c S

Prepoved potovanj med zdravstveno krizo je zakonita

14.12.2023

V razmerah pandemije lahko država članica prepove nenujna potovanja v druge države članice, ki so uvrščene med območja z visokim tveganjem. Država tudi lahko osebam, ki vstopajo na njeno ozemlje, odredi testiranje in karanteno. Vendar morajo biti ta pravila obrazložena, jasna, natančna, nediskriminatorna in sorazmerna, zoper njih pa mora biti mogoče vložiti pravno sredstvo.

Na podlagi razglasitve epidemije koronavirusa covid-19 kot pandemije s strani Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) 11. marca 2020 je Kraljevina Belgija julija istega leta prepovedala nenujna potovanja iz Belgije v države Unije in schengenskega območja ter v Združeno kraljestvo ter iz teh držav v Belgijo, če so bile te države določene kot »rdeča območja« glede na svojo epidemiološko situacijo ali raven omejevalnih zdravstvenih ukrepov, ki so jih sprejeli njihovi organi. Poleg tega je moral vsak potnik iz take države, uvrščene med rdeča območja, v Belgiji opraviti presejalne teste in spoštovati karanteno. Seznam držav, določenih kot rdeča območja, je bil prvič dostopen 12. julija 2020 na spletni strani belgijskega ministrstva za zunanje zadeve.

Družba Nordic Info, potovalna agencija, specializirana za potovanja v Skandinavijo in iz nje, je zaradi spoštovanja belgijske zakonodaje odpovedala vsa predvidena potovanja iz Belgije na Švedsko, saj je bila ta uvrščena na rdeči seznam. Po posodobitvi seznama je bila Švedska uvrščena med oranžna območja, kar je pomenilo, da potovanja v to državo in iz nje niso bila več prepovedana, temveč zgolj odsvetovana. Ker je družba Nordic Info menila, da je Belgija storila napake pri pripravi spremenjenega ministrskega odloka, je pri prvostopenjskem sodišču v Bruslju vložila tožbo za povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi uvedbe in spremembe barvnih oznak, predvidenih s tem ministrskim odlokom. Belgijska država je predlagala, naj se tožba zavrne kot neutemeljena. Belgijsko sodišče je odločanje prekinilo ter na Sodišče EU naslovilo vprašanje glede razlage Direktive 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.

Sodišče EU je v sodbi C-128/22 uvodoma navedlo, da lahko države članice v skladu s prvim odstavkom 27. člena Direktive 2004/38 ob upoštevanju določb VI. poglavja te direktive omejijo svobodo gibanja in prebivanja državljanov Unije in njihovih družinskih članov ne glede na državljanstvo, in sicer zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja, ne pa tudi zaradi ekonomskih ciljev. Sodišče je dalje opozorilo, da lahko take ukrepe upravičijo le nekatere bolezni, in sicer bolezni z možnostjo epidemije, ki so opredeljene v ustreznih pravnih dokumentih SZO, in druge infekcijske bolezni ali kužne parazitske bolezni, če so te v državi gostiteljici predmet zaščitnih določb, ki se uporabljajo za državljane države članice gostiteljice (država, v katero se je državljan Unije preselil z namenom uresničevanja svoje pravice do prostega gibanja in prebivanja). Kot je ugotovilo Sodišče EU, so bili belgijski ukrepi sprejeti za zaščito prebivalstva te države članice pred širjenjem bolezni covid-19 na nacionalnem ozemlju, zaradi česar lahko država članica a fortiori na podlagi navedenih določb sprejme ukrepe, ki omejujejo prosto gibanje, da bi se odzvala na grožnjo, povezano z nalezljivo boleznijo, ki ima značaj pandemije, ki jo je priznala SZO.

Ker je belgijski ukrep vplival na pravico do svobode gibanja, ki zajema pravico zapustiti ozemlje države članice zaradi potovanja v drugo državo članico (pravica do izstopa) in pravico do vstopa na ozemlje države članice (pravica do vstopa), je sodišče poudarilo, da omejitev te pravice spada v omenjeno VI. poglavje direktive ter se nanaša na obe pravici, torej do izstopa in do vstopa. Drugačna razlaga, da bi ukrep na primer veljal samo za eno od omenjenih pravic, bi povzročila, da bi bil ukrep, ki je bil sprejet iz razlogov javnega zdravja, neučinkovit.

V nadaljevanju je Sodišče EU ugotovilo, da je belgijski ukrep izpolnjeval tudi druge pogoje: veljal je enako za vse osebe, ki so vstopale ali izstopale iz držav, ki so bile označene z »visokim tveganjem«. Veljal je tako za državljane te države kot za državljane drugih držav. Ukrep je bil ustrezno obrazložen, pravila so bila jasna in natančna, njihova uporaba je bila za pravne subjekte predvidljiva, hkrati je bilo omogočeno, da so se osebe, na katere se je ukrep nanašal, z njim natančno in nedvoumno seznanile, navedeni pa so bili tudi pravna sredstva in roki za njegovo izpodbijanje. Glede načela sorazmernosti je sodišče poudarilo, da sta zdravje in življenje ljudi najpomembnejša med dobrinami in interesi, varovanimi s Pogodbo o delovanju EU, in da države članice določijo raven, na kateri želijo zagotoviti varovanje javnega zdravja, in način, da se ta raven doseže. Poudarilo je, da dejstvo, da ena država članica določi pravila, ki so manj stroga od pravil druge države članice, ne more pomeniti, da so slednja nesorazmerna. V preučevanem primeru bo moralo predložitveno sodišče presoditi, ali so bili ukrepi sorazmerni, pri čemer bo moralo presoditi, ali so bili ukrepi: prvič, primerni za uresničitev zastavljenega cilja v splošnem interesu, v tem primeru varovanja javnega zdravja, drugič, omejeni na to, kar je nujno potrebno v smislu, da tega cilja ni mogoče razumno enako učinkovito doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v pravice in svoboščine, zagotovljene zadevnim osebam, in tretjič, niso nesorazmerni glede na navedeni cilj.

Sodišče EU je zaključilo, da 27. in 29. člen Direktive 2004/38/ES ne nasprotujeta splošni ureditvi države članice, ki iz razlogov javnega zdravja, povezanih z bojem proti pandemiji covida-19, državljanom Unije in njihovim družinskim članom ne glede na njihovo državljanstvo prepoveduje opravljanje nenujnih potovanj iz te države članice v druge države članice, ki so bile uvrščene na seznam držav z visokim tveganjem, če ta nacionalna ureditev spoštuje vse pogoje in jamstva iz 30. do 32. člena te direktive, pravice in temeljna načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti načelo prepovedi diskriminacije, ter načelo sorazmernosti.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.