V kazenskih postopkih je ključno, da sodišče razjasni in potrdi, ali so predmeti, ki so bili zaseženi, dejansko relevantni za ugotovitev storitve kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Pri tem so specifične lastnosti predmetov, kot so velikost, oblika, barva, ostrina in druge fizične značilnosti, odločilne za povezovanje predmeta z dejanjem, ki se mu očita, in okoliščinami, v katerih je bilo dejanje storjeno. Odločilna pa je tudi sled, ki ostane na predmetu, saj običajno prav ta, ko Nacionalni forenzični laboratorij opravi analize, pripelje do identifikacije storilca.
Pri kaznivih dejanjih, kot je umor, je lahko predmet, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje (npr. nož, pištola), odločilen za odločanje o storitvi samega dejanja in odgovornosti storilca. Sodišče v teh primerih natančno preveri, ali je predmet, ki so ga zasegli, res isti predmet, ki je bil uporabljen pri izvršitvi kaznivega dejanja. S pomočjo primerjave specifičnih lastnosti, kot so dolžina noža, oblika ročaja, barva madežev na predmetu in druge značilnosti, sodišče ugotovi, ali predmet ustreza tistemu, ki je bil dejansko uporabljen pri kaznivem dejanju. Pomembni elementi v tem procesu pa so tudi druge sledi, npr. kri ali druge telesne tekočine, ki so lahko prisotne na predmetu.
Za primer vzemimo kaznivo dejanje umora. Za kazniva dejanja zoper življenje in telo je značilno, da so te lastnosti še posebej pomembne, saj je pogosto odločilno, da sodišče ustvari neposredno povezavo med predmetom in dejanjem. Povedano drugače, sodišče mora biti prepričano, da predmet, ki so ga zasegli kot dokaz, dejansko predstavlja tisti predmet, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ta postopek lahko vključuje primerjavo predmeta z drugimi fizičnimi dokazi, kot so slike kraja zločina ali druge forenzične analize.
Pri kaznivih dejanjih zoper premoženje (kot so tatvine, vlomi, goljufije) so predmeti, ki so bili zaseženi, običajno povezani s kršitvijo lastninskih pravic, vendar ne vključujejo neposredne grožnje za življenje ali zdravje. Zaseženi predmeti so lahko ukradeni predmeti, kot so denar, dragocenosti, elektronika, orožje, ki so bili uporabljeni pri izvršitvi kaznivega dejanja. V teh primerih je bistveno, da sodišče natančno analizira specifične lastnosti predmeta, kot so velikost, oblika, stanje predmeta in druge značilnosti, da se ugotovi, ali je bil ta predmet dejansko ukraden ali zlorabljen.
Čeprav je analiza specifičnih lastnosti predmeta v primeru kaznivega dejanja zoper premoženje prav tako pomembna, kot je v primerih kaznivih dejanj zoper življenje in telo, pa ni nujno, da predmet ostane trajno shranjen. Pri kaznivih dejanjih, kjer so zaščitene lastninske pravice, in ne življenje ali telo posameznika, je lahko predmet, če ni več potreben za odločanje o kaznivem dejanju, uničen ali vrnjen. Zaseženi predmeti so v teh primerih pomembni za odločanje o storitvi kaznivega dejanja zoper premoženje, vendar niso ključni za odločitev o tem, ali je s storitvijo kaznivega dejanja prišlo do neposredne ogroženosti življenja ali zdravja.
V primerih kaznivih dejanj zoper premoženje sodišče običajno odloči, da predmeti, ki so povezani z izvršitvijo kaznivega dejanja (npr. orodje za vlom, orožje), niso potrebni za trajno hrambo, saj ne vsebujejo bistvenih sledi za odločanje o storitvi kaznivega dejanja, kot so pri kaznivih dejanjih zoper življenje ali telo, zato se ti predmeti po zaključku postopka vrnejo lastnikom ali uničijo.
Eden od večjih pravnih izzivov, povezanih s hrambo dokazov v kazenskih postopkih, je vprašanje, kaj se zgodi, če bi bil določen predmet uničen, potem pa bi prišlo do obnove postopka. V tem primeru se pojavi nevarnost, da bi sodišče brez tega predmeta težko odločilo o storitvi kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti.
Če je predmet, ki je bil izjemno pomemben za odločanje o storitvi kaznivega dejanja (na primer nož s sledmi krvi ali orožje) uničen, potem bi sodišče ob obnovitvi postopka lahko naletelo na težave pri nadaljnjem obravnavanju primera. Brez tega predmeta bi bilo težje odločiti, da je obdolženec res storil dejanje, s katerim se mu očita kaznivo dejanje, saj bi manjkali ključni dokazi.
Za primer kaznivega dejanja umora je lahko ta problem še posebej izrazit, saj lahko sodišče pogosto temelji na predmetih, ki so neposredno povezani z dejanjem, kot je orožje ali orodje, s katerim je bilo življenje žrtve ogroženo ali izgubljeno. V primeru, da bi bil tak predmet uničen, bi bilo zelo težko rekonstruirati celotno dejanje in odločiti o obdolženčevi kazenski odgovornosti, če bi se postopek zaradi novih ugotovitev ponovno odprl.
Omenjena problematika je še posebej pomembna v primerih, kjer ni drugega objektivnega načina za ugotavljanje dejanskega stanja, kot so specifične lastnosti predmeta, ki je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja. Zato je pomembno, da sodišča sprejmejo previdnostne ukrepe, da se predmeti, ki so lahko ključni dokazi v postopku, hranijo, dokler ni dokončno jasno, da niso več potrebni, ali pa da so predmeti, ki so že postali nepotrebni, uničeni zgolj v skladu z zakonskimi predpisi ob zagotavljanju pravice do poštenega sojenja.
Na tej točki moramo pomisliti, da lahko pride do vložitve ustavne pritožbe ali celo do pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Ustavna pritožba (Up) se namreč lahko vloži šele po izčrpanih vseh pravnih sredstvih (rednih in izrednih), rok za vložitev pa je 60 dni od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča pritožba.1 Postopek traja odvisno od vrste obravnavanja zadeve, kar določa Poslovnik Ustavnega sodišča RS,2 praviloma pa se obravnavajo po vrstnem redu prejema zadeve.3 Po pregledu objavljenih odločitev Ustavnega sodišča RS je razvidno, da postopek za odločitev o Up traja približno 1–4 leta. Če posameznik z Up ne uspe, ima še možnost pritožbe na ESČP, kjer je prav tako pogoj za vložitev izčrpanje vseh pravnih sredstev pred nacionalnimi organi, rok za vložitev pa je po novem štiri mesece4 po zadnji odločitvi nacionalnih organov. Postopek se začne s preizkusom sodišča o popolnosti vloge, ki lahko traja 1–2 mesecev, nato sodišče preverja dopustnost pritožbe, v nadaljevanju postopka pa sledi obravnavanje zadeve, ki lahko traja 6–7 let.5 ESČP daje prednost zadevam, ki vključujejo pravice otroka, ali deportacijam, ki bi lahko ogrozile življenje in zdravje pritožnika. V zvezi z navedenim bi torej postopek od odločitve o izrednih pravnih sredstvih nacionalnega sodišča pa od končne odločitve ESČP lahko trajal skupno približno 11 let in 6 mesecev, torej bi potemtakem sodišče v strahu pred obnovo kazenskega postopka moralo zasežen predmet, ki služi kot ključni dokaz pri težjih kaznivih dejanjih, hraniti tudi po 11–12 let...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Nina Žitnik: Problematika hrambe dokazov po končanem kazenskem postopku
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 15, 2025
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
