Odvetniki in odvetniške pisarne svoje poslovanje prilagajamo tako zakonodaji kot sodni praksi. Spremembe pogosto niso najbolj prijetne, saj se po nepotrebnem uvajajo (s poslovnega vidika) zelo neučinkovite rešitve, kot je to na primer na področju digitalizacije (praktično za vsako področje nekaj posebnega, namesto da bi bilo v tako majhni državi vse standardizirano). Druge spremembe pa so dokaj enostavne. Ko zakon določa, da je treba sodno pošto dvigovati »redno« (na primer določba 139.b člena ZPP: »Naslovnik je dolžan redno prazniti poštni predal.«), je prilagoditev poslovanja enostavna.
Praksa kaže, da očitno ni tako. Odvetniki in odvetniške pisarne še vedno poslujejo zelo različno. Če ene odvetniške pisarne spoštujejo zakonodajo in ne izvajajo selektivnega dvigovanja pošte, se izkaže, da v praksi vse pisarne še vedno ne ravnajo enako. Kot kaže, brez posledic, in to po skoraj desetih letih od spremembe zakonodaje. To pa je nedopustno.
Iz različnega poslovanja odvetniških pisarn namreč razumljivo izhaja različna obravnava strank. Nobena skrivnost ni, da je selektivno dvigovanje pošte pogosto namenjeno zavlačevanju sodnih postopkov. Ni potrebne veliko domišljije, da si lahko zamislimo, da je praktično v vsakem postopku, ne glede na njegovo naravo, ena stranka zainteresirana za hitro rešitev zadeve, druga pa si prizadeva za njeno zavlačevanje. Vendar odvetniki in odvetniške pisarne, ki ne prakticirajo selektivnega prevzemanja sodnih pošiljk, te »ugodnosti« svojim strankam ne morejo nuditi. V evropskem pravnem redu se je pri harmonizaciji pravil in posledično poslovanja znotraj EU uveljavil angleški pojem »level playing field«. V tem kontekstu ga lahko prevedemo na dva načina. Ko gre za poslovanje odvetniških pisarn, kot »zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev«. In, nadalje ter bistveno pomembneje, ko gre za stranke, kot »zagotavljanje enakih pogojev« za vse stranke.
Absolutno nedopustno je, da so stranke, ki poslujejo z odvetniškimi pisarnami, ki spoštujejo zakonodajo, na slabšem v primerjavi s strankami, ki poslujejo z odvetniškimi pisarnami, ki zakonodajo ignorirajo in kršijo. Strankam ponujajo (»zrihtajo«) ugodnosti, ki so nezakonite in neetične. Posledično je tudi zaupanje v pravosodje temu primerno manjše.
Z vidika učinkovitosti in ugleda sodstva je zelo pomembna ocena, koliko k temu morda s svojim delom pripomore tudi sodstvo. Če se izkaže, da do zavlačevanja s postopki prihaja zaradi selektivnega prevzemanja sodne pošte, ki za stranke, ki to delajo, nima posledic, potem je odgovornost za nezaupanje v delo sodstva v prvi vrsti na sodstvu. Slovenske družbe ne pestijo samo dolge čakalne dobe v zdravstvu. Ampak tudi »dolge čakalne dobe« na »pravico«.
Če morajo odvetniške pisarne sodno pošto dvigovati redno, potem je nadzor nad njihovim delom zelo enostaven. Razen v redkih primerih, kot so na primer sodne počitnice, ko odvetniške pisarne tradicionalno »odpovejo pošto«, je vsak prevzem pošte, ki presega nekaj dni, nenavaden. Poštarji namreč sodne pošiljke tekoče vročajo odvetniškim pisarnam. Takoj ko sodnik ugotovi, da določena pošiljka »čaka«, bi moral preveriti, kaj se s pošto dogaja. Ter se nato tudi odzvati. Če za odvetnike zakonodajno gradivo2 navaja, da se od odvetnika »pričakuje strožja skrbnost ravnanja v postopku, to je skrbnost profesionalca«, seveda najmanj takšna raven skrbnosti velja tudi za sodnike in sodnice. Ko sodna pošiljka čaka na pošti teden dni ali več, bi to moral biti jasen znak, da nekdo ne dviguje pošte redno oziroma da jo dviguje selektivno. In torej razlog za ukrepanje. Ne pa za pasivno čakanje.
Na nedopustnost selektivnega prevzemanja pošte so opozarjali tudi ustavni sodniki Marko Šorli, dr. Matej Accetto in dr. Dunja Jadek Pensa, zato v nadaljevanju v izogib ponavljanju povzemam njihova opozorila.3 V prvi vrsti namreč opozarjajo na posledice dolgotrajnih postopkov na nezaupanje v celoten pravni in politični sistem.
»V obravnavani zadevi sta redni sodišči ugotovili, da je pritožnik sodno pisanje iz poštnega predala dvigoval selektivno, to je, prevzel je druga pisanja, ne pa tudi vabilo za glavno obravnavo, čeprav je iz istega predala dvignil obvestilo o tej sodni pošiljki. Takšnega dvigovanja pošte Zakon o pravdnem postopku […] ne dopušča. V sedmem odstavku 142. člena ZPP določa: Uslužbenec pošte ob dvigu pisanja preveri, ali naslovnika na pošti čaka še kakšno sodno pisanje. V takem primeru uslužbenec pošte vsa sodna pisanja, ki se vročajo osebno, izroči naslovniku. Če jih naslovnik noče sprejeti, se šteje, da je odklonil sprejem pisanja.«4
[…]
»Ta določba je bila v ZPP vnesena na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17 – ZPP-E), ki velja od 14. 9. 2017. Iz Poročevalca DZ, št. EVA 2013-2030-0093, z dne 1. 12. 2016 izhaja, da se je s tem želelo povečati učinkovitost vročanja in preprečiti dotedanjo prakso nekaterih odvetnikov, ki so se izmikali vročanju na ta način, da so iz poštnega predala selektivno pobirali obvestila o prispelih pisanjih, ki se vročajo osebno. Iz Poročevalca DZ izhaja tudi, da je selektivno dvigovanje pošte s strani odvetnikov v nasprotju z 18. členom Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki odvetnika zavezuje, da pri svojem odvetniškem delu varuje ugled sodišč in oblastvenih organov ter krepi zaupanje javnosti v njihovo delo, saj mora odvetnik skrbeti, da vročanje poteka hitro.«5
Ter, najbolj bistveno:
»Podobne določbe, kot jo ima ZPP, v ZKP ni, a to ne pomeni, da sme odvetnik, ki v kazenskih zadevah sodna pisanja prejema v poštni predal, izbirati, katero pisanje bo dvignil in katero ne. Šteti je, da so mu vsa pisanja, ki so v predalu v trenutku, ko iz njega dviga pošto, dana v prevzem. Gre za analogno situacijo, kot če bi mu pisanja v prevzem prinesel vročevalec pri osebnem vročanju.«6
Iz odsotnosti sodne prakse (pa tudi iz dnevne prakse) lahko sklepamo, da se vprašanje selektivnega prevzemanja sodne pošte pri odvetnikih v praksi slovenskih sodišč le redko izpostavi. Če je res tako, je to vsekakor zaskrbljujoče, kot je opozorjeno zgoraj.
Sicer skopa sodna praksa se nanaša na elektronsko vročanje, kjer so zadeve seveda bistveno lažje sledljive tudi za sodstvo. Kar pa ne pomeni, da selektivnega prevzemanja sodnih poštnih pošiljk ni mogoče v praksi prav tako povsem enostavno ugotoviti (npr. neprevzeta pošta po enem tednu in več)...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Boštjan Rejc: Selektivno prevzemanje pošte s strani odvetnikov in (so)odgovornost sodstva za nezaupanje v pravni sistem
>> ali na portalu Pravna Praksa, št. 31-32, 2026
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
--------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
