V zadevi Yakymchuk proti Ukrajini je pritožnica pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) zatrjevala kršitve 6., 8. ter 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), zaradi domnevno nezakonitih ukrepov prikritega nadzora, vključno z video in zvočnim snemanjem, v okviru kazenske preiskave zaradi suma prejemanja podkupnine.
Ozadje primera
Predsednik Ukrajine je maja 2004 pritožnico imenoval za sodnico Okrožnega sodišča Korets za obdobje petih let. V letih 2008 in 2009 je bila zadolžena za obravnavo dveh upravnih prekrškovnih primerov, v katerih je varnostna služba tajno posnela njene pogovore, v prvem z obdolženim P.D., v katerem je zahtevala podkupnino v višini približno 6,6 evra v zameno za milejšo sankcijo ter drugem z I.P., sestro obdolženega A.D., kjer je v zameno za približno 100 evrov ponudila ugodnejšo odločitev za obdolženca. Po navedenih dogodkih sta tako P.D. kot I.P. vložila kazenski ovadbi zoper pritožnico zaradi jemanja podkupnine, varnostna služba je sestavila poročilo o rezultatih prikritih nadzornih ukrepov, februarja 2009 pa sta bila uvedena kazenska postopka zoper pritožnico. Prav tako je I.P. v maju 2009 varnostni službi izročila snemalnik zvoka s posnetkom pogovora, v katerem jo je pritožnica prepričevala, naj spremeni svojo izpovedbo. Avgusta 2009 je bila vložena obtožba zaradi prejemanja podkupnine. Po navedbah vlade je bil predkazenski postopek večkrat prekinjen zaradi bolezni pritožnice. Leta 2012 je varnostna služba pojasnila, da sta bili izdani dve sodni odredbi o tajnem nadzoru, ki zaradi tajnosti nista bili na voljo v pregled pritožnici, pozneje pa je bilo sporočeno, da sta bili uničeni. Prvostopenjsko sodišče je zadevo najprej vrnilo v dodatno preiskavo zaradi pomanjkanja sodne odredbe za prikriti videonadzor ter drugih nepravilnosti pri zbranih dokazih. Pritožnica je skozi celoten postopek zatrjevala nezakonitost izvedenih prikritih ukrepov ter predolgo trajanje postopka. Pritožbeno sodišče je avgusta 2012 razveljavilo odločbo ter zadevo vrnilo prvi stopnji v ponovno odločanje. Naložilo je tudi pridobitev sodne odredbe, katero je moral pregledati sodnik z ustreznim varnostnim dovoljenjem. Maja 2013 je bila pritožnica obsojena dveh kaznivih dejanj podkupovanja, s petletno zaporno kaznijo in enoletno pogojno odložitvijo izvršitve kazni ter enoletno prepovedjo opravljanja sodniške funkcije. Sodba je temeljila predvsem na izpovedbah prič, kazenskih ovadbah, poročilih o prikritih ukrepih ter video oz. zvočnih posnetkih. V pritožbi je pritožnica ponovno zatrjevala nezakonitost prikritega nadzora ter zahtevala pregled celotnega spisa skupaj s sodnimi odredbami. Pritožbeno sodišče je novembra 2013 potrdilo obsodbo pritožnice glede drugega primera podkupovanja, prvi primer pa je prekvalificiralo v zlorabo uradnega položaja. Zaradi obsodbe je bila pritožnica aprila 2014 razrešena sodniške funkcije. Kasacijsko sodišče je nato razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča ter mu naložilo, naj preveri zakonitost prikritih ukrepov. Ponovno odločanje sta večkrat podaljšala zamuda lokalne varnostne službe z dostavo spisa ter zamenjava sodnika, zaradi pomanjkanja varnostnega dovoljenja. Vpogled v spis je bil pritožnici ponovno zavrnjen, pregledalo pa ga je sodišče v varnostnem oddelku, ki je decembra 2014 ponovno potrdilo obsodilno sodbo ter zakonitost ukrepov. Pritožnica je nato v kasacijski pritožbi ponovno zatrjevala nezakonitost prikritega nadzora, pomanjkanje dostopa do sodnih odredb, nezakonitost zvočnega snemanja ter nepravilno sestavo pritožbenega senata, katero je kasacijsko sodišče zavrnilo. Med postopkom pred ESČP je varnostna služba novembra 2023 sporočila, da je bil spis v zadevi skladno z zakonodajo uničen.
Domnevna kršitev 8. člena EKČP
Pritožnica je pred ESČP zatrjevala kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, saj sta bila tajno zvočno in video snemanje v njeni pisarni nezakonita ter nesorazmerna. Vlada je ugovarjala dopustnosti pritožbe, ker pritožnica ni izčrpala nacionalnih pravnih sredstev, saj bi morala vložiti ločeno civilno tožbo za ugotovitev nezakonitosti prikritih ukrepov ter odškodninski zahtevek. Poleg tega je trdila, da se je pritožnica odpovedala ugovoru glede zakonitosti nadzora, saj je privolila, da spis pregleda pritožbeno sodišče. ESČP je ob sklicevanju na zadevo Lysyuk proti Ukrajini, zavrnilo ugovor. Poudarilo je, da je pritožnica vprašanje zakonitosti prikritega nadzora že uveljavljala v kazenskem postopku, zato ji ni bilo treba vložiti še civilne tožbe, domnevno odpoved pravicam pa je obravnavalo v okviru vsebinske presoje. Pritožba je bila razglašena za dopustno.
V okviru vsebinske presoje je pritožnica zatrjevala, da ni imela dostopa do sodnih odredb za prikrit nadzor, nacionalna sodišča pa niso preverila zakonitosti, nujnosti ter trajanja ukrepov. Vlada je priznala poseg v pravico pritožnice iz 8. člena EKČP, vendar je zatrjevala, da je bil ta zakonit, izveden z namenom preprečevanja kaznivih dejanj ter sorazmeren. ESČP je najprej poudarilo, da je moral biti vsak poseg zakonit, zasledovati legitimen cilj ter biti nujen v demokratični družbi. Nesporno je bilo dejstvo, da je prišlo do posega v pritožničine pravice, nadalje je ugotovilo tudi, da pritožnica ni izpodbijala nacionalne zakonodaje glede prikritih ukrepov, temveč pomanjkljiv sodni nadzor nad uporabo slednje. Prikrito snemanje pritožnice je bilo odobreno z dvema sodnima odredbama, za obsodbo pa so bili uporabljeni le dokazi v zvezi z drugo, zato je ESČP presojalo le slednjo. Nadalje je ugotovilo, da pritožnici zaradi oznake tajnosti ni bil omogočen vpogled v spis ter sodno odredbo, katero je pregledalo le pritožbeno sodišče v varnostnem oddelku. Zavrnilo je argument vlade, da se je pritožnica odpovedala svojim pravicam, saj ji dostop do dokumentacije ne bi bil omogočen brez posebnega dovoljenja, tudi če ne bi privolila v pregled. Nato je ugotovilo, da pritožbeno sodišče ni presodilo, ali bi zadevni dokumenti morali ostati tajni tudi po zaključku nadzora oziroma ali bi jih bilo mogoče vsaj delno razkriti. Nacionalna sodišča niso zagotovila ustreznega ravnovesja med javnim interesom ter pravicami posameznika ter posledično niso zagotovila ustreznih jamstev v zvezi z zakonitostjo prikritih ukrepov. Poleg tega niso opravila konkretne presoje zakonitosti, nujnosti in sorazmernosti posega, z upoštevanjem dejstva, da je tajni nadzor trajal približno eno leto. Poleg tega je bila presoja s strani ESČP zaradi uničenja dokumentacije o tajnem nadzoru precej otežena. ESČP ni podvomilo v obstoj pravne podlage za izdajo sodne odredbe, temveč je ugotovilo, da nacionalna sodišča niso zagotovila zadostnih procesnih jamstev in učinkovitega sodnega nadzora nad posegom, zato je ugotovilo kršitev 8. člena EKČP. V zvezi z zvočnim snemanjem je pritožnica vztrajala pri njegovi nezakonitosti. ESČP je ugotovilo, da je uslužbenec varnostne službe za I.P. priskrbel zvočni snemalnik, vlada pa je priznala poseg v pravice pritožnice iz 8. člena EKČP. Spis v zadevi ni vseboval ustrezne sodne odredbe, ki bi dovoljevala snemanje, vlada pa prav tako ni zatrjevala obstoja take odredbe, zato je sklenilo, da ukrep ni bil predhodno sodno odobren. V skladu s svojo ustaljeno sodno prakso je poudarilo, da so bili ukrepi tajnega nadzora brez predhodne sodne odredbe oziroma tudi v kolikor se sodišča niso opredelila do navedb o nezakonitosti takšnih ukrepov, v nasprotju z zahtevami 8. člena EKČP. Tudi glede zvočnega snemanja je potrdilo kršitev 8. člena EKČP.
Domnevne kršitve 6. člena EKČP
Pritožnica je nadalje zatrjevala več kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, med temi pravice do sojenja pred nepristranskim, neodvisnim in z zakonom ustanovljenim sodiščem, pravice do sojenja v razumnem roku ter pravice do priprave obrambe in zaslišanja prič. Vlada je ugovarjala dopustnosti, saj pritožnica pred pritožbenim sodiščem ni izpodbijala imenovanja sodnika K., zato ni izčrpala nacionalnih pravnih sredstev. ESČP je zavrnilo ugovor, saj je pritožnica vprašanje izpostavila v kasacijski pritožbi pred sodiščem, ki je bilo pristojno sanirati odločitev, ki jo je sprejel nepravilno sestavljen senat, zato je bila pritožba dopustna.
V okviru zatrjevane kršitve pravice do sojenja pred neodvisnim, nepristranskim ter z zakonom ustanovljenim sodiščem je pritožnica zatrjevala, da je bil sodnik K. imenovan v nasprotju z veljavno zakonodajo, ki je predvidevala dodelitev prek sistema avtomatiziranega dodeljevanja zadev. Vlada je nasprotno vztrajala pri zakonitosti zamenjave. ESČP je skladno z zadevo Guðmundur Andri Ástráðsson proti Islandiji poudarilo, da je organizacija sistema dodeljevanja zadev spadala v polje proste presoje držav, vendar pa je ta morala biti skladna z zahtevami 6. člena EKČP. ESČP je ugotovilo, da se nacionalni organi niso poslužili ustreznega postopka zamenjave sodnika, skladno z relevantnim pravilnikom, prav tako pa niso pojasnili razlogov ali meril za izbiro sodnika K. Navedene nepravilnosti so po mnenju ESČP spodkopale samo bistvo pravice, zato je ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, nadaljnjo presojo vprašanja neodvisnosti in nepristranskosti pa je označilo za nepotrebno.Pritožnica je nato zatrjevala tudi, da kazenski postopek ni bil končan v razumnem roku. ESČP je ugotovilo, da je postopek trajal približno šest let in osem mesecev na treh instancah. Zadeva ni bila zapletena, obravnavala je dva incidenta z minimalnimi procesnimi dejanji, vendar se nacionalna sodišča kljub temu niso opredelila do navedb pritožnice glede dolgotrajnosti postopka, nadalje tudi niso pregledala spisa v zadevi, postopek pa je dodatno podaljšalo odlašanje varnostne službe s predložitvijo spisa ter zamenjava sodnika. ESČP je presodilo, da nacionalni organi niso ravnali s potrebno skrbnostjo, zato je ugotovilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP.
Pripravila: India Panter
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
