obdobja. Ker je Ustavno sodišče dvomilo o združljivosti teh zakonskih rešitev z načeli prava EU (svoboda ustanavljanja, svoboda opravljanja storitev, zaščita legitimnih pričakovanj, pravna varnost, lastninska pravica itd.), je na Sodišče EU naslovilo številna vprašanja za predhodno odločitev.
Sodišče EU je v kompleksni sodbi C-254/23 najprej odgovarjalo na prvo vprašanje, in sicer, ali se enotna organizacija, ki ima izključno pravico do opravljanja dejavnosti izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalcev (ROP) na celotnem ozemlju in jo mora opravljati nepridobitno, šteje za podjetje, pooblaščeno za izvajanje storitve splošnega gospodarskega pomena (SGP) v smislu drugega odstavka 106. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU).
Sodišče EU je potrdilo, da se enotna organizacija šteje za »podjetje«, saj opravlja gospodarsko dejavnost (to je zbiranje in obdelava odpadkov proti plačilu s strani proizvajalcev). Dejavnost ROP je lahko storitev splošnega gospodarskega pomena, saj ima poseben pomen za okolje in javno zdravje, pri čemer je poudarilo, da imajo države članice široko polje proste presoje, da določijo, kaj je SGP – pod pogojem, da to ni arbitrarno in da je naloga jasno opredeljena. Pogoji za priznanje statusa SGP so: da je podjetje uradno pooblaščeno, da so obveznosti jasno določene v nacionalnem pravu (narava, obseg, trajanje) ter da izvajanje poteka v okviru posebne javne naloge. Enotno organizacijo je torej mogoče šteti za podjetje, pooblaščeno za opravljanje storitve splošnega gospodarskega pomena, če jo država dejansko pooblasti in so njene obveznosti natančno opredeljene v pravnem aktu. Ali je v preučevanem primeru to tako, mora preveriti nacionalno sodišče.
V zvezi z drugim do desetim vprašanjem, ki jih je Sodišče EU obravnavalo skupaj, in sicer ali je slovenska ureditev, ki podeljuje izključno pravico za izvajanje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalcev eni sami nepridobitni organizaciji, skladna z načelom sorazmernosti, kot je določeno v pravu EU, je Sodišče EU pritrdilo, da sicer lahko takšna omejitev pomeni izjemo od pravil notranjega trga, vendar mora biti utemeljena, ustrezna in nujna za dosego legitimnega cilja – v tem primeru učinkovitega ravnanja z odpadki in varstva okolja. Monopolno ureditev mora spremljati vzpostavitev regulativnega okvira, ki zagotavlja, da bo lahko ta monopolist dejansko dosledno in sistematično uresničeval cilja varstva okolja in varovanja javnega zdravja, pod strogim nadzorom javnih organov, monopolist pa mora svojo dejavnost opravljati nepridobitno.
Sodišče je še dodalo, da če obstajajo manj omejujoči ukrepi, ki bi omogočali enak učinek, bi bila izključna pravica lahko pretirana in s tem v neskladju s pravom EU. Zato mora nacionalno sodišče presoditi, ali je enotna organizacija res nujna za zagotovitev enotnega delovanja sistema ROP in ali so bili alternativni, manj omejevalni modeli izključeni na podlagi tehtnih razlogov. Če je cilj mogoče doseči z več organizacijami ob ustreznem nadzoru, bi popolna izključitev konkurence lahko pomenila nesorazmeren ukrep, je zaključilo sodišče. Tudi ex lege prenehanje veljavnosti dovoljenj, na podlagi katerih so gospodarski subjekti opravljali navedene dejavnosti, ni v nasprotju z evropsko ureditvijo, vendar le pod že omenjenimi pogoji upoštevanja načela sorazmernosti.
Sodišče EU je za obvezno skupno izpolnjevanje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca za proizvajalce proizvodov, za katere velja ta razširjena odgovornost, s čimer je proizvajalcem naloženo, da s to organizacijo sklenejo pogodbo, ugotovilo, da evropska ureditev ne nasprotuje slovenskemu zakonu, vendar le, če te obveznosti spremljajo zadostna procesna jamstva, zlasti v zvezi z morebitnimi nasprotji interesov ali neugodnim konkurenčnim položajem, s katerimi je mogoče preprečiti kakršno koli pretirano breme.
Kot že navedeno, bo moralo Ustavno sodišče opraviti podrobno presojo, ali nacionalna ureditev v obravnavanem primeru dejansko izpolnjuje vse v sodbi izpostavljene pogoje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
