Sodišče Evropske unije (SEU) je odločilo, da zahteva po izvedbi presoje vplivov na okolje za urbanistični projekt ne more biti odvisna izključno od velikosti tega projekta.
Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je predvidela gradnjo niza stavb v središču mesta Dunaj. Projekt, imenovan »Heumarkt Neu«, je zajemal preureditev zadevnega območja, tako da bi se porušil obstoječi hotel InterContinental ter bi se zgradili dve novi hotelski, poslovni in konferenčni stavbi, drsališče, podzemna športna dvorana z bazenom in podzemno parkirišče, hkrati pa naj bi se za približno 11 metrov prestavila ulica, ki meji na projekt. Poleg tega naj bi bil celoten projekt na osrednjem delu območja, uvrščenega v svetovno dediščino Unesca, imenovanega »Zgodovinski center Dunaja«.
Vlada zvezne dežele Dunaj je z odločbo z dne 16. oktobra 2018 ugotovila, da za ta projekt ni treba opraviti presoje vplivov na okolje, saj ne spada v nobeno od kategorij projektov iz priloge 1 k zveznemu zakonu o presoji vplivov na okolje, temveč gre za »urbanistični projekt«, ki ne dosega praga 25 % iz 3. člena tega zakona.
Zvezno upravno sodišče, pri katerem so več sosedov in organizacija za varstvo okolja zoper to odločbo vložili tožbo, je nosilca projekta »Heumarkt Neu« in vlado zvezne dežele Dunaj obvestilo, da meni, da prenos določbe iz točke 10(b) Priloge II k Direktivi 2011/92 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje v nacionalno pravo ni bil zadosten, ter kljub umiku zahteve odločilo, da tudi za ta projekt velja obveznost izvedbe presoje vplivov na okolje. Vrhovno sodišče je pozneje to odločitev razglasilo za nično.
Pred začetkom postopka pred upravnim sodiščem je tožeča stranka pri občinski upravi mesta Dunaj zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja za projekt »Heumarkt Neu«. Ker odločba o tej vlogi ni bila sprejeta, je tožeča stranka leta 2021 vložila tožbo zaradi molka organa, s katero je temu sodišču predlagala, naj izda zaprošeno gradbeno dovoljenje.
Upravno sodišče je v zvezi s tem na SEU naslovilo predhodno vprašanje, ali je treba Direktivo 2011/92 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki izvedbo presoje vplivov »urbanističnih projektov« na okolje pogojuje tako z velikostjo (površino) kot s tem, da gre za razvojni projekt za celostno večnamensko gradnjo.
V sodbi C-575/21 je SEU zvezi s tem opozorilo, da lahko projekt, tudi če je majhen, pomembno vpliva na okolje. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morajo določbe zakonodaje države članice, ki določajo presojo vplivov nekaterih vrst projektov na okolje, izpolnjevati tudi zahteve iz 3. člena Direktive 2011/92 in upoštevati vpliv projekta na prebivalstvo in zdravje ljudi, biotsko raznovrstnost, zemljišče, tla, vodo, zrak in podnebje ter materialne dobrine, kulturno dediščino in krajino. Iz ustaljene sodne prakse prav tako izhaja, da kadar se države članice odločijo, da bodo določile pragove ali merila za ugotovitev, ali je treba za te projekte izvesti presojo v skladu s 5. do 10. členom Direktive 2011/92, je polje proste presoje, ki jim je tako podeljeno, omejeno z obveznostjo iz prvega odstavka 2. člena te direktive. Države članice morajo pri določanju navedenih pragov in meril upoštevati ustrezna izbirna merila iz Priloge III k tej direktivi.
Med temi merili so v prilogi navedene, prvič, značilnosti projektov, ki jih je treba obravnavati zlasti glede na velikost projekta in njegovo kumulacijo z drugimi obstoječimi ali odobrenimi projekti, drugič, lokacija projektov, tako da se upošteva okoljska občutljivost geografskih območij, na katera bi ta projekt lahko vplival, zlasti ob upoštevanju obstoječe in odobrene rabe zemljišč ter absorbcijske sposobnosti naravnega okolja, pri čemer se posebna pozornost med drugim nameni gosto naseljenim območjem ter zgodovinsko, kulturno ali arheološko pomembnim pokrajinam in območjem, ter tretjič, značilnosti možnega vpliva projektov, zlasti z vidika geografskega območja in števila ljudi, ki bi lahko bili prizadeti, ter njihovega kumulativnega učinka z drugimi obstoječimi ali odobrenimi projekti.
V zvezi s tem je SEU poudarilo, da bi država članica, ki bi na podlagi drugega odstavka 4. člena Direktive 2011/92 določila pragove ali merila ob upoštevanju le velikosti projektov, ne da bi upoštevala prej navedena merila, prekoračila polje proste presoje, ki ga ima na podlagi prvega odstavka 2. člena in drugega odstavka 4. člena te direktive.
Čeprav je Republika Avstrija določila več pragov, ki se uporabljajo glede na lokacijo projekta, pa je za t. i. urbanistične projekte določila le en prag. Iz sodne prakse SEU pa izhaja, da če država članica za oceno potrebe po izvedbi presoje vplivov na okolje uporabi pragove, je treba elemente upoštevati tako, da se določi več pragov, ki ustrezajo velikostim različnih projektov. SEU je poudarilo, da je v preučevanem primeru, ko gre za območje, ki je uvrščeno v svetovno dediščino Unesca, to še posebej upoštevno.
SEU je opozorilo tudi, da če bi država članica te pragove ali ta merila določila na taki ravni, da bi bili v praksi vsi projekti določene vrste vnaprej izvzeti iz obveznosti izvedbe presoje vplivov teh projektov, prav tako prekoračila polje proste presoje, razen če bi bilo mogoče za vse izvzete projekte na podlagi celovite presoje šteti, da ne bi mogli imeti znatnih vplivov na okolje. Poudarilo je, da sta v urbanem okolju, v katerem je prostor omejen, pragova zasedbe površine vsaj 15 hektarov in bruto tlorisne površine 150.000 m² tako visoka, da je v praksi večina urbanističnih projektov vnaprej izvzeta iz obveznosti izvedbe presoje vplivov teh projektov na okolje.
Glede na navedeno je SEU zaključilo, da 2. in 4. člen Direktive 2011/92 ter prilogi II in III k tej direktivi nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki izvedbo presoje vplivov »urbanističnih projektov« na okolje pogojuje, prvič, s preseganjem pragov glede zasedanja površine vsaj 15 hektarov in bruto tlorisne površine več kot 150.000 m2, in drugič, s tem, da gre za razvojni projekt za celostno večnamensko gradnjo, vsekakor s stanovanjskimi in poslovnimi stavbami, vključno z lokalnimi cestami in komunalno infrastrukturo, z okoliškim območjem, ki presega območje projekta.
SEU je tudi zavzelo stališče, da se 4. člen Direktive 2011/92 razlaga tako, da mora pristojni organ v okviru preverjanja za vsak primer posebej, ali bo projekt verjetno pomembno vplival na okolje in mora biti torej predmet presoje vplivov tega projekta na okolje, zadevni projekt preučiti glede na vsa izbirna merila, našteta v Prilogi III k tej direktivi, da bi določil merila, ki so upoštevna v obravnavanem primeru, in mora nato ta merila uporabiti za položaj v obravnavanem primeru.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
