Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-331/22 z dne 3. 9. 2026 ugotovilo, da so bili peti odstavek 51. člena, drugi odstavek 134. člena in prva alineja petega odstavka 145. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-2), kakor so veljali pred uveljavitvijo novele ZPPDFT-2A, v neskladju s tretjim odstavkom 38. člena Ustave RS. Zahtevo je 2. 8. 2022 vložil Informacijski pooblaščenec, in sicer v zvezi z dvema postopkoma zoper Urad RS za preprečevanje pranja denarja: inšpekcijskim nadzorom zaradi suma nepooblaščenega vpogleda v evidence Urada ter pritožbenim postopkom posameznice, ki ji je Urad zavrnil seznanitev z lastnimi osebnimi podatki. Izpodbijal je dva sklopa določb: pooblastila Urada za pridobivanje, analiziranje in hrambo podatkov in zakonske omejitve pravice do seznanitve.
Presojane določbe so tvorile namenoma usklajen režim odložene seznanitve z enotnim osemletnim rokom: upravljavec registra dejanskih lastnikov dejanskemu lastniku in poslovnemu subjektu osem let od posameznega dostopa ni smel razkriti informacij o dostopu organov do njihovih podatkov; prepoved razkritja za zavezance (t. i. tipping-off) je prenehala osem let po dnevu, ko se je zavezanec seznanil z varovanim dejstvom; pravica do vpogleda v podatke iz določenih evidenc Urada pa je nastopila šele osem let po njihovi pridobitvi.
Metodološko pomembna je umestitev presoje v okvir prava EU. Sodišče je ugotovilo, da izpodbijana ureditev pomeni izvajanje prava EU v smislu prvega odstavka 51. člena Listine EU o temeljnih pravicah, saj se navezuje na šesti odstavek 30. člena in 32. člen Direktive (EU) 2015/849, hkrati pa omejuje pravico dostopa iz 15. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov (Uredba (EU) 2016/679), ki jo država članica lahko omeji le pod pogoji iz njenega 23. člena. Posebej je izpostavilo sodbo SEU v zadevi Pankki S (C-579/21, z dne 22. 6. 2023), po kateri ima posameznik pravico izvedeti tudi za dejanja vpogleda v svoje podatke – kar je neposredno upoštevno za peti odstavek 51. člena, ki je prav te informacije prikrival.
Presojo je sodišče opravilo po strogem testu sorazmernosti. Cilj, preprečiti prezgodnje razkritje aktivnosti zavezancev, Urada kot finančno-obveščevalne enote in organov pregona, je ocenilo kot ustavno dopusten in skladen z razlogoma iz točk (d) in (e) prvega odstavka 23. člena Splošne uredbe. Ureditev naj bi spoštovala bistvo pravice, ker seznanitve ne izključuje, temveč jo le odlaga, in je primerna. Odločilen je bil preizkus nujnosti: absolutni in samodejni osemletni odlog ni dopuščal nobene presoje, ali bi razkritje v konkretnem primeru še lahko škodovalo postopkom, temveč je škodljivost domneval za vse primere, tudi kadar so razlogi za zadržanje že prenehali. Kot dokaz za obstoj milejšega ukrepa je sodišče uporabilo poznejšo ureditev po ZPPDFT-2A, ki je odlog v petem odstavku 51. člena vezala na fazo predkazenskega oziroma kazenskega postopka ali na obstoj očitnih in utemeljenih razlogov za domnevo škodljivosti, z zgornjo mejo osmih let. Sklicevanje na poznejšo izbiro zakonodajalca je pragmatično, a metodološko ne povsem neproblematično, saj odločba ne pojasni, ali je ustavnoskladna tudi nova ureditev, ki osemletno zgornjo mejo ohranja; do sorazmernosti v ožjem pomenu sodišče ni prišlo.
Ker bi neuporaba določb lahko povzročila prezgodnja razkritja, je sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve. V nepravnomočno končanih postopkih sme nadzorni organ oziroma sodišče seznanitev zavrniti ali omejiti le, če so ob odločanju še podani konkretni in utemeljeni razlogi za sklep, da bi razkritje škodovalo aktivnostim na področju preprečevanja, odkrivanja ali pregona pranja denarja ali financiranja terorizma; pri tem upošteva naravo informacije, pretečeni čas ter obstoj in fazo postopka. Gre za prehodno ureditev, ki zakonodajalca ne zavezuje k enemu samemu modelu.
Odločba utrjuje stališče, da morajo biti omejitve pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki tudi na področjih z izrazitim interesom zaupnosti zasnovane individualizirano in časovno prilagojeno, ne kot samodejni pavšalni odlogi. Odprta ostajajo vprašanja, ali je obdelava pri Uradu kot upravni finančno-obveščevalni enoti podvržena Splošni uredbi ali Direktivi (EU) 2016/680, ali ureditev po ZPPDFT-2A z ohranjeno osemletno zgornjo mejo prestane enak preizkus ter kako bo zahteva po individualizirani presoji umeščena v prenos novega svežnja EU na tem področju.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
