Splošno sodišče Evropske unije je zavrnilo tožbo ruskega poslovneža, glavnega delničarja ene največjih ruskih skupin, in potrdilo omejevalne ukrepe, sprejete proti njemu.
Tožeča stranka, Roman Arkadyevich Abramovich, je poslovnež z ruskim, izraelskim in portugalskim državljanstvom. Je ruski oligarh, ki ima dolge in tesne povezave z ruskim predsednikom: ima privilegiran dostop do njega in je z njim v zelo dobrih odnosih. Je večinski delničar jeklarske skupine Evraz, ki je eden največjih ruskih davkoplačevalcev, ter kot tak ruski vladi zagotavlja znaten vir prihodkov. Po napadu Rusije na Ukrajino februarja 2022 je Svet EU med drugim prepovedal vstop na ozemlje držav članic ali tranzit prek njega fizičnim osebam, ki ustrezajo merilom iz sklepa, prav tako pa jim je zamrznil sredstva. Namen teh omejevalnih ukrepov je povečanje pritiska na Rusijo in povečanje stroškov njenih dejanj, katerih namen je spodkopavanje ozemeljske nedotakljivosti, suverenosti in neodvisnosti Ukrajine.
Ime tožeče stranke, R. Abramovicha, je bilo navedeno tako na seznamu za prepoved vstopa oziroma tranzita kot na seznamu za zamrznitev sredstev, zaradi česar je s tožbo predlagal: (1) razglasitev ničnosti Sklepa Sveta (SZVP) 2022/429 o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2022/427 (v nadaljevanju skupaj: prvotna akta),
(2) razglasitev ničnosti Sklepa Sveta (SZVP) 2022/1530 o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2022/1529 (v nadaljevanju skupaj: akta o ohranitvi iz septembra 2022),
(3) razglasitev ničnosti Sklepa Sveta (SZVP) 2023/572 o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2023/571 (v nadaljevanju skupaj: akta o ohranitvi iz marca 2023) ter
(4) razglasitev ničnosti Sklepa Sveta (SZVP) 2023/811 o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2023/806 (v nadaljevanju skupaj: akta o ohranitvi iz aprila 2023) v delu, v katerem se vsi ti akti nanašajo na tožečo stranko, zahteval pa je tudi povrnitev škode, ki naj bi jo utrpel zaradi sprejetja prvotnih aktov.
Splošno sodišče EU je tožbo R. Abramovicha s sodbo C-313/22 zavrnilo in tako potrdilo omejevalne ukrepe, sprejete proti njemu.
Sodišče EU je najprej obravnavalo prvi pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva in obveznosti obrazložitve. V okviru tega je tožeči navajal, da je Svet EU predložil informacije, ki mu ne omogočajo pravilne obrambe, ter da informacije niso bile zanesljive in verodostojne. Tožeči je prav tako trdil, da na podlagi nobenega elementa ni mogoče sklepati, da mu njegov status delničarja skupine Evraz omogoča vplivanje na razmere, proti katerim se borijo omejevalni ukrepi.
Skladno z ustaljeno sodno prakso pravica do učinkovitega sodnega varstva zahteva, da se oseba z razlogi, na katerih temelji odločba v njeni zadevi, seznani bodisi že na podlagi odločbe bodisi na podlagi dopisa, s katerim so ji ti razlogi posredovani na njeno zahtevo. Namen obveznosti obrazložitve akta je po eni strani dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in po drugi strani temu sodišču omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo tega akta. Obveznost obrazložitve se presoja glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino tega akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se navedeni akt neposredno in posamično nanaša.
Sodišče EU je v konkretnem primeru ugotovilo, da je splošni okvir, zaradi katerega je Svet EU sprejel preučevane omejevalne ukrepe, jasno predstavljen v uvodnih izjavah izpodbijanih aktov, v katerih se med drugim sklicuje na neizzvano in neupravičeno vojaško agresijo Ruske federacije proti Ukrajini. Prav tako so jasno navedene pravne podlage, na podlagi katerih so bili sprejeti navedeni akti. Iz tega izhaja, da je bil tožeči dobro seznanjen s kontekstom in okoliščinami sprejetja navedenih aktov. Sodišče je dalje ugotovilo, da je iz besedila obrazložitve izpodbijanih aktov dovolj jasno razvidno, da je Svet ime tožeče stranke vpisal na zadevna seznama na podlagi dveh meril, ki sta izrecno navedeni v razlogih za vpis. Poudarilo je tudi, da je bilo tožnikovo ime na seznama vpisano (in ohranjeno) zlasti zato, ker je imel tesne in dolgotrajne povezave z ruskim predsednikom, kar mu je pomagalo ohranjati znatno bogastvo. Hkrati je tožeči kot glavni delničar skupine Evraz, ki spada med najpomembnejše ruske davčne zavezance, opredeljen kot vodilni poslovnež, ki vladi Ruske federacije zagotavlja ali pomeni znaten vir prihodka.
Sodišče je na podlagi teh ugotovitev zaključilo, da njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva ni bila kršena.
V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tudi drugi tožbeni razlog, ki se je nanašal na »očitno napako pri presoji«. Sodišče je poudarilo, da mora odločba, ki jo sodišče preverja, temeljiti na dovolj trdni dejanski osnovi. Sodišče preverja dejstva, ki so navedena v obrazložitvi, na kateri temelji navedena odločba, pri čemer pa sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi – ali vsaj eden od njih – utemeljeni. Dokazi in informacije se ne preučujejo ločeno, temveč v okviru, v katerega so umeščeni. V zvezi z akti, ki se nanašajo na ohranitev imena na seznamu, je sodišče opozorilo, da so le-ti varstveni in po svoji definiciji začasni ukrepi, katerih veljavnost je vedno odvisna od tega, ali še obstajajo dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih so bili sprejeti. Ob tem je sodišče poudarilo, da se Svet pri utemeljitvi ohranitve imena osebe na seznamu opre na iste dokaze, na katerih je temeljil že prvotni vpis, če se razlogi za vpis niso spremenili in če se okoliščine niso spremenile do te mere, da ti dokazi ne bi bili več upoštevni. Po presoji meril, ki jih je Svet uporabil za tožnika, je sodišče ugotovilo, da se tožnik uvršča med »vodilne poslovneže«, saj je »vključen v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka [ruski] vladi«. Sodišče je poudarilo še, da je treba pojem »vodilni poslovneži« razumeti tako, da se nanaša na njihovo pomembnost glede na njihov poklicni status, pomembnost njihovih gospodarskih dejavnosti, obseg njihovega kapitala ali njihove funkcije v enem ali več podjetjih, v katerih te dejavnosti opravljajo. Ker so v obravnavanem primeru ti razlogi za vpis imena tožeče stranke na zadevna seznama in njegovo ohranitev na njiju ostali nespremenjeni, ni treba razlikovati med prvotnimi akti na eni strani in akti o ohranitvi na drugi strani, saj se v bistvu nanašajo na iste dejanske okoliščine. Sodišče je potrdilo tudi ugotovitve Sveta EU glede pomembnosti skupine Evraz, ki spada med prvih 50 ruskih davčnih zavezancev, je četrti proizvajalec surovega jekla v Rusiji in največji proizvajalec po količini dolgih proizvodov za gradbeništvo in železniško industrijo v Rusiji. Ker je Svet EU predložil dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, iz katerih je mogoče razbrati, da gospodarski sektor, v katerem tožeča stranka opravlja dejavnost, ruski vladi zagotavlja znaten vir prihodkov, je sodišče zavrnilo tudi tožbeni razlog, da je šlo za očitno napako pri presoji.
V nadaljevanju je sodišče zavrnilo še tožbena razloga kršitve načela enakega obravnavanja in sorazmernosti. V razlogovanju zavrnitve je sodišče navedlo še, da ni bistveno, da tožnik ni vpleten v odločitve politike o priključitvi Krima ali destabilizaciji Ukrajine, saj omejevalni ukrepi proti njemu niso bili sprejeti iz tega razloga, temveč zlasti zato, ker je vodilni poslovnež v gospodarskih sektorjih, ki ruski vladi zagotavljajo znaten vir prihodka.
Sodišče EU je zavrnilo tudi tožbeni razlog »kršitev pravice do obrambe«, v okviru katerega je tožnik navajal, da vpis in ohranitev njegovega imena na seznam pomenita neupravičeno in nesorazmerno omejitev njegovih temeljnih pravic, med katerimi so zlasti lastninska pravica, pravica do zasebnosti in svoboda gospodarske pobude ter pravica do prostega gibanja na ozemlju držav članic. Te temeljne pravice niso absolutne, saj je lahko njihovo uresničevanje predmet omejitev pod pogoji iz prvega odstavka 52. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V skladu s tem mora biti omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin ter je dovoljeno le ob upoštevanju načela sorazmernosti, omejitev pa mora biti potrebna in dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali biti potrebna zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. V preučevanem primeru je sodišče ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi štirje pogoji, zaradi česar je tudi četrti tožbeni razlog zavrnilo.
Kot zadnje je sodišče zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine. Do odškodnine bi bil upravičen le, če bi (dejanska) škoda izvirala iz nezakonitega ravnanja evropskih institucij ali organov ter bi obstajala vzročna zveza med kršitvijo in nastalo škodo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
