Presoja finančnih interesov sodnikov in obrazložitev sodbe v zadevi Glitnir

Okoliščine primera

Po finančni krizi leta 2008 in propadu treh islandskih bank, vključno z Glitnir, je urad posebnega tožilca sprožil več preiskav, med njimi tudi glede posojila, ki ga je Glitnir odobril družbi BK-44 za nakup njenih delnic. V decembru leta 2011 je bil drugi pritožnik v zvezi s posojilom najprej zaslišan kot osumljenec, nato pa še kot priča, kjer je bil poučen o svojih pravicah. Junija 2012 je bil ponovno zaslišan kot osumljenec glede več telefonskih klicev o domnevno namernem podaljševanju posojila, z namenom vplivanja na bilančno stanje Glitnir. Junija 2013 je bil zoper pritožnika in dva ločena osumljenca sprožen kazenski postopek zaradi več očitanih kaznivih dejanj. Drugi pritožnik je nato neuspešno zahteval zavrženje obtožb zaradi procesnih napak in pomanjkanja novih dokazov v zvezi s spreminjanjem statusa. Sodišče je v zadevi ugotovilo, da je bilo posojilo odobreno brez ustreznega nadzora, vpleteni pa so izkoristili poznavanje notranjih pravil banke v svoj prid. Prodajna opcija ni bila registrirana v sistemu, prvi pritožnik pa je odločil, kako bo poravnana. Obsodilo ga je zaradi goljufije z zlorabo položaja, drugega pritožnika zaradi pomoči ter oba zaradi manipulacije trga pri odkupu delnic. V pritožbi pred vrhovnim sodiščem je prvi pritožnik zatrjeval, da so bila dejstva napačno ugotovljena glede odobritve transakcije in da je bilo pričanje pooblaščenca za skladnost neverodostojno. Drugi pritožnik je zatrjeval, da je sprememba statusa pomenila ponovno odprtje pravnomočnega kazenskega postopka in kršitev načela ne bis in idem, kar je vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo nižje stopnje, glede obsodbe manipulacije trga pa je znižalo zaporno kazen. V sodbi je podalo tudi podrobno analizo listinskih dokazov ter izpovedb, ki so potrdile vodilno vlogo prvega pritožnika pri odobritvi posojila, glede drugega pritožnika pa je povzelo ugotovitve nižje stopnje. Decembra 2016 so se v medijih pojavile informacije o potencialnih finančnih interesih sodnikov, ki so sodili v zadevi. Odbor za sodne funkcije je posredoval podrobnosti o deležih treh vrhovnih sodniki, kjer sta dva sodnika bila neposredno finančno povezana z Glitnir, eden od njiju pa je imel sklenjeno pogodbo o upravljanju premoženja, s čimer se je pojavil dvom v nepristranskost.

Domnevna kršitev pravice pritožnikov do nepristranskega sodišča

V zadevi je ESČP presojalo več domnevnih kršitev v okviru 6. člena EKČP, ki vsakomur zagotavlja pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznosti ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnika sta pred ESČP najprej zatrjevala kršitev pravice do zaslišanja pred nepristranskim sodiščem v okviru prvega odstavka 6. člena EKČP.

V okviru vsebinske presoje se je ESČP sklicevalo na zadevo Sigríður Elín Sigfúsdóttir proti Islandiji in izpostavilo, da morajo biti za dvom v nepristranskost finančni interesi sodnikov neposredno povezani s predmetom spora. Subjektivne pristranskosti predvsem v obliki sovražnosti sodnikov, dokazi niso potrdili. V okviru objektivne pristranskosti je ESČP ugotovilo, da so bile finančne izgube precejšnje, a nezadostno povezane s predmetom spora. Sodnik Ó.B.Þ. sicer ni pridobil dovoljenja odbora za lastništvo delnic, vendar pa to od leta 2017 ni bilo več potrebno. Za prodajo delnic se je odločil pred propadom banke, dejanja pritožnikov pa niso vplivala na vrednost delnic, zato ni nastopal kot žrtev kaznivih dejanj. Sodnik M.S. je utrpel izgubo le kot vlagatelj v sklade, ne pa kot delničar, kar je zanikalo povezavo s kaznivimi dejanji, izključena pa je bila obveznost pridobitve dovoljenja za naložbe v sklade. Dvom v nepristranskost sodnikov je bil tako neutemeljen, posledično pa ESČP ni ugotovilo kršitve zadevnega člena v tem delu.

Domnevna kršitev pravice prvega pritožnika do poštenega sojenja zaradi opustitve ponovnega zaslišanja

Prvi pritožnik je zatrjeval, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP, saj je vrhovno sodišče izvedlo novo presojo dejstev in dokazov, ne da bi ponovno zaslišalo obtoženca in priče. ESČP je na začetku presoje izpostavilo potrebo po izvedbi ustne in javne obravnave kot temeljno načelo 6. člena EKČP, še posebno v kazenskih zadevah, dodalo pa je, da osebna navzočnost obdolženca na pritožbeni stopnji ni imela enakega pomena kot na prvi stopnji. Če je bila na prvi stopnji izvedena ustna obravnava in je vrhovno sodišče presojalo le pravna vprašanja ter ni razveljavilo oprostilne sodbe, opustitev ponovne ustne obravnave ni pomenila kršitve 6. člena EKČP. Tudi v primeru, ko bi pritožbeno sodišče le potrdilo sodbo in obtoženec ne bi zahteval ustne obravnave, bi ESČP težje ugotovilo kršitev. Ugotovilo je, da je bil pritožnik na prvi stopnji obsojen po polni kontradiktorni obravnavi, kjer so bile uresničene njegove pravice, postopek pa je bil nesporno pošten. Vrhovno sodišče je na podlagi prepisov pričanj in listinskih dokazov ob opustitvi ustne obravnave ter zaslišanja potrdilo obsodbo prve stopnje in znižalo prisojeno kazen. V zvezi s prvo obtožbo je ugotovilo napako nacionalnega sodišča, saj so se pričevanja razlikovala glede priznanja odobritve zadevnega posojila, ter odločilo v korist pritožnika, pri drugi obtožbi pa se je oprlo na ugotovitve prve stopnje. Obe instanci sta pričanju pooblaščenca pripisali enako težo in ni bilo razhajanj glede zanesljivosti in verodostojnosti te priče, posledično pa novo zaslišanje ni bilo potrebno. Enako je veljalo tudi za obsodbo tržne manipulacije. Prvi pritožnik ni zahteval ponovne obravnave ustnih dokazov na pritožbeni instanci, zato odsotnost ponovnega zaslišanja ni pomenila kršitve. Postopek ni zahteval vzpostavitve neposrednega osebnega stika s pričami in je bil v celoti pošten. ESČP je zaključilo, da ni prišlo do kršitve v tem delu.

Domnevna kršitev pravice prvega pritožnika do poštenega sojenja zaradi neobrazložitve sodb

Prvi pritožnik je nadalje zatrjeval, da je bila kršena njegova pravica do poštenega sojenja, saj obe nacionalni instanci nista zadostno obrazložili svojih ugotovitev in se opredelili glede njegovih argumentov. ESČP je v okviru vsebinske presoje opozorilo, da morajo sodbe ustrezno navajati razloge, na katerih temeljijo, obseg teh pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin primera. Stranke postopka lahko pričakujejo konkreten in izrecen odgovor na argumente, ki so odločilni za izid postopka, iz odločitve pa mora biti jasno, da so bila obravnavana vsa bistvena vprašanja. V obravnavani zadevi je pritožnik navajal, da nobena od instanc ni odgovorila na njegove argumente glede izpodbijanja verodostojnosti pričanja pooblaščenca. Ugotovilo je, da je pritožnik ugovor jasno uveljavljal v postopku pred vrhovnim sodiščem, kjer se je skliceval na neskladje med pričevanji in listinskimi dokazi, izjavami policiji ter lastnim pričanjem, s katerim je dokazoval, da za poravnavo transakcije ni vedel, dokler ni bila izvedena. Nadalje je ESČP zavrglo argument vlade, da so bili očitki pritožnika nerazumni, saj ni pristojno za vsebinsko presojo, temveč za preverjanje jasnosti, konkretnosti in utemeljenosti. Vrhovno sodišče ni obravnavalo argumentov pritožnika glede verodostojnosti priče, katere pričanje je bilo odločilno za izid postopka, na katerem so temeljile obsodbe. ESČP je ugovor pritožnika označilo kot utemeljen, na katerega bi moralo vrhovno sodišče odgovoriti. Opustitev obravnave argumentov je vodila v kršitev zadevnega člena.

Domnevna kršitev pravice do poštenega sojenja zaradi načina zaslišanja drugega pritožnika

Drugi pritožnik je najprej zatrjeval, da je bila zaradi ponovnega odprtja kazenskega postopka kršena njegova pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP. V okviru vsebinske presoje je ESČP izpostavilo, da združljivost postopka s 4. členom 7. protokola ne pomeni nujno skladnosti s 6. členom EKČP, katerega namen je zagotoviti pošteno sojenje, pripadajoča jamstva pa veljajo že v predkazenskem postopku. Pravna varnost tudi ni absolutna, zato možnost ponovnega odprtja kazenskega postopka ob odkritju novih dejstev ni prima facie v nasprotju z EKČP. ESČP je opozorilo tudi na pravico do molka in privilegij zoper samoobtožbo, kjer bi bila kršitev ugotovljena le, če bi prisila posegla v samo bistvo privilegija. Drugi pritožnik je navajal, da je bilo nadaljevanje kazenskega postopka dovoljeno le ob obstoju resnih legitimnih razlogov, ki ne bi ogrozili poštenosti sojenja. ESČP je ugotovilo, da sama sprememba statusa pritožnika ni posegla v načelo pravne varnosti. Preiskava se s tem ni zaključila, saj ustavitev postopka ni pomenila oprostitve. Glede navedb pritožnika, da je bil zaradi spremembe procesnega statusa prisiljen odgovarjati na vprašanja, je ESČP ugotovilo, da je bil pritožnik dolžan govoriti resnico, razen če bi se samoobtožil. Ključno vprašanje je bilo, kako so se dokazi in izjave uporabili v postopku, kjer je ESČP ugotovilo, da vrhovno sodišče ni upoštevalo drugega zaslišanja v vlogi priče. Način zaslišanja pritožnika ni vplival na izid sojenja, zato ni prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP.

Domnevna kršitev pravice drugega pritožnika do sojenja v razumnem roku

Drugi pritožnik je nadalje zatrjeval tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku v okviru 6. člena EKČP. ESČP je najprej izpostavilo, da je v skladu s 6. členom EKČP potrebno obravnavo kazenske zadeve zaključiti v razumnem roku, da se prepreči stanje negotovosti. V kazenskih zadevah začne teči z obtožbo osebe, od obvestila o obtožbi oziroma sprejetja ukrepov organov, ki bi bistveno vplivali na položaj osebe. Treba je upoštevati tudi čas pred pritožbeno instanco, kompleksnost primera ter ravnanje pritožnika in oblastnih organov. Ker pritožnik ni bil formalno obtožen, se je za začetek teka razumnega roka štelo njegovo prvo zaslišanje, do izdaje sodbe vrhovnega sodišča pa so pretekla štiri leta. ESČP je upoštevalo kompleksnost finančnih transakcij in povezanih pravnih vprašanj, trajanje posameznega postopka pa ni preseglo dolžine leta in pol. Upoštevalo je tudi zahtevo pritožnika za zavrženje obtožbe, ki je podaljšala postopek, vendar tega ni bilo mogoče pripisati državi. Trajanje postopka ni bilo pretirano, zato ni prišlo do kršitve.

Kritika odločitve ESČP

Odločitvi, da ni prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP glede načina zaslišanja drugega pritožnika, je oporekal eden od sodnikov v ločenem mnenju. Izpostavil je, da zaradi večkratnih sprememb statusa pritožnika brez ustrezne razlage, nista bili spoštovani pravna varnost in privilegij zoper samoobtožbo. Opozoril je na nesoglasja med strankami glede pomembnosti novih dokazov za obtožbe in o opozorilu morebitne ponovne spremembe statusa pritožnika. Izpostavil je potrebo po celovitem pregledu vpliva teh vidikov na pravice obrambe in skrbnejši nadzor. Menil je, da se je večina v senatu preveč formalistično osredotočila na načelo ne bis in idem in ni ustrezno presodila skladnosti s 6. členom EKČP. Kljub temu da je bilo drugo zaslišanje v vlogi priče izločeno, s čimer so bile nakazane nepravilnosti, to ni saniralo preostalih procesnih posledic. Zaradi navedenega je menil, da bi morali prepoznati kršitev v tem delu.

Pripravila: India Panter

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.