V zanimivi odločbi Memedova in drugi proti Severni Makedoniji je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) presojalo vprašanje, ali je bila pritožnikom kršena pravica svobodno zapustiti državo, tudi lastno, ter ali so bili pri prepovedi prehoda državne meje diskriminirani na podlagi pripadnosti romski etnični manjšini.
Od 19. decembra 2009 je bil vstop državljanov tožene države v schengensko območje poenostavljen za tiste, ki imajo biometrični potni list, ki ga je izdala tožena država. Makedonsko ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je 28. aprila 2011 regionalnim centrom za mejne zadeve ter drugim pristojnim organom poslalo opozorilo, da se povečuje število državljanov, ki zaprosijo za azil v Evropski uniji in članicah schengenskega območja ter tako zlorabljajo obstoječi režim lažjega vstopa. Eden od ukrepov, ki jih je predlagalo MNZ, je bila okrepitev mejnega nadzora za organizirane skupine državljanov, ki zapuščajo državo in so potencialni prosilci za azil. Policisti so zlasti preverjali ustrezne evidence in elektronske zbirke podatkov, da bi ugotovili, ali te osebe ogrožajo nacionalno varnost, javni red, mednarodne odnose ali javno zdravje.
Pritožnici Memedovi so novembra 2014 na letališču v Skopju prepovedali izstop iz države, leteti bi morala v Nemčijo. V uradni izjavi je MNZ zapisalo, da so pristojni organi ocenili, da pomeni nevarnost za javni red, ker ni predložila dokazila o zadostnih finančnih sredstvih za načrtovano dolžino bivanja niti ni predložila povratne vozovnice ali uradnega povabila ali sponzorstva. Pritožnica je na podlagi tega vložila civilno tožbo proti MNZ, ki naj bi kršilo zakon o prepovedi diskriminacije in njeno pravico do zapustitve države. Trdila je, da jo je mejni uradnik žalil, češ da bo tako kot drugi Romi zaprosila za azil. Dodala je, da je policistu poskušala razložiti, da je upokojena in potuje, da bi obiskala svoje otroke, ter da je poskušala predložiti dokumente, ki dokazujejo, da njen sin prebiva v Nemčiji. S tožbo ni uspela, saj je sodišče ugotovilo, da je do prepovedi potovanja prišlo, ker svojega namena in razloga potovanja ni utemeljila z verodostojnimi listinami, kot to zahteva zakon, in ne zaradi romskega porekla. Tudi na višjih stopnjah so sodišča zavrnila argumente o domnevni diskriminaciji in poudarila, da v skladu z novimi pravili za vstop v schengensko območje ni dovolj biometrični potni list, ampak je treba izpolnjevati tudi druge pogoje, kot sta predložitev pisma sponzorstva in dokazovanje zadostnih finančnih sredstev, česar pritožnica ni storila.
Druga pritožnica, ki so ji prav tako zavrnili izstop iz države na letališču v Skopju, je sicer predložila pismo, v katerem je njen svak v Nemčiji jamčil, da bo med obiskom stanovala pri njem. Vseeno pa so na mejni kontroli presodili, da pismo ni avtentično, in so ji zavrnili izstop. Pri tretjem in četrtem pritožniku je bila situacija zelo podobna, le da sta mejo želela prečkati z avtomobilom na mejnem prehodu s Srbijo.
Vsi so vložili pritožbe pred ESČP, ki jih je sodišče zaradi podobnega dejanskega stanja presojalo skupaj. Zatrjevali so kršitev 2. člena Protokola št. 4Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki zagotavlja pravico zapustiti katerokoli državo, tudi lastno, z izjemo zakonsko določenih omejitev, ki so v demokratični družbi nujne za zagotavljanje javnega reda, zdravja, preprečevanja kriminala itd.
ESČP je najprej poudarilo, da med strankami ni sporno, da je zavrnitev dovoljenja za pritožnike, da zapustijo svojo državo, pomenila poseg v njihovo pravico do svobode gibanja. Moralo pa je ugotoviti, ali je bil ta poseg v skladu z zakonom in nujen ter sorazmeren. V primeru prvih dveh pritožnic je ugotovilo, da so domača sodišča upoštevala Uredbo (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah), ki je določal zahteve za vstop državljanov tretjih držav, ki potujejo v države članice EU. Pri tem pa niso pojasnila, kako se zakonik lahko šteje za del nacionalnega pravnega reda glede na preteklo sodno prakso, v kateri je bilo jasno ugotovljeno, da zakonik ni del domačega prava in zato ni pravno zavezujoč za toženo državo. ESČP je pojasnilo, da je za skladnost z zakonom nujno, da je poseg v pravico določen z dovoljšno stopnjo jasnosti in predvidljivosti ter da se vzpostavi enotna sodna praksa. Nasprotujoče si sodne odločbe namreč lahko povzročijo stanje pravne negotovosti in zmanjšajo zaupanje javnosti v sodni sistem. Na podlagi tega je sodišče ugotovilo, da poseg v pravico do svobode gibanja ni bil v skladu z zakonom, vseeno pa je nadaljevalo presojo nujnosti v demokratični družbi. Ugotovilo je, da v domačih postopkih ni bilo ničesar, kar bi kazalo na to, da se je kdo od pritožnikov pojavljal v razpisih ali da je sodeloval v kakršnihkoli dejavnostih, ki kažejo, da pomenijo grožnjo nacionalni ali javni varnosti. Čeprav bi neki ukrep bil upravičen v določenih nujnih situacijah ob kršitvi zakonov o priseljevanju, se tovrstne omejitve brez upoštevanja konkretnih okoliščin ne morejo šteti za potrebne v demokratični družbi. ESČP je tako ugotovilo kršitev 2. člena Protokola št. 4 za vse štiri pritožnike.
Pritožniki so zatrjevali tudi, da so bili diskriminirani pri uživanju svoje pravice, da zapustijo svojo državo, na podlagi svojega romskega porekla, kar je v nasprotju s 1. členom Protokola št. 12 k EKČP in 14. členom EKČP v povezavi z 2. členom Protokola št. 4. Omenjene določbe zagotavljajo uživanje pravic iz EKČP brez diskriminacije ne glede na raso, spol, barvo kože, etnično pripadnost, vero itd. Pritožniki so zapisali, da je MNZ pogojeval prehod meje glede na raso ter da vladi ni uspelo dokazati, da njihova pravica do prehoda meje ni bila nesorazmerno prizadeta zaradi romskega porekla. Vlada je odgovorila, da jim je bil izstop preprečen, ker niso predložili potrebne dokumentacije, in ne zaradi osebne okoliščine rase, saj so nekateri med njimi prej že opravili podobna potovanja.
ESČP je ponovilo, da ko je pritožnik dokazal razlike v obravnavi posameznikov, mora tožena vlada dokazati, da je to razliko v obravnavanju mogoče upravičiti. Ni bilo sporno, da je MNZ izdalo opozorilo mejnim kontrolam, v katerem sicer Romi niso bili posebej izpostavljeni, vseeno pa se je število prepovedi prehodov meje pripadnikom romske manjšine opazno povečalo. Na to so opozarjali že organi Evropske unije in Združenih narodov ter poudarili rasno profiliranje pri prehodih mej, prav tako varuh človekovih pravic. Tudi število civilnih tožb s strani Romov se je po izdanem opozorilu opazno povečalo, zato je ESČP ugotovilo, da so kljub odsotnosti diskriminatornega besedila v internih navodilih le-ta privedla do nesorazmernega deleža Romov, ki jim je bila pravica do prehoda meje odvzeta. To pa je pomenilo, da bi morala vlada dokazati, da je bilo zadevno ravnanje objektivno upravičeno z zakonitim ciljem in da so bila sredstva za dosego tega cilja primerna, potrebna in sorazmerna. Ker tega niso storili, je ESČP sklenilo, da je Makedonija kršila tudi prepoved diskriminacije.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
