Država odgovarja za ravnanja osebe ali subjekta, ki sicer ni državni organ, je pa pooblaščen po pravu te države za izvajanje elementov vladne oblasti. Dejanje takšne osebe se namreč šteje za dejanje države po mednarodnem pravu.
Pritožnice so ruske državljanke, članice feministične punk skupine Pussy Riot, ki je znana po svojih improviziranih izvedbah pesmi, kritičnih do vlade. Ko so februarja 2014 začele nastop na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju, jih je več deset moških iz skupine kozakov zgrabilo, začelo potiskati in vleči za roke, udarjati z bičem, vrgli so jih na tla in jih v obraz poškropili s poprovim sprejem. Zaradi vsega tega so morale prekiniti nastop, odpeljane so bile v bolnišnico, kjer so ugotovili poškodbe, na policiji pa so prijavile incident. Čeprav o dogodku obstajajo videoposnetki in številna pričanja prič, zoper povzročitelje kazenski postopek ni bil uveden.
Maja 2015 so pritožnice pri Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) vložile tožbo zoper Rusko federacijo zaradi kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), in sicer zaradi kršitve prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (3. člen) in svobode izražanja (10. člen), pa tudi zaradi neučinkovite izvedbe preiskave oz. kazenskega postopka.
ESČP je v sodbi Verzilov in ostali proti Rusiji najprej potrdilo, da je pristojno za reševanje predmetne zadeve, saj se je dogodek zgodil pred 16. septembrom 2022, ko je Rusija še bila pogodbenica EKČP. Prav tako je potrdilo, da gre za postopek zoper Rusijo, saj se »ravnanje osebe ali subjekta, ki ni državni organ, je pa pooblaščen po pravu te države za izvajanje elementov vladne oblasti, šteje za dejanje države po mednarodnem pravu«. Kozaki namreč opravljajo državno civilno službo, vojaško službo in službo kazenskega pregona, vse v skladu z rusko zakonodajo.
Po preučitvi zadeve je ESČP ugotovilo, da izjave pritožnic o napadu niso bile sporne, kot je to trdila Rusija. Podprte so bile z zdravstvenimi izvidi, izjavami prič in videoposnetki, dostopnimi na internetu. Ker so nasilna dejanja po mnenju ESČP dokazana onkraj razumnega dvoma, se šteje, da niso bila združljiva s spoštovanjem človeškega dostojanstva pritožnic, zaradi česar se lahko uporabi 3. člen konvencije. ESČP je tudi ugotovilo, da država s tem, ko je na podlagi obtožb pritožnic uvedla zgolj predpreiskovalne policijske ukrepe, ne pa tudi kazenskega postopka, ni izpolnila svoje obveznosti iz 3. člena EKČP za izvedbo učinkovite preiskave. Kot je ugotovilo ESČP, je že sama policijska preiskava imela številne pomanjkljivosti: policija namreč ni ugotavljala statusa kozakov kot državnih agentov, niso identificirali drugih napadalcev, niso zaslišali policistov, ki so bili na kraju napada, niso poskusili raziskati nasprotij v izjavah kozakov itd. Zato je ESČP zaključilo, da oblasti niso izvedle učinkovite preiskave, ki bi lahko privedla do identifikacije in kaznovanja odgovornih, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP.
V zvezi z navedbami pritožnic, da je država odgovorna za ravnanje kozakov, je ESČP ugotovilo, da je kozaško službo financirala in nadzorovala država. Prav tako so ugotovili, da jih je oblast dejansko vključila v pomoč policiji na zimskih olimpijskih igrah. Vsaj dva od napadalcev sta nosila kozaško uniformo, iz česar bi lahko sklepali, da sta uradno opravljala svoje dolžnosti pri vzdrževanju javnega reda. Ob upoštevanju načela, ki se je uveljavilo v praksi ESČP, je država odgovorna za kršitve človekovih pravic, ki jih povzročijo njeni zastopniki pri opravljanju svojih dolžnosti. Glede na vse navedeno je ESČP zaključilo, da je obstajala neposredna povezava med dejanji kozakov in njihovimi dolžnostmi pri vzdrževanju javnega reda ter posledično – ne glede na to, ali so bili kozaki v času napada formalno na dolžnosti ali ne – da je za njihov napad na pritožnice odgovorna država.
Glede na izrazito pasivnost policije je ESČP ugotovilo, da so kozaki z neupravičeno uporabo sile poškodovali pritožnice, jim povzročili telesno bolečino, ponižanje, strah, tesnobo in občutek manjvrednosti. Šlo je za ponižujoče ravnanje, za katero je bila odgovorna Rusija.
Po mnenju ESČP je bila država tudi odgovorna, da je pritožnicam onemogočila izvedbo nastopa v Sočiju, s čimer jim je kršila pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP.
Na podlagi vsega navedenega je sodišče presodilo, da mora Rusija vsaki pritožnici plačati 15.000 evrov za nepremoženjsko škodo in tudi povrniti stroške.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
