Pritožnica je bila pravnomočno obsojena na pogojno kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Med dokaze, na katere se je oprla obsodilna sodba, so spadali prometni podatki za njeno telefonsko številko, ki jih je preiskovalni sodnik pridobil od mobilnega operaterja na podlagi prvega odstavka 149.b člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP/13). Ti podatki so bili pri operaterju hranjeni na podlagi Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1/13), katerega določbe o obvezni in neselektivni hrambi prometnih podatkov je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-65/13 razveljavilo. Razveljavitev je sledila sodbi Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Digital Rights Ireland, ki je Direktivo 2006/24/ES o hrambi podatkov razglasilo za neveljavno ab initio.
Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi zavrnilo pritožničine ugovore glede nedopustnosti uporabe prometnih podatkov. Oprlo se je na stališče, po katerem razveljavitev določb ZEKom-1/13 ni posegla v določbe ZKP/13. K uničenju hranjenih podatkov naj bi bili zavezani zgolj operaterji, odločba Ustavnega sodišča pa naj ne bi neposredno posegala v pristojnosti organov kazenskega postopka pridobivati in uporabljati že pridobljene prometne podatke. Vrhovno sodišče je poudarilo, da morajo sodišča v vsakem posameznem primeru opraviti test sorazmernosti, in presodilo, da je bila pridobitev prometnih podatkov v konkretni zadevi sorazmerna.
Ustavno sodišče je pri svoji presoji izhajalo iz ustaljene ustavnosodne doktrine, po kateri pravica do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave varuje ne le vsebino posredovanih sporočil, temveč tudi okoliščine in dejstva, povezana s komunikacijo – prometne podatke. Že v odločbi št. U-I-144/19 je Ustavno sodišče presodilo, da se na podlagi prometnih podatkov lahko ustvari bogat podatkovni profil posameznika, iz katerega je mogoče izluščiti številne podrobnosti zasebnega življenja, vključno z občutljivimi informacijami o spolni usmerjenosti, političnih mnenjih, verskih prepričanjih ali zdravstvenem stanju. Pridobivanje prometnih podatkov za nazaj po prvem odstavku 149.b člena ZKP/21 je zato razglasilo za nesorazmerno, celoten 149.b člen ZKP/21 pa razveljavilo.
Odločilen premik v presoji obravnavane zadeve je pomenila sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Škoberne proti Sloveniji z dne 15. 2. 2024. ESČP je v tej sodbi zavzelo stališče, da že sama hramba podatkov na podlagi ureditve, ki ni izpolnjevala zahtev po kakovosti zakona, pomeni poseg v pravico iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Posledično je presodilo, da tudi kasnejša uporaba tako hranjenih podatkov ne more biti skladna z 8. členom EKČP, ne glede na to, ali je bil sam dostop do podatkov v kazenskem postopku izpeljan v skladu z zakonskimi pogoji. ESČP je pri tem ugotovilo, da določbe ZEKom/09, ki so bile vsebinsko enake pozneje razveljavljenim določbam ZEKom-1/13, niso zagotavljale ustreznih jamstev niti za samo hrambo niti za kasnejši dostop do podatkov.
Na podlagi te sodbe je Ustavno sodišče spremenilo svoje stališče iz odločbe št. Up-709/15, Up-710/15, po katerem je bilo tudi v položaju protiustavne hrambe prometnih podatkov dopustno presojati sorazmernost posega pri njihovi uporabi v konkretnem kazenskem postopku. Ustavno sodišče je sprejelo novo stališče, po katerem v primeru, ko so prometni podatki hranjeni na protiustavni pravni podlagi, tudi njihova kasnejša uporaba v kazenskem postopku ne more biti skladna z Ustavo. Hramba prometnih podatkov in kasnejši dostop do njih ter uporaba v kazenskem postopku predstavljata dva ločena posega, ki zahtevata ločeno utemeljitev; izpolnjenost pogojev za dostop po 149.b členu ZKP/13 zato ne more odpraviti protiustavnosti hrambe same.
Odločitev ni bila soglasna. Ustavno sodišče jo je sprejelo s petimi glasovi proti trem, pri čemer so odklonilna ločena mnenja podali predsednik dr. Čeferin ter sodnika dr. Knez in dr. Kogovšek Šalamon. Pritrdilno ločeno mnenje je dala sodnica dr. Šugman Stubbs. Pomisleki manjšine so se nanašali predvsem na neenotnost sodne prakse ESČP na tem področju, na neupoštevanje dejstva, da je bila hramba podatkov v času zbiranja zakonita in celo obvezna po pravu EU, ter na nevarnost avtomatične razveljavitve številnih kazenskih zadev brez diferencirane presoje okoliščin posameznega primera. Sodnica Kogovšek Šalamon je opozorila, da sodba Škoberne ni upoštevala doktrine Bosphorus niti neskladja med ex tunc učinkom razveljavitve direktive s strani SEU in ex nunc učinkom razveljavitve zakona po Zakonu o Ustavnem sodišču (ZUstS). Sodnik Knez je zagovarjal uporabo instituta svetovalnega mnenja po Protokolu št. 16 k EKČP, s katerim bi Ustavno sodišče ESČP opozorilo na sistemske učinke njegove sodne prakse v nacionalnih kazenskih postopkih.
Ustavno sodišče je v 23. točki obrazložitve dodalo obiter dictum o vprašanju absolutnosti izločitve dokazov iz drugega odstavka 18. člena ZKP, pri čemer je zapisalo, da to vprašanje v ustavnosodni presoji še ni razdelano. Navedba odpira prostor za nadaljnji razvoj sodne prakse v smeri diferencirane presoje procesnih posledic ugotovljene protiustavnosti dokazne podlage, vključno z morebitnimi izjemami od dosledne izločitve, kot je izjema dobre vere. Presojo o tem, ali bodo dokazi v konkretnem kazenskem postopku izločeni ali ne, je Ustavno sodišče prepustilo rednim sodiščem.
Odločba ima širše sistemske posledice. Pred slovenskimi sodišči poteka še več deset kazenskih zadev, v katerih so bili med dokazi upoštevani prometni podatki, hranjeni po pozneje razveljavljenih predpisih. Novo stališče Ustavnega sodišča, po katerem protiustavnost hrambe izključuje vsakršno kasnejšo presojo sorazmernosti uporabe tako hranjenih podatkov, bo nedvomno vplivalo na izid teh postopkov. Hkrati pa vprašanje izločitve dokazov ostaja v domeni zakonodajalca in rednih sodišč, kar odpira možnost, da se prek ustavnoskladne razlage 18. člena ZKP ali zakonodajne spremembe sistema izločitve dokazov oblikuje bolj diferenciran pristop k procesnim posledicam ugotovljene protiustavnosti dokazne podlage.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
