Čeprav ustaljena sodna praksa Sodišča EU prepoveduje samozastopanje pred sodiščem – tudi kadar je stranka sama odvetnik – ter zahteva, da je zastopnik neodvisen, kar pomeni odsotnost razmerja podrejenosti in spoštovanje poklicne etike, je Sodišče EU presodilo, da zgolj status odvetnika kot družbenika v odvetniški družbi sam po sebi ne izključuje neodvisnosti. Splošno sodišče bi moralo pred zavrženjem tožbe preveriti obstoj morebitnega delovnega razmerja in stranki omogočiti, da pojasni položaj ali imenuje drugega odvetnika, česar ni storilo, s čimer je kršilo pravico do obrambe.
Italijanska odvetniška družba je pri EUIPO vložila zahtevo za razveljavitev znamke UGHI E NUNZIANTE. Ker je EUIPO znamko razveljavil za vse storitve, razen za »pravne storitve«, je družba vložila pritožbo, ki pa jo je odbor za pritožbe zavrnil. Zoper to odločitev je odvetniška družba vložila tožbo na Splošno sodišče, ki pa jo je zavrglo kot očitno nedopustno, saj družbo niso zastopali neodvisni odvetniki. Sodišče je poudarilo, da 19. člen Statuta Sodišča EU zahteva zastopanje po odvetniku, ki je neodvisen od stranke. To pomeni, da stranka sama ne more nastopati pred sodiščem, tudi če gre za odvetnika.
V pritožbi na Sodišče EU družba očita Splošnemu sodišču, (1) da je napačno uporabilo pravo, ker je spregledalo, da so njeni odvetniki vpisani v odvetniško zbornico v Italiji in tako formalno izpolnjujejo pogoje za zastopanje, ter (2) da je napačno razlagalo zahtevo po neodvisnosti iz 19. člena Statuta, saj naj bi zmotno štelo, da družbeniki odvetniške družbe svoje lastne družbe ne morejo zastopati pred sodišči EU.
Sodišče EU je v sodbi C-776/22 P najprej ponovilo, da tretji in četrti odstavek 19. člena Statuta sodišča določata dva ločena, a kumulativna pogoja za zastopanje neprivilegiranih strank pred sodišči Unije: (1) stranko mora zastopati odvetnik ter (2) ta odvetnik mora biti upravičen do zastopanja pred sodišči države članice ali države EGP. V zvezi s tem je sodišče v preteklosti že odločalo ter razsodilo, da je treba pomen in obseg tega pogoja razlagati s sklicevanjem na zadevno nacionalno pravo (tako na primer sodba C-515/17 P).
V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili odvetniki, ki jih je pooblastila tožeča stranka, upravičeni do zastopanja pred italijanskimi sodišči v skladu z nacionalnimi pravili, ki urejajo to področje. Sodišče EU je tako zaključilo, da je splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je razsodilo, da tožba ni bila vložena v skladu s četrtim odstavkom 19. člena Statuta Sodišča Evropske unije.
Nato je Sodišče obravnavalo prvi pogoj (tretji odstavek), ki določa, da morajo stranko zastopati odvetniki kot neodvisne tretje osebe. Po ustaljeni sodni praksi ta pogoj izključuje možnost samozastopanja, tudi kadar je stranka sama odvetnik, ter zahteva, da zastopnik deluje neodvisno, in sicer v smislu neobstoja delovnega razmerja oziroma razmerja podrejenosti ter v smislu spoštovanja poklicne etike in pravil (tako na primer sodba C-515/17 P).
V obravnavani zadevi je splošno sodišče štelo, da status odvetnikov družbenikov v odvetniški družbi, ki je sama stranka postopka, ni združljiv z zahtevami po neodvisnosti. Toda Sodišče EU je to oceno zavrnilo: samo dejstvo, da je odvetnik družbenik v odvetniški družbi, še ne pomeni, da ni neodvisen. Poudarilo je, da če imajo odvetniki skladno z zakoni, poklicnimi pravili in pravili poklicne etike status družbenikov v odvetniški družbi, ki jo zastopajo pred sodiščema Unije, se ta okoliščina sama po sebi ne more šteti za nezdružljivo z zahtevo po neodvisnosti. Drugače bi bilo, če bi šlo za razmerje podrejenosti (na primer odvetnik kot zaposlen v družbi ali in-house pravnik) ali če bi obstajali konkretni elementi, ki bi dokazovali, da povezave med družbo in družbenikom očitno posegajo v njegovo zmožnost neodvisnega zastopanja.
Sodišče EU je opozorilo, da bi moralo Splošno sodišče pred odločitvijo preveriti dejanski obstoj morebitnega delovnega razmerja in po potrebi stranko pozvati k pojasnilom. Prav tako bi ji moralo dati možnost, da imenuje drugega odvetnika, če bi presodilo, da prvotni zastopniki ne izpolnjujejo pogojev. Splošno sodišče je s tem, ko je tožbo zavrglo brez takšne možnosti in brez poziva k dopolnitvi, kršilo pravico stranke do obrambe.
Ker je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi obeh kumulativnih pogojev iz 19. člena Statuta, je Sodišče EU pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, ne da bi presojalo še tretji pritožbeni razlog.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
