Ustavno sodišče je z delno odločbo U-I-13/26 z dne 10. septembra 2026 razveljavilo četrti odstavek 1.a člena Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre). Zahtevo za oceno ustavnosti je vložil Državni svet. Presojana določba izvira iz novele ZPPre-A, s katero je zakonodajalec uvedel ustavnosodno varstvo zoper akt o odreditvi parlamentarne preiskave in s tem odpravljal protiustavnosti, ki jih je predhodno ugotovilo Ustavno sodišče.
Sporen je samodejni učinek, ki ga zakon pripisuje že vloženi zahtevi. Četrti odstavek 1.a člena ZPPre določa, da Državni zbor pred odločitvijo Ustavnega sodišča o zahtevi ne more imenovati preiskovalne komisije. Ker je imenovanje komisije prvi postopkovni korak po odreditvi preiskave in obenem pogoj za njeno delovanje, že sama vložitev zahteve ex lege zadrži potek preiskave za ves čas postopka pred Ustavnim sodiščem. Državni svet je trdil, da takšna ureditev prekomerno oslabi učinkovitost parlamentarne preiskave in nadzorno funkcijo Državnega zbora, da ne vsebuje varovalk proti zlorabam ter da nasprotuje 93. členu, načelom pravne države iz 2. člena in 94. členu Ustave. Vlada je nasprotno zagovarjala stališče, da devetdesetdnevni zamik ni nesorazmeren in da služi varstvu ustavnih pravic preiskovancev.
Presojo je sodišče osredotočilo na 93. člen Ustave, iz katerega izpeljuje ustavno zahtevo po učinkovitosti parlamentarne preiskave kot vrednoto v širšem javnem interesu. Posebej poudari njeno časovno razsežnost: preiskava mora biti v razumnem roku uvedena, vodena in zaključena, postopkovna ureditev instituta pa mora to jamstvo odražati. Pravica tretjine poslancev in Državnega sveta, da zahtevata odreditev preiskave (t. i. manjšinska parlamentarna preiskava), ni izčrpana že z odreditvijo samo, temveč zajema tudi njeno dejansko izvedljivost. Sodišče pritrdi izhodišču, da devetdesetdnevni zamik sam po sebi – ob upoštevanju politične narave preiskave kot sredstva političnega boja – še ne pomeni čezmernega posega. Ta ocena pa po njegovi presoji ne upošteva vseh okoliščin, ki vplivajo na pomen teka časa.
Odločilni sta dve skupini pomislekov. Prvič, zakonsko predvideni rok se v praksi lahko bistveno podaljša: šestdesetdnevni rok za odločitev Ustavnega sodišča iz tretjega odstavka 1.a člena ZPPre je zgolj instrukcijski, povprečni čas reševanja zadev iz pristojnosti za oceno ustavnosti pa ga znatno presega. Zaradi širokega kroga upravičenih predlagateljev in kompleksnosti vprašanj je mogoče pričakovati večje število zahtev, med njimi tudi takšne, ki jih predlagatelji vložijo zgolj zaradi političnega učinka sprožitve postopka, čeprav se zavedajo, da s pravnega vidika nimajo možnosti za uspeh; takšno ravnanje lahko pomeni zlorabo pravice. Drugič, suspenzivni učinek nastopi samodejno, ne glede na to, ali je odlog v konkretnem primeru sploh potreben za zagotovitev učinkovitega ustavnosodnega varstva. Odlog ni nujen, kadar zahteva očitno nima možnosti za uspeh ali kadar zatrjevano neskladje ne bi moglo povzročiti težko popravljivih posledic, prav tako ni nujen v celotnem obsegu preiskave, kadar je akt o odreditvi sporen le v delu.
Na tej podlagi je sodišče sklenilo, da izpodbijana ureditev ovira in zavlačuje parlamentarno preiskavo bolj, kot je potrebno za učinkovito ustavnosodno varstvo, in zato ne izpolnjuje ustavne zahteve, da mora biti postopek urejen tako, da preiskavo čim manj ovira. Četrti odstavek 1.a člena ZPPre je v neskladju s 93. členom Ustave in ga je sodišče razveljavilo. Ker je protiustavnost ugotovilo že iz tega razloga, drugih očitkov – vključno z zatrjevano antinomijo do Poslovnika o parlamentarni preiskavi (PoPP) ter kršitvijo 94. člena Ustave – ni presojalo.
Posebno pozornost zasluži vprašanje posledic razveljavitve. Po 43. členu ZUstS učinkuje razveljavitev od dneva po objavi odločbe v Uradnem listu. Sodišče je presodilo, da z njo ni nastala pravna praznina, ki bi terjala določitev načina izvršitve ali prehodno ureditev. Čeprav akt o odreditvi parlamentarne preiskave ni predpis, je ob upoštevanju napotila iz tretjega odstavka 1.a člena ZPPre na zakon, ki ureja Ustavno sodišče, in smiselne uporabe prvega odstavka 49. člena ZUstS mogoče smiselno uporabiti pravila o začasnem zadržanju izvrševanja iz 39. člena ZUstS. Upravičeni predlagatelj lahko ob vložitvi zahteve predlaga začasno zadržanje izvrševanja akta, sodišče pa o tem lahko odloči tudi po uradni dolžnosti in po tehtanju škodljivih posledic. Samodejni zakonski odlog je tako nadomeščen z diskrecijskim, v vsakem primeru posebej presojanim suspenzom, pogojenim z izkazom težko popravljivih posledic.
Odločba pomembno razmejuje dopustnost ustavnosodnega nadzora nad aktom o odreditvi od njegovega samodejnega zadržanja: prvo ni izključeno, protiustaven je zgolj drugi. Odprtih ostaja več vprašanj. O preostalih izpodbijanih določbah, med drugim o krogu upravičenih predlagateljev, bo sodišče šele odločilo, zato celovita ocena ureditve ustavnosodnega varstva še ni mogoča. Rešitev s smiselno uporabo 39. člena ZUstS je ob tem sodno izoblikovana – zakonodajalec vprašanja lahko uredi tudi drugače –, njena praktična vrednost pa bo odvisna od hitrosti odločanja o predlogih za zadržanje, torej ravno od tiste obremenjenosti sodišča, ki je utemeljila razveljavitev samodejnega mehanizma.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
