V zadevi Hamzayan proti Armeniji je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) odločalo o vprašanju, do kod seže pravica svobodne izbire religije in javnega širjenja svojih verskih načel, konkretneje glede pripadnice Jehovovih prič.
Pritožnica je živela na ozemlju regije Gorskega Karabaha, ki je sporno ozemlje med Azerbajdžanom in Armenijo z večinsko armenskim prebivalstvom, vendar brez avtonomnosti (takrat uradno del Armenije). 23. februarja 2013 sta pritožnica in njen prijatelj A. H. obiskala zainteresirane osebe v mestu Šuši, ki prav tako leži v Gorskem Karabahu, da bi razpravljali o Svetem pismu, vključno s starejšo žensko N., ki jo je A. H. poznal in je v preteklosti že sodelovala na srečanjih z Jehovovimi pričami. Kmalu zatem je prišla policija in preiskala stvari pritožnice in njenega prijatelja A. H. Sestavljen je bil zapisnik o preiskavi, v katerem je bilo navedeno, da je bila verska literatura, najdena v pritožničini torbi, zasežena.
Oba so nato odpeljali na policijsko postajo, kjer so ju zaslišali in ponovno preiskali njune stvari. Na policijski postaji so ju zadržali približno štiri ure in pol. Pritožnico je upravna komisija županovega urada (v nadaljevanju: komisija) naknadno obvestila, da je bila obtožena upravnega prekrška, v prekrškovnem postopku pa so ji izrekli tudi globo, ker je kršila pravila, določena v zakonodaji o organiziranju in izvajanju verskih shodov in bogoslužja. Policist, ki je bil udeležen pri preiskavi, je povedal, da so prejeli več prijav s strani N., saj naj bi jo večkrat povabili na srečanja, a jih je zavrnila, nato pa so jo spet prišli prepričevat na dom in s tem motili njen mir, uspelo pa jim jo je tudi prepričati, da jih je spustila v stanovanje.
Maja 2013 je pritožnica začela pritožbeni postopek pred upravnim sodiščem, v katerem je med drugim trdila, da izpodbijana odločba ni vsebovala opisa osnovnih dejstev, da ni jasno razvidno, kakšno kršitev je storila, in da na splošno ni bila dovolj obrazložena. Sodišče ji je pritrdilo in odločitev komisije razveljavilo s pojasnilom, da iz nje ni jasno, katera pravila o verskih obredih naj bi kršila. Pozneje je višje upravno sodišče to odločbo spremenilo in potrdilo sankcije komisije, pri tem pa se je sklicevalo na zakon o svobodi vesti in verskih organizacijah in ustavo, po kateri je svoboda veroizpovedi zagotovljena le privržencem verskega združenja, ki je zakonito registrirano. Jehovove priče pa to niso.
Pritožnica je zato proti Armeniji začela postopek pred ESČP in v njem zatrjevala kršitev 9. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), po katerem ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in vere; ta pravica pa vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja in svobodo izražanja vere ali prepričanja posameznika samega ali v skupnosti z drugimi, javno ali zasebno.
Najprej je ESČP obravnavalo vprašanje pristojnosti, saj je vlada trdila, da Armenija ni bila pristojna za zadeve na ozemlju Gorskega Karabata, ki je imelo neodvisno institucionalno in pravno ureditev s svojo lastno pravno in sodno politiko, na katere Armenija ni imela nobenega vpliva. ESČP je podobno vprašanje že obravnavalo in tako na podlagi zaključkov v zadevi Nana Muradyan proti Armeniji odločilo, da je v času relevantnih dogodkov Armenija imela jurisdikcijo in v tem primeru torej bila odgovorna za zavrnitev registracije Jehovovih prič kot priznane verske skupine.
Pri vsebinski presoji se je ESČP moralo opredeliliti do pritožničinih navedb, da je Armenija z določitvijo denarne kazni zaradi širjenja svojih verskih prepričanj kršila EKČP. Poudarilo je, da svoboda veroizpovedi načeloma vključuje pravico do izražanja svojih verskih nazorov s posredovanjem drugim in pravico »poskušati prepričati svojega bližnjega«. Dejanje posredovanja informacij o določenem verskem prepričanju drugim, ki nimajo teh prepričanj, znano kot misijonarsko delo, je skupaj z drugimi dejanji bogoslužja, kakršni sta kolektivno preučevanje in razprava o verskih besedilih, zaščiteno z 9. členom.
Pravica do verskega prepričevanja je lahko kljub temu zakonito omejena, če vključuje element prisile ali nasilja, kot je izvajanje pritiska na ljudi v stiski ali zloraba položaja oblasti v vojaški hierarhiji ali v delovnem razmerju. Kjer pa ni bil predložen noben dokaz o prisili ali neprimernem pritisku, je ESČP potrdilo pravico do oznanjevanja od vrat do vrat.
Vlada je trdila, da ni bilo posega v pritožničine pravice po 9. členu EKČP in da so Jehovove priče lahko delovale, omejene pa so bile le s pravicami drugih. V nasprotju s trditvami vlade je ESČP ugotovilo, tudi na podlagi obrazložitev odločitev nacionalnih sodišč, da je bila pravica do svobode misli, vesti in vere v Gorskem Karabahu zagotovljena le privržencem registriranih verskih združenj, s čimer je ugotovilo, da ustava ne zagotavlja enake pravice in svoboščine osebam, ki so povezane s katerokoli drugo vero. Država je torej kršila pravico do svobode veroizpovedi, ugotoviti pa je bilo treba, ali je bil ta poseg upravičen in zakonit.
Glede pogoja zakonitosti je ESČP zapisalo, da se je komisija pri določitvi sankcije sklicevala na določbe zakona, ni pa nikoli definirala, katere določbe je pritožnica kršila. Kot že navedeno, organi, ki so ji naložili upravno kazen, se niso sklicevali na nobeno zakonsko določbo, ki bi prepovedovala pritožničino ravnanje. Drugič, kar je najpomembnejše, omejitev pravic, zagotovljenih po 9. členu, s strani pritožbenega sodišča le na privržence registriranih verskih organizacij je bila neskladna z zahtevami te določbe. ESČP je zato zaključilo, da poseg ni imel jasne in predvidljive pravne podlage.
Ker je ESČP ugotovilo, da poseg v pritožničino pravico ni bil »v skladu z zakonom«, ni naprej ugotavljalo, ali je poseg sledil legitimnemu cilju in ali je bil nujen v demokratični družbi, ampak je zaključilo, da je Armenija kršila 9. člen EKČP.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.