Vino se lahko poimenuje po vinogradniškem gospodarstvu, tudi če se grozdje stiska v prostorih drugega vinogradnika, vendar le pod pogojem, da v času stiskanja ta prostor uporablja samo vinogradnik, ki je stiskalnico vzel v najem, ter da natančno in stalno nadzoruje stiskanje.
Vinogradnik Weingut A iz nemške regije Mozela prideluje vino ne samo iz grozdja, ki izvira iz njegovih vinogradov, temveč tudi iz drugih, ki jih najema. S slednjimi ima dogovorjeno, da vinogradnik, ki mu trte daje v najem, le-te obdeluje skladno z njegovimi navodili, hkrati pa mu vsako leto da v izključni najem stiskalnico, kjer predeluje grozdje iz najetih vinogradov. Zatem najemnik pripelje vino na svoje gospodarstvo.
Dežela Land Rheinland-Pfalz (zvezna dežela Porenje - Pfalška, Nemčija) je menila, da vinogradnik A za tako pridobljeno vino ne more uporabljati označb »Weingut« in »Gutsabfüllung«, saj naj bi bil skladno z Delegirano uredbo Komisije 2019/33 proizvod vinske trte proizveden izključno iz grozdja, pridelanega v vinogradih, ki jih izkorišča to gospodarstvo, in da je pridelava vina v celoti izvedena na tem gospodarstvu.
Med postopkom se je nemško zvezno upravno sodišče glede zadnje omenjene zahteve obrnilo na Sodišče EU.
Sodišče EU je s sodbo C-354/22 najprej opozorilo, da se izrazi, kot so polnilec, proizvajalec ali prodajalec, ki se nanašajo na vinogradniško gospodarstvo po Delegirani uredbi 2019/33, uporabljajo le, če se proizvodi vinske trte proizvajajo izključno iz grozdja, potrganega v vinogradih zadevnega gospodarstva, in proizvodnja vina poteka v celoti na zadevnem gospodarstvu. Ob tem je dodalo, da se predhodno vprašanje nanaša zgolj na pogoj, ali se lahko ti izrazi uporabljajo le, če proizvodnja vina poteka v celoti na vinogradniškem gospodarstvu, po katerem se proizvod imenuje, in ali okoliščina, da to gospodarstvo stiskalnico najema le za 24 ur, izključuje možnost, da bi se za stiskanje – in posledično za proizvodnjo vina – štelo, da poteka v celoti na tem gospodarstvu.
Po preučitvi prvega odstavka 54. člena Delegirane uredbe 2019/33 je Sodišče EU ugotovilo, da pojem vinogradniško gospodarstvo ni opredeljen niti v tej uredbi niti posredno s sklicevanjem na nacionalno pravo držav članic. Tako je treba ta pojem šteti za avtonomen pojem prava Unije, ki ga je treba na njenem ozemlju razlagati enotno, in sicer ne le ob upoštevanju besedila te določbe, ampak tudi njenega konteksta in ciljev, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je ta določba.
Ob upoštevanju drugega pododstavka prvega odstavka 54. člena Delegirane uredbe 2019/33 je sodišče dalje ugotovilo, da je pogoj za uporabo izrazov, na katere se ta določba nanaša, med drugim ta, da proizvodnja vina poteka »v celoti« na vinogradniškem gospodarstvu, po katerem se proizvod imenuje.
Ob tem je opozorilo, da citirana določba razlikuje med več fazami proizvodnje, med katerimi sta trgatev grozdja in proizvodnja vina, katere del je tudi stiskanje grozdja. Opozorilo je tudi na stališče Komisije, da izraz »v celoti« sicer pomeni, da pri proizvodnji vina nobene faze predelave ni mogoče opraviti zunaj tega gospodarstva, vendar pa Delegirana uredba 2019/33 pojma gospodarstvo ne definira. Zato se je Sodišče EU pri nadaljnji opredelitvi pojma gospodarstvo naslonilo še na Uredbo 1307/2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike, v skladu s katero kmetijsko gospodarstvo pomeni »vse enote, ki se uporabljajo za kmetijske dejavnosti in s katerimi upravlja kmet ter se nahajajo na ozemlju iste države članice«.
Sodišče je tudi opozorilo na sodbo C-268/01, v kateri je v zvezi z geografskim območjem že izpostavilo, da lahko proizvajalec prosto izbere kraj proizvodnje, če obstajajo različne proizvodne enote (na ozemlju države članice). Vse te enote mora upravljati, ni pa potrebno, da je tudi lastnik naprav, ki jih uporablja za svojo proizvodnjo.
V zvezi z zahtevo, da mora proizvodno enoto »upravljati« kmet sam, je Sodišče EU že pojasnilo, da pojem »upravljanje« ne pomeni, da mora imeti kmet neomejeno pravico do razpolaganja z zadevno površino v okviru njene uporabe za kmetijske dejavnosti. Mora pa biti pri opravljanju svoje kmetijske dejavnosti dovolj samostojen glede uporabe tega zemljišča (glej npr. sodbo C-176/20). Sodišče je prav tako poudarilo, da pojem gospodarstvo ni omejen le na zemljišča, katerih lastnik je vinogradnik ali ki so v bližini takih zemljišč, temveč se lahko razširi na najete vinograde.
Skladno z Delegirano uredbo 2019/33 je cilj navedbe gospodarstva na etiketi proizvoda ta, da se potrošnikom zagotovi informacija o zagotavljanju višje kakovosti, ki izhaja iz te navedbe. Namen neobveznih navedb, kot je označba gospodarstva, je, da se potrošnikom zagotovi, da so glavne faze postopka proizvodnje vina (od trgatve do proizvodnje) potekale pod dejanskim vodenjem, strogim in stalnim nadzorom ter izključno odgovornostjo nosilca gospodarstva, ki mu je mogoče pripisati kakovost proizvoda. Tudi uporaba izraza »ustekleničeno s strani proizvajalca« kaže na to, da sta proizvajalec in oseba ali podjetje, ki opravi polnitev, isti subjekt, pri čemer lahko proizvodnjo opravi vinogradnik bodisi v svojem vinogradniškem gospodarstvu bodisi drugje, če nima polnilne naprave, vendar pod pogoji, ki zagotavljajo v bistvu enaka jamstva.
Na podlagi navedenega je Sodišče EU zaključilo, da je mogoče šteti, da je bilo stiskanje grozdja, čeprav je potekalo v stiskalnici, ki je bila od drugega gospodarstva najeta zgolj za 24 ur, opravljeno na vinogradniškem gospodarstvu, po katerem se proizvod imenuje, če je ta stiskalnica za čas, ki je potreben za to, da se stiskanje opravi, dana na voljo izključno lastniku tega gospodarstva – to pa mora preveriti predložitveno sodišče.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.