S sodbo z dne 22. 6. 2023 je Evropsko sodišče za človekove pravice (EKČP) odločilo o pritožbi šestih pritožnikov, ki so zatrjevali kršitev pravice do nemotenega uživanja lastnine in pravice do poštenega sojenja s strani Republike Češke.
Pritožniki, ki opravljajo funkcijo sodnika, so pritožbo vložili, ker so bili njihovi zahtevki za retroaktivno izplačilo razlike v plačah zavrnjeni. Zlasti so se pritoževali, da je bila obrazložitev odločitev domačih sodišč nezadostna (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)) in da njihova legitimna pričakovanja prejema polne plače v zadevnem obdobju niso bila izpolnjena (1. člen Protokola št. 1). Sodnikom na Češkem so se zaradi sprememb zakona o plačah znižale plače za obdobje od leta 2011 do leta 2014; te spremembe so med drugim znižale faktor, ki je osnovno plačo sodnikov povezal s povprečno plačo v nekomercialnem sektorju domačega gospodarstva (osnova za plačo sodnikov je bila izračunana z množenjem povprečne nominalne mesečne plače v nekomercialnem sektorju s faktorjem).
Te spremembe je ustavno sodišče kasneje razveljavilo in razglasilo za neustavne, vendar so bile določbe v zvezi z znižanim množilnim faktorjem razveljavljene le ex nunc/pro futuro, torej z učinkom za naprej. Posledično sodniki niso mogli izterjati razlike v plačah za pretekla leta, ko je bila v veljavi omenjena sprememba. Da bi zakonodajalec lahko sprožil ustrezen postopek za sprejetje ustavno skladne povezave med povprečno plačo v negospodarstvu in osnovno plačo sodnikov, je namreč ustavno sodišče zadržalo izvršljivost sodbe za obdobje do 31. 12. 2014. Razveljavljena določba je prenehala veljati od dneva, ko je zadevna sodba postala izvršljiva. Ustavno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da je upoštevalo predvsem interes po umiritvi splošnega ozračja glede sodniških plač, ki je dolgo vladalo na političnem prizorišču in v širši javnosti. Čeprav je zakonodajalec v tej zadevi že dolgo ravnal zavestno protiustavno, je moralo sodišče upoštevati dejstvo, da bi izplačilo razlike za nazaj pomenilo pomemben in nepredviden poseg v državni proračun, kar bi neizogibno zaostrilo omenjene napetosti med družbo in sodniki, zlasti ker je šlo za obdobje okrevanja po finančni krizi.
Pritožniki so pred nacionalnimi sodišči zahtevali povračilo razlike za celotno obdobje, ko je bila razveljavljena določba v veljavi. Ker pa so bili vsi zahtevki na podlagi zgoraj omenjene sodbe ustavnega sodišča zavrnjeni, so začeli postopek pred ESČP.
V prvem delu je ESČP odločalo o domnevni kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, saj naj bi po trditvah pritožnikov nacionalna sodišča omejila obrazložitve v svojih odločbah zgolj na sklicevanje na omenjeno odločbo ustavnega sodišča. Predvsem so pogrešali odziv na argumente v postopkih, s katerimi so želeli dokazati, da je obrazložitev ustavnega sodišča glede ex nunc učinka razveljavitvene odločbe nezadostna. V podobnih primerih je namreč v preteklosti že odločilo z ex tunc učinkom, torej tudi za nazaj. Predstavniki vlade so odgovorili, da so redna sodišča v obravnavanih zadevah postopala na način, ki je bil popolnoma v skladu z domačo zakonodajo, po kateri so bile sodbe ustavnega sodišča zavezujoče. Ustavno sodišče je nenehno zavračalo koncept »oživitve« predpisov in je sporni predpis raje samo razveljavilo.
ESČP je glede navedenega zapisalo, da so odločitve nacionalnih sodišč v posameznih zadevah sledile plenarnim odločbam ustavnega sodišča glede enakih zahtevkov in da ni razloga, da teh sodb ne bi mogli navezati na konkretne primere pritožnikov. Povsem naravno je, da se je obrazložitev v teh primerih v veliki meri sklicevala na zavezujoče sodbe. Pritožniki so se zapletli v polemiko glede ustaljene sodne prakse ustavnega sodišča. Vendar bi bilo zaradi pravne varnosti slednjo mogoče spremeniti le, če bi bili predloženi izjemno relevantni in prepričljivi argumenti, česar pa v primeru pritožnikov ni bilo. Ustavno sodišče je izrecno pojasnilo razloge, iz katerih je v obravnavani zadevi uporabilo splošno pravilo domačega ustavnega prava, po katerem odločbe o neustavnosti zakonodaje nimajo retroaktivnega učinka. Obrazložitve so bile zato primerne in po mnenju ESČP pravica do poštenega sojenja ni bila kršena.
Pritožniki so v drugem delu zatrjevali, da njihova legitimna pričakovanja, da bodo prejeli polne plače, niso bila izpolnjena, čeprav so bile zakonske spremembe, ki so predvidevale znižanje njihovih plač, razglašene za neustavne. Pri tem so se sklicevali na 1. člen Protokola št. 1, ki vsem zagotavlja pravico do mirnega uživanja svojega premoženja in določa, da lastnina ne sme biti odvzeta razen v primerih javnega interesa. Vlada je v tem primeru odgovorila, da se prihodnji dohodek ne more šteti za »premoženje«, razen če je bil že zaslužen ali je bil zagotovo izplačljiv. Po EKČP ni pravice do nadaljnjega prejemanja plače v določenem znesku, če država sprejme varčevalne ukrepe v obliki znižanja plač javnih uslužbencev za določen čas. Vlada je navedla, da so bile pritožbe pritožnikov nedopustne, ker niso imeli nobenega legitimnega pričakovanja, da bodo prejeli polno plačo. Pritožniki so v odgovor opozorili, da so bile spremembe zakonodaje, s katerimi so količnik za izračun plač zmanjšali, razveljavljene in razglašene za neustavne. ESČP je najprej opozorilo, da ima pojem »premoženje« avtonomen pomen, ki ni omejen na lastništvo materialnih dobrin in je neodvisen od formalne klasifikacije v domačem pravu. V določenih okoliščinah lahko »upravičeno pričakovanje« pridobitve »sredstva« prav tako uživa zaščito. Potrdilo pa je, da lahko država po lastni presoji določi, kateri prejemki bodo zaposlenim izplačani iz državnega proračuna. ESČP je tako moralo ugotoviti, ali je bil poseg države v pričakovanje sodnikov do plače v določenem znesku nujen in enakomeren. Ugotovilo je, da se očitani poseg ne nanaša neposredno na zakonodajo, ki je zniževala sodniške plače, temveč na odločitev ustavnega sodišča, da svojih razveljavitvenih sodb ne uveljavi retroaktivno. Kot že ugotovljeno, je odločitev, da se z razveljavitveno odločbo ne vzpostavi prej veljavni zakon, v skladu s češko zakonodajo in že večkrat uporabljena praksa ustavnega sodišča.
Glede legitimnosti cilja, ki mu je sodišče sledilo s svojo odločitvijo, je ESČP ugotovilo, da je pravilno upoštevalo napeto družbeno in politično ozračje ter dejstvo, da sta izvršilna in zakonodajna oblast menili, da so sodniške plače previsoke. Zato je moralo upoštevati čas, ki je pretekel od sprejetja izpodbijane zakonodaje, in iz tega izhajajoči skupni znesek enkratnega plačila, ki bi moral pokrivati nekajletno obdobje in bi bil veliko proračunsko breme.
Tretji kriterij, ki ga je ESČP preiskalo, je sorazmernost posega države. ESČP je ugotovilo, da ni nobenega razloga za zaključek, da je izpodbijani ukrep ogrozil zmožnost sodnikov, da neodvisno in nepristransko opravljajo svojo sodniško funkcijo. Prav tako ni bilo ogroženo njihovo preživetje, saj je iz podatkov, ki jih je predložila vlada, razvidno, da so se kljub omenjenim spremembam plače vseeno vsako leto dvigovale. Glede na to in dejstvo, da je ustavno sodišče že ukrepalo in vrnilo količnik na prejšnjo stopnjo, je ESČP ugotovilo, da tudi ta del pritožbe ni bil upravičen in da kršitev EKČP ni bilo.
IUS-INFO
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
