V zadevi Bernotas proti Litvi je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) presojalo vprašanje, ali je organ socialnega varstva posegel v pritožnikovo pravico nedotakljivosti osebne lastnine in premoženja v zvezi z vračanjem izplačanega zneska zaradi zmanjšane sposobnosti za delo.
Januarja 2010 je pritožnik med čiščenjem puške po lovu pomotoma ustrelil Ž. K. Žrtev je utrpela več poškodb v predelu trebuha, kolka in noge. Pritožnik je bil obtožen povzročitve hude poškodbe iz malomarnosti, krivdo je v celoti priznal. Ž. K. je vložil civilno tožbo. Zahteval je 6.785 litovskih litajev (približno 1.965 evrov) za premoženjsko škodo, ki jo sestavljajo stroški za zdravila, bolnišnično zdravljenje in prevoz, ter 100.000 LTL (28.962 evrov) za nepremoženjsko škodo. Med trajanjem postopka mu je pritožnik plačal 9000 LTL (2.607 evrov).
Kazensko sodišče ga je spoznalo za krivega in poudarilo, da je nesreča povzročila Ž. K. velike fizične bolečine, štirikrat je bil operiran, več mesecev je bil v bolnišnici in morali so mu zamenjati kolk. Poleg tega se je njegova delovna zmožnost znatno zmanjšala, ni mogel več dvigovati težkih predmetov ali teči ali hoditi na dolge razdalje in je zato bil odpuščen z dela v gasilski reševalni službi. Avgusta 2010 je služba za invalidnost in delovno zmožnost ugotovila, da je bila zaradi poškodb v nesreči delovna zmožnost Ž. K. zmanjšana za 60 odstotkov, zato je zavod za invalidsko in socialno zavarovanje izdal odločbo, da je upravičen do invalidske pokojnine v delu, ki nadomesti izgubljen dohodek zaradi zmanjšane delovne sposobnosti.
V skladu z nacionalnim civilnim pravom je bil zavod upravičen od pritožnika terjati znesek, ki so ga izplačevali kot mesečno nadomestilo, saj je bil pritožnik kriv za prej omenjeno zmanjšano sposobnost kot posledico poškodbe. Skozi leta so tako prihajale zahteve po plačilu zneskov, ki so bili za pritožnika previsoki, zato je sčasoma zaprosil za obročno odplačevanje, kasneje pa tudi teh obrokov ni več vračal. Zato je zavod vlagal nove in nove tožbe, pritožnik pa se je branil, da ima premajhne dohodke, da bi do konca življenja žrtvi nesreče plačeval nadomestilo stroškov in izgubljenega dohodka. Tudi nacionalna sodišča so priznala pravico zavoda, da od pritožnika terja povračilo zneskov, ki jih je Ž. K. mesečno dobival zaradi svoje invalidnosti. Zavrnili so pritožnikovo trditev, da je že plačal odškodnino Ž. K. za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je slednji utrpel. Navedlo je, da škode, za katero je pritožnik že plačal odškodnino (direktni stroški prevoza po nesreči in zdravljenja), ni mogoče enačiti s škodo, ki je nastala po nesreči in se je nanašala na zmanjšano delovno in dohodkovno zmožnost Ž. K.
Zaradi neuspehov pred nacionalnimi sodišči je pritožnik začel postopek pred ESČP, kjer je zatrjeval nesorazmernost zahtev zavoda za povračilo pokojnine za izgubljeno delovno zmožnost tudi leta po nesreči. Tako naj bi država kršila 1. člen Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki vsaki fizični in pravni osebi zagotavlja pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Poudaril je, da je do poškodbe prišlo po nesreči ter da je krivdo priznal in povrnil premoženjsko in nepremoženjsko škodo, vendar pa da država ni vzpostavila nobene omejitve njegovi obveznosti vračanja izplačil zavodu, zato bi bil dolžan še naprej redno plačevati zavodu, dokler bi Ž. K. bil živ. Trdil je, da je taka obveznost pomenila nesorazmeren poseg v njegovo lastninsko pravico.
Vlada je odgovorila, da se sicer strinja s tem, da so zahtevki zavoda posegli v pritožnikovo premoženje, vendar pa da so bili izpolnjeni pogoji za dopustnost takega posega, saj je bila možnost, da zavod zahteva povračilo, predvidena z zakonom. Poleg tega sta bila s posegom zasledovana legitimen cilj varstva interesov žrtev kaznivega dejanja, da se jim povrne škoda, ki je nastala zaradi poškodbe, in hkrati cilj varovanja javne blagajne, s tem ko je pritožnik povrnil sredstva javnemu zavodu. V tem primeru so javni organi večkrat preučili in potrdili, da je zmanjšana delovna zmožnost Ž. K. izključna posledica nesreče, ki jo je povzročil pritožnik, ter da je dolžan povrniti ne samo izgubo dohodka, ampak tudi stroške zdravljenja in zdravil.
ESČP je pri presoji primera najprej potrdilo, da je nesporno, da je prišlo do posega v pritožnikovo pravico, in v nadaljevanju skušalo ugotoviti, ali je bil tak poseg upravičen. Ugotovilo je, da civilni zakonik določa obveznost za vsakogar, ki je drugi osebi povzročil premoženjsko škodo, da takšno škodo v celoti povrne, ter da škoda, ki jo je treba nadomestiti, vključuje socialne dodatke, izplačane v primeru poškodbe. ESČP tako ni dvomilo o zakonitosti posega.
Glede legitimnosti ciljev posega v pravico, ki jih je v odgovoru navedla vlada (varovanje žrtev kaznivega dejanja in javnih sredstev), je ESČP zapisalo, da mora biti polje proste presoje, ki je na voljo zakonodajalcu pri izvajanju socialnih in gospodarskih politik, široko in da spoštuje zakonodajalčevo presojo o tem, kaj je »v javnem interesu«, razen če je ta presoja očitno brez razumne podlage. Glede na dejstvo, da je bil namen zadevnega ukrepa zagotoviti zmožnost javnih organov, da osebi, ki jo je pritožnik poškodoval, izplačajo pokojnino zaradi izgube delovne zmožnosti, je ESČP ugotovilo, da je bil njegov namen zaščititi interese žrtve zločina.
Zadnji element, ki ga je sodišče presojalo, pa je bilo vprašanje sorazmernosti posega. Pritožnik je namreč oporekal obsegu obveznosti, saj da čeprav je priznal krivdo, je bila zahteva povrnitve škode za izgubljeno delovno zmožnost po njegovem mnenju nesorazmerno breme. Plačal je namreč odškodnino, ki so jo določili v kazenskem postopku, nadaljnji zahtevki zoper njega pa so bili neupravičeni. S tem se ESČP ni strinjalo, opozorilo je namreč, da celotnega obsega škode, ki jo je povzročila poškodba, ni mogoče ugotoviti v času, ko se ta poškodba pojavi, zato je treba omogočiti tudi kasnejše zahtevke.
Pritožnik je nadalje trdil, da je bila invalidska pokojnina vrsta socialne pomoči, ki jo država dodeli državljanom, ko jo potrebujejo, in da se plačilo takšne pomoči ne bi smelo prenesti na posameznike. V zvezi s tem je ESČP ponovilo, da 1. člen Protokola št. 1 ne omejuje svobode držav pogodbenic, da se odločijo, kakšno obliko sistema socialne varnosti bodo imele. Poleg tega ni pristojno za odločanje, ali je sistem, kot ga ima Litva, skladen s Protokolom, ampak odloča le o sorazmernosti javnega interesa in pritožnikovih premoženjskih pravic. Obveznost plačila ni bila avtomatska, ampak je bil obvezan zavodu povrniti znesek le do višine, ki ustreza škodi zaradi nesreče. Poleg tega je posebej pomembno, da domača zakonodaja pritožniku daje možnost, da zahteva znižanje zneska, ki ga mora plačati, med drugim zaradi njegovega finančnega položaja, dejstva, da je poškodba povzročena nenamerno, ali dejstva, da je oškodovancu že povrnil znaten del povzročene škode. Vendar pa takega zahtevka pritožnik ni nikoli vložil. Na podlagi vseh omenjenih ugotovitev je ESČP zaključilo, da do kršitve Protokola št. 1 EKČP ni prišlo.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
