Za ženske kot celoto je mogoče šteti, da pripadajo družbeni skupini v smislu Direktive 2011/95 in da so upravičene do statusa begunca, če so izpolnjeni pogoji iz te direktive. To velja, če so v svoji izvorni državi zaradi svojega spola izpostavljene dejanjem fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja in nasilja v družini.
WS je turška državljanka kurdske etnične skupine, sunitska muslimanska in razvezana. V Bolgarijo je zakonito prispela junija 2018, nato se je pridružila družinskemu članu v Berlinu, kjer je vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Bolgarski organi so z odločbo bolgarske agencije za begunce februarja 2019 WS ponovno sprejeli zaradi obravnavanja njene prošnje za mednarodno zaščito. WS je na treh zaslišanjih izjavila, da je bila pri šestnajstih letih prisiljena v sklenitev zakonske zveze in da je imela tri hčere. Mož naj bi jo med njunim zakonskim življenjem pretepal, pri čemer ji njena biološka družina ni pomagala. Septembra 2016 naj bi pobegnila iz skupnega bivališča, leta 2017 sklenila versko zakonsko zvezo in maja 2018 v tej zakonski zvezi dobila sina. Potem ko je zapustila Turčijo, se je septembra 2018 uradno ločila od svojega prvega moža, in to kljub njegovemu nasprotovanju. Iz teh razlogov je izrazila bojazen, da bi jo njena družina ubila, če bi se vrnila v Turčijo. Bolgarska agencija je njeno prošnjo za mednarodno zaščito in tudi za subsidiarno zaščito zavrnila, takšno odločitev pa je s sodbo potrdilo bolgarsko upravno sodišče.
Ko je WS aprila 2021 na podlagi novih dokazov vložila naknadno prošnjo za mednarodno zaščito, je bolgarska agencija za begunce zavrnila ponovno uvedbo postopka, saj naj WS ne bi navedla nobenega pomembnega novega elementa v zvezi s svojim osebnim položajem ali izvorno državo. V pritožbenem postopku zoper takšno odločitev se je predložitveno sodišče obrnilo na Sodišče EU v zvezi s presojo Direktive 2011/95/EU o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite.
Sodišče EU je v sodbi C-621/21 odgovorilo, da je bila Direktiva 2011/95 sprejeta med drugim zato, da bi vse države članice uporabljale skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito. Ker je temelj mednarodne pravne ureditve za zaščito beguncev, pa je treba pri presojanju te problematike upoštevati tudi Ženevsko konvencijo o statusu beguncev.
Direktiva 2011/95 določa pogoje za priznanje statusa begunca na eni strani in subsidiarne zaščite, do katere so lahko upravičeni državljani tretjih držav, na drugi strani. Status begunca je predviden za primere preganjanja državljana tretje države zaradi rase, vere, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Subsidiarna zaščita pa je predvidena za državljana tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za begunca, a je bilo v zvezi z njim izkazano, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se, če bi se vrnil v izvorno državo, soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, ki med drugim vključuje usmrtitev in nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
V skladu z 2. členom Direktive 2011/95, ki povzema 1. člen Ženevske konvencije, pomeni »begunec« državljana tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države. V 10. členu te direktive so za vsakega od teh petih razlogov za preganjanje, ki lahko privedejo do priznanja statusa begunca, našteti elementi, ki jih morajo države članice upoštevati.
Za »pripadnost določeni družbeni skupini« po razlagi sodišča morata biti izpolnjena dva pogoja: prvič, člani zadevne skupine morajo imeti vsaj eno od naslednjih treh identifikacijskih značilnosti, in sicer »prirojeno lastnost«, »skupno poreklo, ki je nespremenljivo«, ali »značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se osebe ne bi smelo prisiliti, naj se mu odreče«. Drugič, ta skupina mora imeti »razločno identiteto« v izvorni državi, »saj jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno«.
V zvezi s tem je sodišče še opozorilo, da je v 10. členu direktive med drugim pojasnjeno, da je treba »vidike, povezane s spolom, vključno s spolno identiteto, […] ustrezno upoštevati pri določanju pripadnosti določeni družbeni skupini ali opredelitvi značilnosti takšne skupine«. Podobno tudi smernice Agencije Združenih narodov za begunce o preganjanju zaradi spola pojasnjujejo, da je »spol mogoče ustrezno vključiti v kategorijo družbene skupine, pri čemer so ženske jasen primer družbene celote, ki jo opredeljujejo prirojene in nespremenljive lastnosti in ki je pogosto obravnavana drugače kot moški.«
V zvezi z Istanbulsko konvencijo, ki zavezuje Unijo (Bolgarija je ni ratificirala), je sodišče izpostavilo, da prvi odstavek 60. člena te konvencije določa, da je treba nasilje nad ženskami zaradi spola priznati kot obliko pregona v smislu 1. člena Ženevske konvencije. Po drugi strani drugi odstavek 60. člena pogodbenicam nalaga, da zagotovijo, da se za vsakega od razlogov za preganjanje, določenih v Ženevski konvenciji, uporabi razlaga z vidika spola in da se, kadar bi do pregona prišlo iz enega ali več teh razlogov, prosilcu prizna status begunca.
Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da lahko tudi ženske kot celota pripadajo »določeni družbeni skupini« v smislu 10. člena Direktive 2011/95, če se ugotovi, da so v svoji izvorni državi zaradi svojega spola izpostavljene dejanjem fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja in nasilja v družini. Pod takšnimi pogoji so lahko upravičene do statusa begunca.
Na vprašanje, kako se razlaga 15. člen Direktive 2011/95, je sodišče odgovorilo, da pojem »resna škoda« zajema dejansko grožnjo, da bo prosilec ubit ali izpostavljen nasilju članov svoje družine ali svoje skupnosti zaradi domnevnega kršenja kulturnih, verskih ali tradicionalnih norm, in da ta pojem torej lahko privede do priznanja statusa subsidiarne zaščite v smislu 2. člena te direktive.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
